Dr. Vladimir Škerlak
IV. FILMSKO-KNJIŽEVNISKA DOBA (5. V. 1928 do 19. VII. 1932)
A. KULTURNO DELO
1. Film in fotografija
Prvi slovenski film »V kraljestvu Zlatoroga« je bil kulturno-gorniški film o Julijskih Alpah. To ni bil igran film z vsebino po pravilih, ki veljajo za dramatska dela. Povezavo med posameznimi slikami tvori skupen izlet treh prijateljev in njihovo srečanje s planšarico.
Scenarij sta napisala profesor Janko Ravnik in pisatelj Juš Kozak. Hafner je dal k filmu motto: »Ta film je nem, toda kljub temu doni ob njem v naših srcih mogočna pesem: Sveta si, zemlja slovenska! Če bo film zbudil to občutje pri slehernem, je dosegel več kakor svoj namen.«
Osebe v filmu so: Roban, delavec v jeseniški železarni; Gornik, študent v Ljubljani; Klemen, študent na počitnicah v Ratečah; Liza, bohinjska planšarica.
Film se deli na pet delov. Posamezni prizori so:
I. del: v zelenju med gorami se blešči bela Ljubljana — daleč na obzorju vabi Gornika očak Triglav v svoje kraljestvo — sporočilo prijatelju Klemenu v Ratečah — na postajo! — mimo Šmarne gore — ki jo obkroža bistra Sava — vlak reže Sorško polje — starodavni Kranj nad Savo — ob Savi hiti vlak naprej v naročje gora — ob vznožju Karavank se zbirajo vodne sile — ki preskrbujejo daljnjo okolico z elektriko — Jesenice, industrijsko mesto — spomladi romajo trume na Golico med narcise — na jeseniški postaji — v romantični Planici počiva Klemen po izprehodih v Jalovčevi skupini — na Slemenu — v Jalov-čevem ozebniku — Rateče – po vzoru starih očetov obdeluje kmet svojo zemljo — Klemen se poslovi od domačih — Podkoren — Kranjska gora, izhodišče v Razorjevo skupino — v Pišnici — na Vršiču — na Prisojnik drži drzno speljana pot — mogočna je Martuljkova skupina — v Mojstrani se odpirajo Vrata v triglavsko pogorje — v Vratih — ob Peričniku — Aljažev dom — slovita Triglavska stena — skozi Kot — in Krmo držijo na Triglav položna pota — svidenje — »kaj pa Roban?« — »gre z nama« — »pojdiva ponj v tovarno« — tovarniško delo je težko (prizori iz Železarne Jesenice) — »jutri odrinemo!«
II. del: prijatelji na poti skozi romantični Vintgar — v Krnici — mimo zadnjih naselbin na Pokljuko — trd je kmetov kruh — v gozdni globini — človek izrablja bogate zaklade — 200 let stare smreke tu niso redkost — koža dreves daje drvarju streho — v zatišju kuha stari ogljar — gozd je padel — naprej skozi Pokljuko — oddih pri gozdnem oskrbniku — mlade gozdne kulture — prenočišče v šotoru.
III. del: jutro — više in više — v prijazni dolinici leže borni stanovi plan-šarjev — pred Lizinim stanom — življenje in delo planšarjev — na pašo! — na večer se živina vrača k molži — mleko prinašajo v sirarno — v sirarni — izdelani hlebi dobe številke — nato jih odneso v dolino — Liza krmi svoje vsakdanje goste — v jutru se zopet dvignejo dimi nad stanovi — vse vstaja — Triglav naš je kralj gora — pri Vodnikovi koči — naprej na Kredarico — Kredarica 2545 m — od vseh strani prihajajo izletniki na Kredarico — kjer se jim odpirajo veličastni razgledi — naši na Triglavskem ledeniku — pred vzponom na Hjavino določijo še ta večer plezalno smer — večerne slike — ave Mana — plezanje — užitek in ponos pravega alpinista — odhod pod steno — vstop — na vrhu — sestop.
IV. del: po dobro zavarovani poti na Triglav — ob Aljaževem stolpu 2864 m
— navzdol k Aleksandrovemu domu — proti sedlu Hribarice — vrh Hribaric — v dolini Zajezeram — življenjski boj je izsušil starega orjaka — prihod h koči — Komna je morfološko zelo zanimiva — zoolog lovi kače v nacionalnem parku Komne — čez Komarčo v Bohinj.
