Glas Gorenjske, 28. april 1958
Kdo ne pozna zgodbe o ladjicah na Ljubljanici v času okupacije, ko je malo papirnato brodovje nosilo Ljubljančanom prvomajski pozdrav z rdečimi zastavicami? Do zob oboroženi okupator se je prav pred to malo, a vendar simbolično manifestacijo čutil nemočnega. Niti rafali niso mogli tega preprečiti. Ali pa dogodka, ko je bila velika rdeča zastava na dan prvega maja zjutraj vrh zvonika frančiškanske cerkve v Ljubljani? Zaman so se pobesneli fašisti trudili, da bi jo sneli, zaman iskali najboljše plezalce in akrobate! Samo osmešili so se.
Tak bes so večkrat doživljali tudi čuvarji protiljudskih režimov po prvi svetovni vojni na Jesenicah. Prvi maj je bil vedno okrašen na nepričakovan način, ki je pokazal moč delavstva, enotnost naprednih sil in včasih duhovito zasmehovanje oblastnikov.
»Veliko takih dogodkov se spominjam,« je dejal Franc Škerl, ki je bil takrat med organizatorji raznih izletov, širjenja naprednega, marksističnega čtiva, trosilnih akcij in drugih manifestacij jeseniških železarjev. Ob nekem takem prvomajskem prazniku si žandarji niso mogli pomagati iz zagate. Na visoki smreki za »štreko«, kot pravijo domačini temu kraju, je plapolala velika rdeča zastava. Ljudje so ploskali od radosti, žandarji pa so skakali naokoli, iskali krivce, sledove. Nič! Zaman so tudi iskali otroke in delavce, ki bi splezali na smreko, ki je bila namazana s spolzko ilovico in povrhu celo ovita z bodečo žico. Vse to je bilo storjeno v noči pred prvim majem. Končno so prisilili delavce, da so smreko posekali, kar je pa dalo Jeseničanom povod za še večje veselje, prvomajsko razpoložen je in dovtipe na račun takratnega režima.
Lepega prvomajskega jutra, Škerl se ne spominja točno, ali je to bilo 1927. ali 1928. leta, pa je Jeseničane prijetno iznenadil velik znak srpa in kladiva na visoki, navpični skali pod Mežakljo. Znak je bil narejen v čudovito točnih dimenzijah z belim apnom v premeru morda 8 do 10 metrov. Ljudje na Jesenicah, na Javorniku, tja do Koroške Bele, so iznenadeni odpirali okna v sveže pomladansko jutro in občudovali mogočni proletarski znak v hribu nasproti. Klicali so drug drugega, se zbirali na dvoriščih in cestah, ugibali, kako je le bilo moč narediti ta znak čez noč. Praznično razpoloženje je bilo še tolik o večje, svečanejše. Prav tisto jutro je bil organiziran tudi »izlet« na Poljane. Drug za drugim so se izmikali ljudje izpred oči žandarjev in se sestajali više gori v hribu. Vedno več Svobodašev je prihajalo na hrib. Zvečer so se bili domenili za izlet. V telovadnici so iz rok v roke romale brošure, obvestila in vse je bilo domenjeno. Le tega zvečer ni nihče vedel, da bodo zjutraj lahko v brk vsem žandarjem opazovali velik proletarski simbol, ki je bil v ponos vsem Jesenicam. Toda žandarji so bili od ranega jutra na nogah. Baje so šli takoj na »kraj zločina« in ugibali, kako bi bilo moč odstraniti znak. Nihče ni bil temu kos. Spet so zaman iskali plezalce, alpiniste ali kogarkoli, ki bi se upal v navpično, visoko steno, da bi izbrisal apno, ki se je bilo že osušilo in se vsesalo v suho skalo. Zato so bili še bolj besni. Tudi za izletniki so prav kmalu prišli na Poljane. Vsaka malenkost jih je prestrašila. Federlova mama je nosila rdečo ruto na palici čez ramo. Takoj so se zagnali vanjo. Mama si je mirno zavezala ruto na glavo in — zastave ni bilo več. Tudi ruto so ji hoteli odvzeti. Rdeča barva jim je šla pač na živce kot biku v areni. Navzoči so se postavili po robu. Žandarji so se zbali in se brez besed odstranili.
Bil je lep, pomladanski dan. Sonce je že močno grelo, popje je brstelo in metulji so plesali nad cvetkami. Veseli izletniki pa so posedli po travi, žene so odprle košarice in postregle s prigrizkom in razgovori so se začeli. Pomenili so se o kršenih delavskih pravicah, o načinu dela v organizacijah, o razpoloženju delavstva in o strankarskih, režimskih trenjih in položaju delavstva. Seveda previdno, kajti žandarji so vohunili naokoli. Taki so bili prvomajski izleti. Toda tisto leto je bil izlet podkrepljen s posebnim razpoloženjem in zavestjo vseh Jeseničanov. Znak na skali jim je dal vero v moč, v pravico in svobodo, ki si jo bodo nekoč priborili. Znak na skali je ostal nedotaknjen, viden nekaj let, dokler ga ni zob časa izbrisal. Šele pozneje se je zvedelo, da je bil mojster tega dela priljubljeni politični delavec, heroj NOB Jože Gregorčič. Kot najboljšemu telovadcu mu je s pomočjo nekaj fantov uspelo v tisti noči naslikati na skalo srp in kladivo.
Mimogrede rečeno, po osvoboditvi so poskušali obnoviti znak na tisti skali. Toda uspelo ni niti pri belem dnevu z vsemi pripomočki, vsaj ne v tako velikem in pravilnem razmerju.
K. M.
