V osrčju Saške Švice, na severnem pobočju Velikega Winterberga, se dviga Frienstein — 130 metrov visoka pečina iz peščenjaka, ki je danes priljubljen cilj plezalcev, nekoč pa je služila kot opazovalna točka in zatočišče. Njegovo drugo ime, Vorderes Raubschloss (Sprednji razbojniški grad), že namiguje na burno preteklost.
Okoli leta 1410 je na Friensteinu nastala burgwarte — srednjeveška signalna postaja, ki je omogočala komunikacijo z bližnjimi utrdbami. Kasneje so se tu naselili razbojniki, kar je pečini prineslo sloves skrivališča in celo mučilnice. V skalo so bile vklesane stopnice in falze, ki so služile kot opora za lesene konstrukcije — ostanki teh so še danes vidni v smeri Alter Weg.
V Friensteinu se je (tako kot drugod) že pred uradno športno uporabo plezalo tehnično z umetnimi pripomočki. A eden najbolj (ne)navadnih načinov vzpona, ki ga omenjajo zgodovinski viri, je uporaba t. i. živih lestev — plezalci so se do vrha povzpeli tako, da so se drug na drugega postavljali kot človeški stolp. Ta metoda, danes skoraj nepredstavljiva, je bila v 19. stoletju del pionirskega duha, ki je zaznamoval začetek plezanja v Saški Švici (in seveda povsod drugod).
Prva plezalna smer je bila zabeležena leta 1873, smer Alter Weg pa danes velja za klasično linijo z oceno III. Od takrat se je skalni stolp razvil v pravi plezalni poligon. Prav tu je bil prvič v regiji dosežen tudi legendarni deveti stopnji (devete po saksonski stopnji – po UIAA VIII-), — v smeri Königshangel, ki jo je leta 1965 uspešno preplezal Fritz Eske (1935 – 1967), nemški plezalec in alpinist. Do svoje smrti v Eigerju je bil eden najboljših plezalcev na svetu.
Na vzhodni strani Friensteina se nahaja Idagrotte — velika razpoka in votlina, ki je dostopna le po ozkem skalnem pasu. V preteklosti je služila kot bivališče, danes pa je priljubljena točka za izletnike in »booferje« (lokalni izraz za prenočevanje v naravi). Zaradi nesreč in zlorabe alkohola je prenočevanje v votlini danes prepovedano.
Frienstein ostaja simbol Saške Švice — kraj, kjer se prepletajo zgodovina, plezalska tradicija in naravna lepota. In čeprav se danes pleza z varovanjem, magnezijem in natančno oceno težavnosti, je dobro vedeti, da so se prvi vzponi začeli z golimi rokami, vklesanimi stopnicami — in včasih tudi z živimi lestvami.
