Ker se svet vrti ravno, tako kot se že nekaj časa, sta le utrip in dostopnost tista, ki delata veliko informacij, te pa že po nekaj urah postanejo stare. Zato je tudi (pretirano) pisanje ob koncu tekočega leta o lanskih dosežkih kar malo mimo. V torek, 28. oktobra 2025 je mednarodna komisija Piolets d’Or 2025 nagradila tri izjemne vzpone (in jih seveda obelodanila precej pred podelitvijo nagrad, ki bo potekala v San Martino di Castrozza od 9. do 12. decembra), opravljene leta 2024 na: Jaškuk Sarju (6667 m), Gašerbrumu III (7948 m) in Kakur Kangriju (6859 m). Vsi trije alpinistični podvigi so bili izvedeni v alpskem slogu, z minimalnim logističnim odtisom in visoko mero tveganja. Med nagrajenci je tudi Aleš Česen. Čestitke!
1. Kaqur Kangri (6859 m), Nepal
Smer: jugozahodni greben (1670 m, 5.10, A0, M7, WI5)
Naveza: Spencer Gray in Ryan Griffiths (ZDA), med 15. in 21. oktobrom 2024.
Posebnosti: Prvenstvena smer na goro, ki je bila 22 let neobiskana. Prečenje gore in sestop po nepreplezanem severozahodnem grebenu. Vzpon po trdnem gnajsu, ledu in mešani skali, opravljen v slabem vremenu. Tehnično zahteven, a eleganten pristop z minimalnim logističnim odtisom.
Žirija je vzpon označila kot »velika raziskovalna vrednost,« ki dokazuje obstoj nepreplezanih ciljev v redko obiskanih predelih Himalaje.
2. Yashkuk (Jaškuk) Sar (6667 m), Pakistan
Smer: Severni steber – Tiger Lily Buttress (2000 m, AI5+, M6, A0)
Naveza: August Franzen, Dane Steadman, Cody Winckler (ZDA), med 19. in 23. septembrom 2024.
Posebnosti: Prvenstveni vzpon na goro v masivu Batura, dostopno le s posebnim dovoljenjem. Vzpon po strmem ledu, snegu in mešanem terenu, z več izpostavljenimi bivaki. Sestop po zahodni in nato severni steni, z več kot 1600 m spustov po vrvi. Vzpon je zahteval navigacijo po satelitskih posnetkih in raziskovanje lokalnih virov.
3. Gašerbrum III (7952 m), Pakistan
Smer: Zahodni greben – Rob entropije (skoraj 3000 m, M6)
Naveza: Aleš Česen (Slovenija) in Tom Livingstone (VB), med 31. julijem in 4. avgustom, 2024.
Posebnosti: Prvenstveni vzpon po zahodnem grebenu, ki je bil doslej le poskusno obiskan. Prečenje gore in sestop po vzhodni steni ter običajni poti Gašerbruma II. Vzpon v lahkem alpskem slogu, z več bivaki nad 7000 m. Tehnično zahteven teren, izpostavljen vetru in brez možnosti postavitve šotora.
Žirija je vzpon označila kot »dolgo, težko in zelo zahtevno pot,« ki dokazuje, da je tudi na najvišjih gorah sveta še vedno mogoče doživeti pustolovščino.
Mnenja
Žirija ima (to lahko sedaj že kar trdimo) verjetno že prednastavljeno nalogo, da izmed dobrih 70 predlogov izbere tri. Namesto, da bi v kriterijih zajeli tudi višino, ki bi jim zlahka omogočila nagraditi en vzpon, tako kot je navada v drugih športih, ki so seveda (drugače) merljivi (in preverjeni). Tako pa smo Slovenci dobili cel kup (odrešilnih) objav z naslovom: »Aleš Česen, prejemnik Zlatega cepina 2025!«
Čeprav sam naslov tehnično ni napačen, je vsebinsko pomanjkljiv in zavajajoč, saj ne pojasni, da je nagrada kolektivna, da je bila podeljena trem vzponom in da je v ospredju vzpon, ne posameznik.
Kaj nagrajujejo?
Zlati cepin je bil ustanovljen kot priznanje za vzpon, ki pooseblja slog, inovativnost, tveganje, samostojnost in spoštovanje narave. V preteklosti je nagrada pogosto izpostavila en sam podvig. V zadnjem desetletju pa se je praksa spremenila: več nagrad, več ekip, več regij. Je to odraz pluralnosti sodobnega alpinizma ali znak, da nagrada izgublja svojo ostrino? Gre za (splošno prisotno) inflacijo priznanj, ki prinaša zvodenitev? Trojna podelitev (znova in znova) odpira vprašanje: Ali več nagrad zmanjšuje simbolno težo in (že dolgo nezbrušeno) ostrino Zlatega cepina? In ali s tem nehote sporoča(mo), da je vrhunski alpinizem danes bolj konsenz kot presežek?