V. del: z vseh bregov drve vode v Bohinjsko dolino — Savica — Suha — Mostnica — Smečica — Velika Kropa — Slap na Ložu — Bohinjsko jezero leži pokojno — po vodni gladini — zadnji pogled na bohinjski biser— na vlak v Bohinjski Bistrici — v Soteski — Bled — domov — kmalu je zavladala otožna jesen nad jezeri — kmet se pridno pripravlja za zimo — in pospravlja polja — hiše krasijo s koruznimi kitami — tudi otrokom prinaša jesen svoje veselje — zima se bliža, lastovice se pripravljajo na odhod — naši znanci v zasneženem Zlatorogovem kraljestvu.
Film je imel 3000 m dolžine. Predvajanje je trajalo ves večer.
Film je bil torej izrazito kulturen. Zgodbe pravzaprav sploh ni bilo, zato pa dosti prizorov iz življenja človeka v gorah. Prav zaradi tega bi lahko rekli, da je to bil zemljepisno-etnografski film in prav v tem je njegova trajna vrednost.
»V kraljestvu Zlatorogovem« še ni bil zvočen film. Govorilo se je sicer o sinhronizaciji, toda, ker so bili dohodki Skale potrebni za druge namene, do tega ni prišlo. Napravljen je bil v črno-beli tehniki, zaradi tega je snemalec iskal zlasti take prizore, ki so v črno-beli tehniki posebno učinkoviti, na primer: slikal je vode po večini proti svetlobi.
Kot se iz scenarija vidi, film ni bil alpinističen. Imel je sicer nekaj prizorov o plezanju, toda to ni dalo filmu alpinističnega značaja, to sicer niti ni bil namen scenarista. Kar je bilo plezanja, bi naj po scenariju bilo v Rjavini. V resnici pa je bil del posnet v ostenju Rjavine, del v Rži, del pa v Tičarici.
Vloge so bile zasedene takole: Roban — Joža Čop, Gornik — Herbert Drofenik, odločilna je bila njegova lepa zunanjost; Klemen — Mirko Kajzelj, odločilen je bil njegov pomen v plezalstvu; toda med filmanjem se je pri plezanju (na to se je podal kljub prepovedi prof. Ravnika) zlomil nogo, zato je bilo treba 1000 m filma zavreči in prizore s Klemenom začeti znova. Novi Klemen je postal Miha Potočnik.
Vlogo planšarice Lize je igrala Francka Sodja iz Bohinja; njo je snemalec odkril na Kredarici kot pomočnico pri oskrbnici. Zoolog, ki lovi kače, je bil univerzitetni profesor dr. Alfred Šerko.
Film je imel v primerjavi s številnimi odlikami zelo malo napak. Med temi naj omenimo na primer, da je vlak, ki je peljal izletnike, imel ob vseh prizorih drugačno lokomotivo. Temu se ni bilo mogoče ogniti. Prizori z vlakom so bili posneti ob raznih prilikah in ni bilo mogoče ukazati železniški direkciji, katero lokomotivo naj zapreže.
Razen tega tudi naslov ni dobro izbran. Prvič: daje povod za govorice, da je zamisel imena vzeta od Rudolfa Badjure; drugič: to ime je odraz romantične miselnosti, kakršna je bila večini skalašev tuja.
O filmu »V kraljestvu Zlatoroga« je Rajko Ložar objavil kritiko v Domu in svetu, 1921, stran 528. Kritika priznava, da je fotografija v filmu zares lepa, zameri pa enostranost — ta naj bi bila v tem, da se dejanje dogaja samo na Gorenjskem, motiv, pravi, da je naškrobljen kot sobarica, premalo da je posnetkov o hišah v gorenjskem slogu in o umetnostnih spomenikih. Hvali prizore iz življenja pokljuških in bohinjskih gorjancev. O režiji filma pravi, da je slaba, pač pa da je snemalec bil zelo vešč. Igralci da so rešili svojo težko nalogo, kakor so vedeli in znali. Na splošno, da je delo doseglo v javnosti popoln uspeh, ki ga je tudi zaslužilo.
Vzeto s strogo umetniškega stališča, ta kritika ni neutemeljena, toda vedeti je treba, da je ob uporabi tako ostrih meril mogoče najti napake celo v umetniških filmih svetovnega slovesa. Kritikova trditev, da je film enostranski, ker se dogaja samo na Gorenjskem, je skoraj smešna. Ali je kraljestvo Zlatorogovo mogoče v Halozah? Kulturno-gorniški film (Skala drugačnega kot gorniškega tudi ni mogla napraviti) o Julijskih Alpah gotovo ne more biti posnet na primer na Dolenjskem. Pisca je zavedel v zmoto motto, ker govori ta o slovenski zemlji, film naj bi torej bil posnet v raznih krajih Slovenije. Toda to je, seveda, napačno pojmovanje. Film se ni nanašal na vso slovensko zemljo, niti kritik pa ne more zanikati, da se o Gorenjski lahko govori kot o slovenski zemlji.
