Andrej Juvan: Zgodovino plezanja v Križevniku bi lahko v grobem razvrstili v tri obdobja, ki se v primerjavi s širjenjem napeljevanja smeri v drugih stenah pojavijo precej pozno. Razlog ni, kot v primeru Vežice, pozno odkritje stene, temveč zahtevnost celotnega področja, ki je prvenstvene poskuse že na videz prelagalo pozno v zrelo dobo slovenskega alpinizma.
Prvo obdobje zaznamuje Dušan Kukovec, ki prepleza prvo smer in v naslednjih letih naniza še nekaj vzponov. Drugo obdobje dominira Franček Knez, ki sistematično obdela celotno področje in napelje preko sto smeri. Tretje in hkrati trenutno obdobje je moderni alpinizem. Vanj bi lahko zajeli prve proste ponovitve Frančkovih smeri in nekaj novejših težavnosti vse tja do 8a.
Skupni imenovalec več dejanj te dobe je Andrej Grmovšek, ki je z Luko Lindičem avtor najtežje smeri. Slednji je mnenja, da se prav Križevnik ponaša z najbolj kakovostno kamenino v Sloveniji. Franček Knez je že pred tem podal mnenje, da nikjer drugje v Sloveniji ni na tako majhnem kraju mogoče najti toliko kakovostnih in raznolikih smeri kot v Križevniku. Navdušenje vseh generacij nad njim opisuje tudi Tanja Grmovšek: »Prvič sem za Križevnik slišala kot drobno šestletno dekletce, ko sem čepela na vroči peči v koči šaleških alpinistov na Okrešlju. Prijatelji mojega očeta, alpinisti in gorski reševalci, so ob večerih vedno obujali spomine na svoje prigode v okoliških stenah in Križevnik je imel v teh zgodbah posebno mesto.« Vse se je začelo z Dušanom Kukovcem, ki je leta 1961 v navezi z Vančem Potrčem preplezal Ruško smer. Vendar nista bila prva, ki sta se potikala po Robanovem kotu. Prve smeri v tem delu, tj. od Križevnika do Velikega vrha, so plod slavne naveze Herle-Vršnik (1939). Desetletje kasneje ji sledita Rado Kočevar (1949) in Ciril Debeljak (1950). Ali je kot prvi opazil Križevnik, ni mogoče zagotoviti, se je pa dokumentirano spogledoval z njim že po svojih prvih vzponih v sosednjih Poljskih devicah in Velikem vrhu: »Ostale so samo še mejne rdeče stene med glavami in platasti Križevnik, ki je kljub svoji zanimivi in brez dvoma skrajno težki severozahodni steni še brez smeri …
Kdor bo prvi načel to nerešeno vprašanje, bo v območju VI. stopnje našel prav vse, kar iščejo najboljši v najtežjem.« V mislih je imel verjetno predvsem sebe, saj je v naslednjih letih postal glavni protagonist za prvenstveni naskok, Križevnik pa domicelj zgolj celjskih plezalcev. Dušan Kukovec pomni, kako sta nekoč z Ivo Reyo stala na trati pri Robanu in mu je razkril željo po osvojitvi Križevnika. Namesto odobravanja je od svojega zvestega soplezalca prejel izredno napadalen odgovor, češ da je Križevnik stvar Celjanov in naj si ne drzne niti poskušati. Lahko si mislimo, da je to Kukovca v njegovih najmočnejših letih le še bolj podžgalo k uresničitvi ideje.
Dodatno ga je podžgala Cicova odprava; šlo je za enega burnejših dogodkov. Debeljak je vodil navezo v steno Križevnika, spodaj v Robanovem kotu pa ga je čakal velik del slovenske alpinistične smetane tiste dobe, med njimi tudi Kukovec. Cicu ni uspelo in ob povratku je dejal, da je stena nepreplezljiva, gladka kot nagrobni spomenik in počena na tri konce.
Tako je ideja dokončno dozorela in aprila 1961 sta se Dušan Kukovec in Vanč Potrč podala v Križevnik. Med potjo je Kukovec svojo namero naznanil Celjanom in si izprosil komplet klinov, ker sta jih imela premalo. Prejela sta pritrdilni odgovor z obvestilom, naj jih prevzameta pri Rogovilcu. Tam pa ju je pričakal hladen tuš: »Klinov ni, oglasita se na Okrešlju.« Nista se vdala in odrinila sta proti Robanu, kjer sta iz starega železja podbojev vrat in kakšnega orodja vso noč kovala domače kline. Kakovost je bila vprašljiva, volja ne. Zjutraj sta se podala proti votlini pod steno in naslednjega dne kot prva preplezala steno Križevnika. Smeri sta nadela ime po svojem rojstnem kraju, Ruška. Je šeste stopnje in še danes v najtežjem raztežaju postreže z zahtevnim plezanjem. Koliko ponovitev je prejela v naslednjih sezonah, ni zabeleženo, glede prvenstvenih vzponov pa je samevala naslednjih šest let. Na vprašanje, zakaj, Kukovec odgovori, da je fokus Celjanov prešel drugam. Ali da si morebiti niso upali, pripomni rahlo v smehu. Kakorkoli, Kukovec se je vrnil pod steno Križevnika leta 1967 in v nekaj tednih (junij in julij) z različnimi soplezalci povlekel kar tri nove prvenstvene smeri. Sledijo si Domnova spominska, Šoštanjska in Centralna smer, ki so nekoliko lažje od Ruške in so pete stopnje. Naslednjega leta (1968) so zabeleženi prvenstveni vzponi tudi drugih plezalcev. Kukovec se je h Križevniku vrnil leta 1969 in napeljal Šaleško smer. Pravi, da je želel podati smer za vsako področje, kjer je bival in ki ga je zaznamovalo. Tako je imel željo tudi po Koroški smeri, saj mu je bila zelo pri srcu in je vselej gojil prijateljske vezi s koroškimi alpinisti. Predzadnja in hkrati najtežja je Resnikova smer (1971), posvečena Janezu Resniku, ki se je ponesrečil pri soliranju Direktne smeri v Štajerski Rinki. Mlademu nadarjenemu plezalcu, ki je s Kukovcem kot prvi Slovenec in takrat Jugoslovan preplezal severno steno Eigerja (1969). Resnikova smer še danes velja za zelo zahtevno šeste stopnje, ki ne popušča v težavnosti vse do izstopne rampe. Kot zadnjo je leta 1978 pri svojih 50 letih v predostenju preplezal Dedijevo smer, ki jo mladi alpinisti še danes označujejo kot zahtevno in plezalno zelo zanimivo smer pete stopnje. Dušan Kukovec je vsekakor pionir plezanja v Križevniku in tisti, ki je to steno in pridružena ostenja odprl nadaljnjim alpinističnim rodovom.
