Loški razgledi, 1958, št. 1 (PDF)
Kamnitnik je hribec blizu Školje Loke, čigar hrbtišče je golo in posejano s skalami. Včasih pa je bil tod vinograd loške gosposke, ki je priganjala tlačane, da so v vinogradu rahljali zemljo in gnojili vinskim trtam. Pod Kamnitnikom je stala bajta, v njej pa je živel starček, tlačan loškega gradu. Slabotni in bolehni starec ni zmogel težaškega dela v vinogradu, zato je odšel v grad in zaprosil: »Gospod glavar, odvežite me trde tlake, saj vidite, da sem nadležen in star, delo v vinogradu pa zahteva krepkih rok!«
Glavar loškega gradu pa je bil surovež, da malo mu podobnih. »Prej bo obstalo sonce sredi neba, kakor da bi bil za živih dni kdorkoli rešen tlake!« se je zadri nad starcem, da je ta kar vztrepetal. »Če si zmogel pot na grad, jo boš tudi v vinograd. Delaj, tlačan, saj si za delo ustvarjen!« In nagnal je starčka iz gradu, da je reven in ubog odmotoglavil v kamnitniški vinograd, kjer je poslej kopal in se znojil, vmes pa stokal, ker pretežkemu delu ni bil kos.
Njegov jok pa je iz bližnje crngrobske hoste privabil gozdnega škrata, ki je prišel k starcu in ga vprašal: »Zakaj jočeš, stari mož?«
»Kaj bi ne jokal, ko pa sem preslabih rok za trdo tlako, ki mi jo pod stare, sive dni nalaga oskrbnik loškega gradu,« je odgovoril starček.
»Prosil sem ga, naj me odveze tlake, pa me je nagnal in se norčeval iz moje sive glave, češ da sem tlačan, ustvarjen zgolj za delo.«
»Če hočeš, ti bom pa pomagal, da bo delo prej opravljeno,« se je ponudil gozdni škrat.
»Kako mi boš pomagal, ko si majhen in še slabših rok ko jaz,« se je starec otožno nasmehnil in sedel v senco stare trte, da bi se odpočil.
»Čeprav sem majhen, sem močan za sedem mož. Kar posedi in počakaj, da se vrnem, pa boš videl, kaj vse zmorem.« To je dejal gozdni škrat in pohitel v crnogrobsko hosto, kjer je iz črne zemlje izpuknil ogromno belo skalo, si jo naložil na grbo ter se vrnil v grajski vinograd.
Medtem pa je na črnem konju privihral v vinograd surovi grajski oskrbnik; in ko je videl, da starček poseda, je skočil s konja ter zarjovel: »Hej, tlačanski pes, ustvarjen si za tlako, a ne za posedanje in lenarjenje!« In je izza štibal potegnil bič ter z njim premlatil starca, da je le-ta izdihnil pod njegovimi udarci.
Vse to je, skrit za skalo, videl gozdni škrat, ki je prav takrat prispel v vinograd. Zakričal je, da je odmevalo od Lubnika:
»Surovež, starčka si ubil,
zato od trt tega vinograda
ne boš nikdar več vina pil!«
Prestrašeni oskrbnik je zajezdil jahanca in odvihral na loški grad. Še tisto noč pa je gozdni škrat zabrlizgal na prste in zvabil v crngrobsko hosto vse škrate, ki so prebivali v podzemskih jamah loškega pogorja. Povedal jim je kako in kaj, škratje pa so se maščevali za starčkovo nasilno smrt. V vinogradu so populili vse trte, na opustošeni hribec pa so iz bližnjih host in vrhov nanosili toliko skalovja, da je tamkaj še dandanašnji več pečin ko rodne zemlje. Hribcu, posejanem s kamenjem, pa so Ločani vzdeli ime — Kamnitnik.
Lojze Zupanc