Potrebujemo razpravo
Namesto tihega odobravanja bi si alpinistična skupnost morala zastaviti nekaj ključnih vprašanj:
– Ali naj Zlati cepin ostane elitno priznanje za en sam vzpon ali naj se razvije v platformo za pluralno priznanje različnih slogov?
– Kako naj komisija komunicira kriterije izbora in razloge za večkratno podelitev?
– Ali naj se, tako kot za ženske omembe, uvede še posebna kategorija za izjemne solo podvige, tehnične dosežke ali trajnostne pristope?
Zlati cepin ni le nagrada — je zrcalo vrednot alpinizma. Alpinisti s(m)o vedno plezali prvenstvene smeri, tudi ko ni bilo priznanj, zato da se je preskušalo sebe v odnosu z goro.. S časom pa so se pojavila nagrade in bonitete, ki so postale povsem sprejemljive v dejavnosti, ki ni šport, ampak zahteva precej več in je za povrh še smrtno nevarna. Če se vrednote spreminjajo, naj se spremeni tudi nagrada. A sprememba mora biti premišljena, javna in vključujoča. V nasprotnem primeru tvegamo, da bo cepin ostal zlat — a brez ostrine.
Ker bi bilo ob poplavi izvrstnih oktobrskih dejanj kar malo mimo nakladati o lanskih, bi lahko omenili, da upajmo, da vsaj v alpinizmu žirija ne bo uporabila rdečega kartona in za naslednje leto vnaprej izključila takšnih vzponov, kot je zadnji desetdnevni prvenstveni vzpon na Manaslu. Komentarje znanih alpinistov in konkretne pripombe, ki jih še ni, pa bomo pripe(nja)li kar (tu) spodaj, …
RN
Vsi so zmagovalci: Marko Prezelj in tiha kritika nagrad v alpinizmu
Ali je mogoče meriti umetnost in gore z istim merilom?
Ko se bliža podelitev letošnjih Zlatih cepinov, najprestižnejših nagrad v svetu alpinizma, se v skupnosti znova porajajo vprašanja o smislu nagrajevanja v dejavnosti, ki je po svoji naravi neprimerljiva, subjektivna in pogosto neulovljiva. Eden tistih, ki že dolgo opozarja na to napetost, je Marko Prezelj, sam večkratni prejemnik Zlatega cepina – in eden njegovih najglasnejših kritikov.
V nedavnem zapisu, ki ga je objavil tik pred odhodom na jug, Prezelj deli misli Madonne, izrečene ob podelitvi Turnerjeve nagrade leta 2001. Njen govor, ki se začne z mislijo »obstajajo samo mnenja«, postane izhodišče za razmislek o vrednotenju umetnosti, ki se zlahka prenese tudi na alpinizem.
»Osebno se mi zdijo podelitve nagrad neumne. Se kdo strinja, kdo bi moral zmagati? Nikoli. Ali nagrade naredijo svet boljši? Ne pravzaprav. Ali umetnik, ki osvoji nagrado, postane boljši umetnik? Vsekakor ne pravzaprav.«
Prezelj s tem ne meri na posameznike, temveč na sistem, ki skuša hierarhizirati izkušnje, ki so po svoji naravi neprimerljive. Tako kot umetnost, tudi alpinizem ni tekmovanje, temveč osebna izkušnja, dejanje ljubezni, iskanja, tveganja in izraza. V tem duhu je razumeti tudi njegov zaključek:
»Umetnost nima nič skupnega z denarjem, ampak ima vse skupno z ljubeznijo. In tako kot ljubezen je lahko navdihujoča, nerazložljiva, provokativna in včasih besna. Kljub temu ne moremo živeti brez nje.«
V času, ko se tudi alpinizem vse bolj institucionalizira, ko se droni vklapljajo in izklapljajo, kot zapiše, Prezelj opozarja na nevarnost izgube bistva. Njegov zapis ni poziv k ukinitvi nagrad, temveč k razmisleku: o tem, kaj v resnici nagrajujemo, zakaj to počnemo in kaj s tem sporočamo.
V svetu, kjer je politična korektnost pogosto cenjena bolj kot poštenost, kot pravi Madonna, je Prezljev zapis dejanje poguma – ne zato, ker bi želel razveljaviti priznanja, temveč zato, ker želi podpreti vsakega alpinista, ki ima kaj povedati in pogum, da to pove.