Nihče ni mogel lepše označiti filma, kot ga je označil dr. J. C. Oblak v osnutku za govor na kongresu slovanske gorniške zveze. »Preveč idealni so naši skalaši, da bi ponižali slovenske planine za kulise pustolovskih romanov. Planine in življenje v njih so napravili za — srce filma in njegovo glavno vsebino, dočim je to pri drugih filmih večkrat narobe. Zato so nas pa uvedli predvsem v narodovo življenje in delo: od sejma v Kranju do samotne ogljarske kope. Najlepši, najgloblji momenti tega dela so njegovi (ne toliko pokrajinski) detajli: dela na polju in v gozdu, ob plugu in ob posekanem deblu, ki ga lupijo, ob nežnih gozdnih nasadih, s toliko ljubeznijo gojenih in varovanih itd. Zato je naš slovenski film splošno kulturen, ne samo planinski film: ni toliko zabaven kakor instruktiven. Prav zato brez ovinkov povem: resnično kulturni čin je ta film; vsi oni, ki so ga ustvarili, so napravili pozitivno delo.«
O filmu je bila objavljena ocena tudi v Planinskem Vestniku 1932, 40. stran. Ker pa je očitno, da jo je napisal eden izmed skalaških odbornikov, in je ves članek prežet s stremljenjem, povzdigovati Skalo in njen film, se nam ne zdi potrebno o tej »oceni« podrobneje poročati.
Profesor Ravnik je snemal spočetka s kamero Ertl, težko 6 kg. Šele pozneje je dobil mah aparat znamke Zeiss.
Film je bil posnet v letih 1928 in 1929. Dne 27. junija 1928 je bilo sklenjeno, da kupi klub italijanski vojaški šotor, ta je bil tudi kupljen za 272 din,
26. julija je klub že imel šotor in filmanje je že bilo v teku. Toda negativ iz leta 1928 je bilo treba skoraj v celoti zavreči, ker Kajzelj zaradi nezgode v Prisojniku več ni mogel sodelovati.
30. januarja 1930 je bil negativ filma končan. Samega negativa je bilo 10 000 metrov. Razvijanje in kopiranje je trajalo 253 večerov. Delo na njih je trajalo do ene, dveh, treh, štirih, včasih tudi do pol petih zjutraj. Sodelovalo je ob teh večerih povprečno po šest članov.
Razvijali in kopirali so člani fotografskega odseka, zlasti Egon Planinšek, Janko Ravnik, Jože Lipovec, Dana Kuralt in Ciril Lampič.
Film je bil posnet na materialu Agfa. Dobavil ga je v celoti zastopnik družbe Agfa Franc Rabuse iz Kostanjevice tako, da se je odrekel svojemu 33% zaslužku. Z drugimi besedami povedano: Skala je dobila material po ceni s 33 % popustom. To je od Rabuseja bilo tako plemenito, da ga verjetno noben drug trgovski zastopnik ne bi mogel posnemati.
Podpore za film so dali zlasti tudi politiki ne glede na razliko v nazorih: liberalni minister Ivan Mohorič (eden od največjih zaščitnikov Skale, njen član in nekaj časa tudi odbornik), dr. Anton Korošec (10 000 din), Joško Javornik, lesni trgovec iz Višnje gore, Oblastni odbor ljubljanske oblasti (10 000 din) Mestna občina ljubljanska (5000 din), Kranjska industrijska družba na Jesenicah (2000 din; ta je dala Copu takoj 4 tedne neplačanega dopusta, pozneje so ga še podaljšali), Prometni zavod za premog 1000 din, Putnik 10 000 din, banska uprava 4000 din, magistrat Ljubljana 5000 din, ljubljanski škof 1000 din, Milica Ravnik je v Beogradu nabrala za film 23 000 din. Skupaj se je torej nabralo kar preko 80 000 dinarjev. Iz tega se vidi, kako velik pomen je pripisovala javnost filmu. Filmski trak je stal 18 987 din, kemikalije okrog 5000 din, vsi izdatki vštevši nabavo aparatov, so znašali okrog 150 000 din.
Film je bil prvikrat predvajan od 29. avgusta do 9. septembra 1931 v veliki dvorani Uniona. To predvajanje je dalo zamisel za poznejši nastanek kina Union.
