Tone Škarja: Od ustanovitve leta 1992 je bil Zlati cepin torišče polemik o potrebnosti in umestnosti podeljevanja te nagrade, včasih tudi s strani samih nagrajencev.
To je bistvo alpinizma: velika gora, iskanje najlažje linije v težki steni in plezanje nanjo v pravem slogu.
Tomaž Jakofčič
Kdor pozna alpiniste, se temu ne čudi, saj je znano, da ima vsak svoje mnenje, različno od mnenj drugih, za katerim trdno stoji. Mnenja “neposvečenih” – vključno s sponzorji – pa pri tem seveda nimajo kaj iskati. In najbrž je tako tudi prav! Vendar je za Slovence jasno: nič nam bolj ne potrdi vrednost alpinističnega dejanja kot priznanje tujine – in Zlati cepin je pri tem pač številka ena. Domača scena še malo ni merodajna; preveč je pod vplivom medijev in tam se razglaša tisto, kar najbolj vplivnim uspe lansirati v mikrofone in kamere. Celo uradno alpinistično ocenjevanje je preveč podvrženo športnim merilom – višinam in tehničnim ocenam – in manj bistvenim značilnostim alpinizma, kar je stranska, a že kronična posledica športne kategorizacije. Alpinizem je pustolovščina z negotovim izidom v tudi športno skrajno zahtevnem naravnem terenu.
Z Zlatim cepinom smo Slovenci lahko zadovoljni. V dveh desetletjih (tudi nerednega) podeljevanja smo jih dobili pet. Prva dobitnika te nagrade sta bila Marko Prezelj in Andrej Štremfelj za Kangčedzengo (8476 m) leta 1992, druga Vanja Furlan in Tomaž Humar za Ama Dablam (6812 m) leta 1997, tretja Boris Lorenčič in Marko Prezelj za Čomolhari (7329 m) leta 2007, četrti (kot nagrada občinstva) Pavle Kozjek za Čo Oju (8201 m) tudi leta 2007, petega pa Nejc Marčič in Luka Stražar za K7-West (6615 m) leta 2012.
Kaj je značilnost teh nagrajenih vzponov? V kakšnih okoliščinah so bili opravljeni? V kakšni organizaciji? Čisto povsod je šlo za najboljše dosežke resnično vrhunskih alpinistov. Drugače pa po posamičnih vzponih:
Kangčendzenga – čisti alpski vzpon, vendar z zaledjem velike odprave in z možnostjo sestopa skozi višinske tabore po klasični smeri. Odprava organizirana s strani PZS.
Ama Dablam je bil organizacijsko in finančno del odprave Everest 1996. Vzpon čisti alpski, sestop po klasični smeri. Organizacija s strani PZS.
Čomolhari 2006: čisti alpski vzpon dveh navez po dveh različnih prvenstvenih smereh, enako sestop. Organizacija s strani PZS.
Čo Oju 2006: z glasovi občinstva je bil nagrajen Pavle Kozjek za prvenstveni solo vzpon po jugozahodni steni ter nadaljevanje do vrha po klasični smeri in sestop po njej. Bil je član večje meddruštvene odprave s podporo PZS.
K7-West: vzpon in sestop v čistem alpskem slogu, sicer je pa bila naveza sestavni del odprave PZS (vodja Urban Novak).
Ob tem je treba omeniti še to, da je bilo od 88 za Zlati cepin prijavljenih vzponov in odprav končno nominiranih šest (6!), med njimi dva slovenska: čisto na koncu nagrajeni K7 in Xuelian (6249 m) – člani Aleš Holc, Peter Juvan in Igor Kremser – za prav tako novo smer v čistem alpskem slogu. Organizacija Aleš Holc z močno podporo PZS.
Ob tolikih mednarodnih priznanjih in posebej Zlatih cepinih smo Slovenci lahko ponosni. Kratek opis okoliščin, ki so botrovale nagrajenim uspehom, pa kaže na velik pomen dobre organizacije s strani PZS. Kot je Slovencev nasploh premalo, da bi spontano prišlo do dobre vodilne elite, tako tudi alpinistov ni dovolj, da bi stihijsko – ali po naravnem izboru – prišli do vrhunskih rezultatov. Zato je ključnega pomena načrtno podpirati mlade alpiniste tudi pri skupinskih vzponih (reprezentanca), obenem pa organizirati odprave v visokogorja (predvsem Himalajo in Karakorum) za perspektivne in vrhunske alpiniste, kjer bodo ob dobrem organizacijskem, finančnem in oskrbovalnem zaledju lahko udejanjali svoje najbolj drzne alpinistične želje. Visokih vrhov s težkimi stenami je za raziskovalne duhove še veliko. Alpinizem je eden redkih športov, ki ob vsem tveganju in naporih nudi svojevrstno romantiko in soočenje človeka s samim seboj. To kaže tudi bogata umetniška dejavnost, ki jo vleče za seboj in ga tako tudi kulturno utemeljuje in določa.
Tone Škarja
