Polet, 29. maj 1955
Simpatični zmagovalec Nange Parbata stanuje s svojo soprogo v hotelu Union, od koder odhajata s svojim »Volkswagnom« na predavanja po Sloveniji. Predavanji v Ljubljani in Celju sta bili prodoren uspeh; pred povratkom v domovino bo predaval še v Kranju, Tržiču, na Jesenicah, v Mariboru in v Zagrebu. Vmes gresta s soprogo za nekaj dni na morje. Rade volje je odgovarjal na vprašanja.
»Ste sedaj prvič v Jugoslaviji?«
»Da, prvič. Moj gorski tovariš Kuno Rainer je pri vas leta 1951 preplezal na skupščini UIAA Triglavsko steno, jaz pa v vaši deželi doslej še nisem bil.«
Naša pokrajina in naši ljudje so Buhlu nadvse všeč in odslej bo še večkrat prihajal k nam. Naših gora, naše alpinistike in naših plezalcev pobliže ne pozna, vendar je z veliko pozornostjo poslušal, ko smo mu pripovedovali o njih. V nedeljo namerava oditi z mladim Alešem Jegličem v Julijske Alpe na težjo plezalno turo, če se bodo snežne razmere takrat zboljšale. Gotovo ga bo naš gorski svet prevzel s svojo razsežnostjo in lepoto.
Zanimala nas je predvsem Buhlova alpinistična dejavnost in stvari okoli odprave v Himalajo.
»Naša revija je poročala, da boste odšli z Ertlom v Bolivijo v Ande.«
»Nameraval sem se res udeležiti te odprave preteklo jesen, a sem bil preveč zaposlen s pisanjem svoje knjige.«
Buhlova knjiga je svojemu pisatelju zelo pri srcu, a tudi res predstavlja velik pisateljski uspeh. Že nekaj mesecev po njenem izidu jo prevajajo v več tujih jezikov, celo v japonščino!
»Se boste udeležili še kakšne odprave v Himalajo?«
»Himalajske odprave so zelo drage in imajo pogosto le malo uspeha. Naša odprava je nastala nad 290.000 DM, a mislim, da bi zadostoval tudi polovičen znesek, če bi izločili vso nepotrebno prtljago.«
»Po vrnitvi vaše odprave v domovino je bilo precej hrupa okoli odprave in predvsem vodja Herrligkofer se je pokazal v čudni luči. Bi nam lahko kaj več povedali o tem?« Zadeli smo žebelj na glavo. Buhl se je razvnel in je govoril dalj časa.
»Herrligkofer je brezobziren človek, brez vesti in brez prepričanja, ki o gorah ne razume dosti in stremi pri organizaciji odprav le za lastno afirmacijo in za finančnim dobičkom. Pred odhodom odprave je z zvito formulacijo dosegel, da smo podpisali listino, s katero je zagotovil vse avtorske pravice od vseh fotografij, člankov, predavanj itd. sebi oziroma nekemu imaginarnemu fondu za naslednjo odpravo. Na Nanga Parbatu je zaukazal umik in ker ga nismo hoteli poslušati, je dal izprazniti vmesna taborišča in prav to nas je podžgalo, da smo šli dalje in dosegli vrh. Po vzponu nas je silil k molčanju ter nas nato pričel blatiti in napadati z lažmi po časopisju. Ko smo mu odgovarjali, je ustrahoval naše časopisje s časopisnimi tožbami, češ da listi nimajo pravice pisati o odpravi. Fotografije, ki sem jih posnel na vrhu, sem šele po daljšem času, prvič videl v reprodukcijah in soudeležiti sem ga morali celo pri svoji knjigi, v kolikor govorim o Nanga Parbatu.«
»Ali nemška javnost ni spregledala in obsodila Herrligkoferjevega ravnanja?«
»Nemška javnost je o teh stvareh premalo in preveč enostransko informirana. Herrligkofer ima zelo močno zaslombo v najvišjih nemških državnih krogih in zato je ves boj proti njemu jalov. Njegovo razkrinkanje bi povzročilo afero in škandal v vladni stranki in v krogih blizu vlade. Naslednje leto po odpravi je dobil državno subvencijo v znesku 150.000 DM za novo odpravo v Karakorum. Sedaj znova kuje načrte in hoče oditi z atomsko energijo v Antarktiko. Pri svojih nastopih je zelo brutalen in domišljav, zato se tudi občinstvo obrača od njega. Trdno sem prepričan, da bo bodočnost obsodila njegove spletke in laži in da bo ostal po njem samo še slab spomin.«
»Vaša odprava je imela torej izrazito gospodarsko bazo in tudi finančne namene? Kakšna pa je bila vaša oprema in kako ste bili zadovoljni z njo? Ali ste uporabljali slovenske dereze tipa Avčin«
»Našo odpravo je omogočila nemška industrija in če nam je neka tovarna dala zastonj na razpolago svoje izdelke, nismo smeli uporabljati izdelkov druge znamke, čeprav so bili mnogo boljši. Naša oprema je bila deloma precej pomanjkljiva, vendar je nismo mogli sistematično preizkusiti, zato so te naša izkušnje majhne. Avčinovih derez nismo uporabljali. Naše dereze so bile slabe, saj je meni na sestopu tik pod vrhom odpovedala dereza.«
Marsikaj nam je še povedal prikupni plezalec o odpravi na Nanga Parbat in manj rad tudi o sebi, preden smo vstali od mize in zopet šli vsaksebi.
Janko Blažej
