Planinski vestnik 2008/01
Zoranu Tratniku 1928–2007
V torek, 20. novembra 2007, smo se prišli iz Celja, Ljubljane in številnih drugih krajev v Gornji Grad poslovit od dobrega znanca in prijatelja Zorana Tratnika. Zoranova življenjska pot se je začela 21. avgusta 1928 v lepem kraju med Menino in Rogatcem. Zibel mu je tekla v hiši ob izlivu Šokatnice v Dreto, obe sta mu žuboreli uspavanke ter ga vse življenje neubranljivo vabili v domači kraj in na rojstno domačijo. Njegov oče Jože Tratnik je bil nadučitelj v tedanjem središču Zgornje Savinjske doline, zato je bila po nacistični zasedbi dežele narodno zavedna Tratnikova družina leta 1941 izseljena na Hrvaško. Veliko let pozneje je Zoran tista leta v zgodovini svojega rojstnega kraja raziskal in predstavil v zborniku Gornji Grad med 2. svetovno vojno, ki ga je leta 2000 založil in izdal Muzej novejše zgodovine Celje. Ko so se leta 1945 vrnili iz izgnanstva blizu Vinkovcev, je mladi Zoran nadaljeval šolanje in leta 1947 kljub vsemu opravil veliko maturo v Ljubljani, ne da bi izgubil eno samo leto. Vpisal se je na metalurgijo, vendar se mu je zaradi konfinacije na Golem otoku diploma odmaknila za dobri dve leti in pol. Po odsluženem letu v JLA se je leta 1956 zaposlil v Železarni Štore ter si v Celju kmalu zatem ustvaril dom in družino. Služboval je še v tovarni Emo Celje in bil pozneje do redne upokojitve tajnik Raziskovalne skupnosti občine Celje.
Vse njegovo življenje tako rekoč od zibeli do groba so bogatile gore. Po tej plati smo ga mnogi spoznali in tudi najbolje poznali. Ko je leta 1930 v Gornjem Gradu umrl nadučitelj Fran Kocbek, ustanovitelj in prvi načelnik Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva, je bil Zoran star šele dve leti. Njegov oče ni bil le Kocbekov stanovski kolega, temveč vse življenje tudi zavzet planinski delavec in prekaljen hribovec še iz časov, ko je branil rajnko Avstrijo v Tirolah in se boril za našo severno mejo na Koroškem. Kadar koli smo potovali mimo tistih prizorišč iz prve vojne oziroma takoj po njej, se jih je Zoran rad spominjal in pripovedoval zanimive podrobnosti o doživetjih svojega očeta. Ta je dvanajstletnega Zorana leta 1940 peljal na Ojstrico po Kopinškovi poti, ki so jo slovesno odprli šele dva tedna pozneje. Ko je bil študent, se je vpisal v Planinsko društvo Ljubljana Matica ter v Alpinistični odsek Akademskega planinskega društva. Sprva je največ plezal v navezi z Matjažem Deržajem, pozneje pa skupaj z Andrejem Aplencem, Bobom. Povzpela sta se na Aiguille du Moine, Aiguille du Chardonnet, pa seveda tudi na Mont Blanc. Med večjim številom preplezanih smeri v slovenskih gorah naj bo omenjen le Čopov steber v Triglavski steni. Najviše je prišel leta 1983 na Kavkazu, ko je dosegel vrh pettisočaka Kazbeka. Stal je na večjem številu alpskih štiritisočakov: na Domu, na Finsteraarhornu, na Dufourspitzeju v pogorju Monte Rose, na Jungfrau, na Bernini in še na številnih drugih znamenitih alpskih vrhovih. Za svojo šestdesetletnico je leta 1988 za šalo zlezel na Matterhorn. Leta 1991 je splezal na Barre des Ecrins, najjužnejši štiritisočak v Alpah. Ko je bil star sedemdeset let, se je leta 1998 preizkusil na težavnem Reichenspitzeju v Zillertalskih Alpah. Še predlanskim smo ga občudovali na izjemno težki železni poti Königsjodler, ki pelje na Hochkönig nad Bischofshofnom. Še lani je zmogel zahtevno in dolgo prečenje skozi divjino Karnijskih Alp, ko smo se na društvenem izletu povzpeli s planine Ditte na Col Nudo in sestopili v dolino Valbono.
Bil je član planinskih društev v Gornjem Gradu in Celje Matica. V drugem si je kot dolgoleten član upravnega odbora močno prizadeval za vrnitev odvzetega premoženja. Bil je najboljši poznavalec več kot 110-letne društvene zgodovine. Sodeloval je pri pripravi društvene kronike Nazaj v planinski raj. Bil je član uredniškega odbora društvenega glasila Kvedrovček. Vodil je dela pri prenovi in prizidku Kocbekovega doma na Korošici, ki so bila končana leta 1996. Sto dvajsetkrat je bil na Korošici po društveni dolžnosti, od tega pozimi 28-krat, kot si je sam zapisal. Vsi smo v Zoranu videli prihodnjega čilega devetdesetletnika. Vendar se je zasukalo drugače.
S Tabo je umrl tudi del nas samih, ki smo Te poznali s planinskih poti, a zapustil si nam predvsem neizmeren življenjski optimizem. Prek groba nas vežejo nešteti spomini na nepozabna doživetja v gorah.
Tone Primožič