Sledilo je desetletno izkoriščanje filma. Ne samo moralno, čeprav je propagandni uspeh bil izredno velik, temveč zlasti denarno.
Del filma je bil že pred dovršitvijo prodan ministrstvu za trgovino in industrijo, to ga je uporabilo na jugoslovanski razstavi v Kopenhagnu. Ministrstvo je za to plačalo Skali 14 625 din.
Nato je film prevzel Makso Hrovatin za Zvezo planinskih društev. Poslali so ga v Lwow. Dolgo ga ni bilo nazaj. Pri tem so se pokazali Zveza, zlasti pa Poljaki, kot stranka, ki ni vredna zaupanja.
Zanimanje za film je bilo zelo veliko. Prosili so zanj ne samo po Sloveniji, temveč po vsej Jugoslaviji, pa tudi v inozemstvu. Tako so se zanimali zanj Jugoslovani v Brnu, na Holandskem, v Parizu. Prosil je zanj tudi The Press Club iz Londona.
Dopisi v letih 1931 so se nanašali po večini na film. Dohodki od njega so znašali do 17. marca 1932, torej pol leta po premieri, 90 000 din.
Skala je postala član Zveze filmskih proizvajalcev (28. septembra 1931), 7. januarja 1932 je bil v klubu osnovan filmsko-komercialni odsek. Prvi načelnik je bil finančni strokovnjak direktor Franjo Vilhar. Zastopnik odbora v tem odseku je bil pozneje, po odstopu Fr. Vilharja, Milan Kham.
Film »V kraljestvu Zlatoroga« spada med največje in najpozitivnejše akcije, kar jih je Skala izvršila. Njen kulturni, moralni in denarni uspeh je tvoril podlago za celo vrsto naslednjih uspehov kluba.
Skala za ta film ni mogla biti zadosti hvaležna ne Janku Ravniku, ne njegovim imenovanim in neimenovanim sodelavcem.
Delo fotografskega odseka razen tega filma ni bilo toliko pomembno kakor v prejšnji dobi. Skala je slikala letalski miting, odkritje spomenika Napoleonu, pogreb telovadca Toneta Maleja. Dogovarjali so se za skupno filmanje s Kajak-klubom, toda ostvarilo se to ni.
Število gornikov-fotografov je bilo v tem času že precej veliko tudi v SPD, zato je dr. Tuma že 24. aprila 1930 predlagal, naj se delo fotografov v obeh organizacijah uskladi, zlasti naj si fotografi obeh organizacij med seboj ocenjujejo negative.
Leta 1932, ko je fotografsko delo s filmom spadalo že v preteklost, se je fotografski odsek lotil pretisa in bromovega olja.
2. Toponomastični zemljevid skupine Triglav-Škrlatica
Takoj moramo povedati, da niti ta zemljevid niti knjiga istega avtorja, ki jo je v tej dobi izdala Skala, nista plod dela v klubu, temveč je eno in drugo ustvaril izključno dr. Tuma. Pa ne samo ustvaril, temveč tudi plačal vse stroške, izkupiček pa podaril Skali. Med vsemi skalaši, ki so kaj napravili, ne da bi za to pričakovali denarno korist, je torej dr. Henrik Tuma na prvem mestu. S tem, da je izdajo svojih del prepustil Skali, je izkazal klubu zaupanje in veliko naklonjenost.
Da je zemljevid toponomastičen, pomeni, da so na njem glavno krajevna imena. Avtor je hotel s tem delom seznaniti javnost, zlasti gornike, s pravimi ljudskimi imeni na tem področju Julijskih Alp. Snov je nabral sam v neposrednem stiku z domačini.
Zemljevid je grebenski v merilu 1 : 37 500. Označeni so v njem grebeni, vrhovi, obore (po slovenskem pravopisu pravilno: obori), selišča, prelazi, vode, cerkve, hiše, seniki, turistovske (na zemljevidih je zapisano: »turistske«) koče, lovske koče, križi, znamenja, pokopališča, mlini, žage, ceste, vozne poti, steze, brvi, mostovi, grape, ledeniki, izviri.
Risal Ostoj Tuma, tiskala Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani, izdano verjetno leta 1930.
Dr. Tuma je s tem temeljitim delom naredil red v imenoslovju Vzhodnih Julijskih Alp, kolikor jih zajema zemljevid. To je bilo potrebno toliko bolj, ker je bila na mnogih področjih dotlej cela zmešnjava. Ni bilo razčiščeno, na primer, kaj je Gamzovec, kaj Rogljica, kje je Dovški križ, kje je Oltar itd. Razen tega cela vrsta imen sploh ni bila znana. Dr. Tuma je odkril nešteto doslej manj znanih imen, hkrati za posamezne kraje določil pravilna imena in s tem storil veliko uslugo ne samo slovenskemu gorništvu, temveč vsej slovenski kulturi.
