Iz življenja vojaške enote planincev-plezalcev na Bohinjski Beli
Glas Gorenjske, 30. maj 1958
V vojašnici na Bohinjski Beli je mlada enota plezalcev-planincev, ki nenehno urijo svoje plezalne spretnosti — zdaj tu, zdaj tam; prav povsod morajo poskusiti, da bodo bolje obvladali različne terene in strmine. Največ se zadržujejo na Vršiču, v Severni triglavski steni, na Mojstrovki in drugod.
Planinsko vojaško enoto plezalcev, ki je bila šele lani ustanovljena, sestavljajo največ mladi fantje, ki so šele v jeseni oblekli vojaško suknjo in so s plezanjem pričeli popolnoma znova. Dolga in naporna je pot, predno se plezalec privadi na osnovne spretnosti, ki jih terja od njega plezanje: pogum, obvladanje samega sebe, prisebnost in previdnost; zatem pa seveda še na temeljne tehnične prijeme, na spretnost in vztrajnost. — Brez teh vrlin seveda ni uspeha in ne napredka.
Minulo nedeljo je bilo, ko se nas je več sto radovednežev zbralo in opazovalo vaje teh fantov s kapetanom Srečkom Tušarjem na čelu. Toda ne pod Severno steno ali morda pod prepadi Mojstrovke, ampak na kakšnih petdeset metrov visoki steni nad Bohinjsko Belo. Prireditev je vodilo poveljstvo garnizije na Bohinjski Beli, ogledala pa si jo je mladina vseh šol se navezali na plezalne vrvi in se priblejskega okoliša, rezervni oficirji in številni domačini. Trije zagoreli fantje vojaki-planinci so se pripravili za start. Niso se dosti zmenili za vse okrog sebe in se z vso resnostjo lotili svojega posla. Izmenično so se drug za drugim vzpenjali in srečno prispeli na vrh. Najtežje delo je imel vsekakor prvi, ki je zabijal jeklene kline v skalo. — Za drugega plezalca pa je bilo precej lažje, saj sta mu pri plezanju lahko pomagala spodnji in zgornji. Bil pa je tudi tako navezan, da bi obvisel v zraku, če bi mu spodrsnilo. Spuščanje je bilo spet nekaj posebnega. Šlo je seveda laže in hitreje kot navzgor, vsaj tako je bilo videti. Vsak se je spuščal na poseben način. Drugi je na primer drsel po navpični steni tako, da je visel v vodoravnem položaju v zraku in se z nogami odganjal od stene. Pri tem pa mu je plezalna vrv, otvezena nekako čez hrbet in med nogami, počasi drsela naprej. Vsem skupaj je odleglo, gledalcem in plezalcem tudi najbrž, ko so spet stopili na varna tla. Občinstvo jim je hvaležno in iz srca zaploskalo. Na vrsti je bilo spuščanje ranjenca. Vojak, ki so ga počasi spuščali čez steno, je imel v posebni vreči na hrbtu ranjenca, z obvezano glavo in nogo. Kar srečno sta pristala na trdnih tleh. Prav tako je šlo tudi s težkim ranjencem v posebni napravi, imenovani »mariner«.
Vaje je vodil kapetan I. stopnje Srečko Tušar, ki se že deset let ukvarja s tem poslom. Kot sam pripoveduje, je pri svojem odgovornem delu doživel že marsikaj. Neštetokrat je bil že v hudih škripcih, pa je še zmeraj dobro speljal. — Vodil je že številne plezalne tečaje in izvajal taktične plezalne vaje ter tako vzgojil že cele vrste dobrih plezalcev. Svoje skupine uri na stenah Vršiča, Mojstrovke, Jalovca, na triglavski steni in drugod. V garniziji Bohinjska Bela sedaj vodi izobraževalni center za usposabljanje vodečega starešinskega kadra naših bodočih planinskih enot.
-jb
