Slovenec, 4. september 1908
Navzoči Košir mlajši še poroča sledeče: Ko smo Wagnerja mrtvega našli, je sedel v kotlu pri steni, zadaj je bil naslonjen na nahrbtnik, kateri je bil odvezan. En konopljen čevelj je imel obut, druzega je imel pri desni nogi. Pred smrtjo je gotovo še vzel usnjat čevelj iz nahrbtnika, drugega je imel notri. Eno nogo je držal stegnjeno na tleh, drugo pri kolenu nekoliko vzdignjeno. To je sedaj gotovo, da je Wagner po padcu še nekaj časa živel, dolgo pa ne, kajti v nahrbtniku je imel še precej živeža, namreč kruh, pol osminke konjaka, suho meso, torto, čaj v škatlji. V devetih dneh bi bil to povžil. Imel je v rezervi tudi še en nov konopljen čevelj, šivanke, en klin, turistovski obliž in obvezo.
On je bil dober turist; bil je že na Ortlerju. Wagner se je ponesrečil, ker je začel preveč na desno plezati. Pod steno je v štirih kotih sneg, okoli je šel pri drugem snegu od desne gor, mesto pri tretjem, pet minut na levo. Pri drugem snegu je absolutno nemogoče do vrha priti, ker stena zgoraj nazaj čez glavo visi in je gladka. To zmoto je sprevidel Wagner, zato je vrgel svojo 40 metrov dolgo vrv okoli skalnatega nosu, in se drže za oba konca vrvi dol spuščal, potem pa omahnil in padel.
Ko je šel Košir tri dni prej s Zimmerjem in Jahnom (Dunajčana) po sredi stene na vrh, je bila to vratolomna tura. Imeli so 25 metrov vrvi, navezani so bili le na obeh koncih in na sredi. Košir se ves čas ni pustil z vrvjo gor potegniti, več je zaupal trdi skali, dasiravno se je opraskal na rokah in kolenih. Prišli so na bovški strani do Kugyjeve police (Band, Dolžani pravijo polici: po rte).
Drugi vodniki so ga kregali, zakaj se je dal navezati, ker pri navpični steni se navadno vsi ponesrečijo, če eden omahne. Dunajčana sta mu dala najboljše spričevalo, ki se glasi: »Dne 22. avgusta 1908 je preplezal Janez Košir severno Triglavsko steno z nama, ko smo iskali zgubljenega Karola Wagnerja. Košir je celo turo izvršil v kovanih čevljih, s čimur se je skazal posebno zmožnega. Midva sva bila zelo zadovoljna ž njim in ga toplo priporočava. — Franc Zimmer. — Janez Jahn.«
Košir in vsi naši vodniki so se izvrstno in požrtovalno obnašali. Sicer je dolžnost vodnikova, ponesrečenega iskati, ni pa dolžnost, se v tako nevarnost podajati, in po tej steni za bravuro tujim gospodom vodniki ne bodo hodili, tudi za tisoče denarja ne. Saj tudi ni treba, ker sta četrt ure pro dve poti: čez Prag in Tominškova.
Pred 15 leti pride neki Anglež v Mojstrano in se krega, češ, da smo Triglav pokazili, ker smo naredili pota in kline zabili in žice pritvezili. Posebni nazori! Rekel sem mu, naj ne hodi po potu, ampak paralelno 50 metrov vštric poti. Posvaril sem tudi Jankota, ko je šel po zimi na Triglav ter po leti sam plezal po neznanih stenah Jalovca, Razorja in Suhega plaza in bil vselej v dežju do kože premočen. Ni ni odgovoril, pa pa je z očmi nekoliko trenil, v znamenje, da ga je vest pekla!
Posebno energičnega se je skazal vodnik Jož. Hlebanja, ko so mrtvega Wagnerja čez navpično steno z vrvjo doli spuščali. Pet dni so ga vodniki iskali in pogumno Trigl. steno na ve krajih preplezali: Košir ml., Urbas, Bertonelj, lovec Rabič, Orehovnik, ne za bravuro, ampak iz ljubezni in kot dolžnost, in so res zlata vredni. Tudi tukajšnji tovarniški knjigovodja Winzig (rojen pri Dunaju) je kot vodja tukajšnje alpinske rešilne postaje jako ljubeznjivo in neutrudno spolnil svojo dolžnost, na toliko krajev telegrafiral in pisal in tudi Slovencem hvaležen bil za postrežljivost in prijaznost. »Slovensko planinsko društvo« je dalo dva lepa venca za Wagnerja. Aljažev dom je Dunajčane gostoljubno in prijazno sprejel.
Jakob Aljaž