Kljub vsem nespornim odlikam pa se ni mogoče strinjati z vsem, kar je v zemljevidu vpisano in kakor je napisano. Na primer izraza Proklete police nihče ne uporablja, temveč se reče Frdamane police, čeprav je ta spačenka vzeta iz nemškega jezika. Tudi se ne reče Mužaklja, temveč Mežakla. Ime Glava v Zaplanji se nam ne zdi prav slovenska tvorba (kopičenje predlogov) in bi bilo treba to ime še dobro preveriti. Pisanje vseh besed v imenu z veliko začetnico je bilo v nasprotju s pravili slovenskega pravopisa v času, ko je zemljevid izšel; glede teh pravil pa se slovenski pravopis do danes ni spremenil.
Dr. Turna se je ravnal po mnenju dr. Josipa Tominška, da se značilne besede v krajevnih imenih pišejo z veliko črko na primer: Konjsko Sedlo, Velika Planina, Draški Vrh itd. (PV XXI., str. 22). Dr. Tominšek je ostal s tem stališčem osamljen. Slovenska slovnica dr. Antona Breznika — in ta je bila odločilna — take pisave ni dopuščala. O tem je pisal tudi dr. Jože Rus v »Sloveniji« 5. X. 1934, str. 3 in 4 (Pravopisne muhe Planinskega vestnika). Dr. Tominšek mu je sicer nekaj odgovoril, toda nič prepričevalnega.
Pisati Križki podi in Dražki vrh namesto Kriški podi in Draški vrh je pa tako izrazito napačno, da je o tem vsak pogovor odveč.
Kdor bi hotel pravilno oceniti vse podatke, bi moral takorekoč vse preveriti. Naš namen pa tudi ni, podajati o zemljevidu in drugih delih izčrpna poročila, ker bi se s tem obseg tega dela še bolj povečal in bi postal spis nepregleden.
Je pa verjetno, da bi tudi kritičen zbiralec ne mogel najti dosti netočnosti v imenih, tako da lahko štejemo ta zemljevid na samo za najboljše delo, kar jih je na tem področju izšlo, temveč tudi za trajno kulturno vrednoto.
Dr. Tuma je 15. junija 1931 prepustil vso zalogo zemljevidov Skali. Klub bi ob primerni propagandi lahko razpečal veliko izvodov, ugotoviti pa je treba, da tega ni znal organizirati. Zato so ti zemljevidi še dolgo časa ležali v klubu.
3.»Pomen in razvoj alpinizma« (PDF 66 MB)
Dr. Henrik Tuma je napisal knjigo »Pomen in razvoj alpinizma«. 7. avgusta 1930 je predlagal, naj izda knjigo Skala; založil bi jo sam. Klub je ponudbo sprejel in prispeval 4 slike v vrednosti 2500 din. Ni pa prej preveril, kaj je v rokopisu napisano.
Knjiga je izšla leta 1930 v tisku Ljudske tiskarne v Mariboru. Imela je 296 strani velikosti 16 x 24 cm (velike 8°), vezana v platno. Cena je bila 120 din. Naklada 2000 kosov.
Vsebina: Predgovor. Razvoj alpinizma. Igra, delo, šport in ples. Čustvo prirode in umetnost. Popotovanje in turizem. Alpinizem. Alpinizem z individualno psihološkega stališča. Alpinizem in znanstvo. Povzetek.
V predgovoru navaja pisatelj cilje, ki jih je zasledoval s pisanjem te knjige: 1. dati pregled alpinističnih (dr. Tuma piše: alpinskih) organizacij; 2. ustvariti ožjo duhovno vez med slovanskimi alpinističnimi društvi; 3. postaviti na novo problem prve slovenske kulture v Alpah.
V poglavju »Razvoj alpinizma« navede pisatelj na 71 straneh veliko zanimivih podatkov zlasti o razvoju organiziranega alpinizma po svetu. Navaja zgodovino posameznih alpinističnih organizacij pri najrazličnejših narodih. Med naštevanje podatkov vstavlja pisatelj svoje osebne nazore o posameznih vprašanjih.
V poglavju »Igra, delo, šport in ples« postavlja pisatelj razna merila, po katerih naj se ločijo te dejavnosti. O igri pravi naslednje: Temeljna sestavina vsake igre ostane zabava in svobodnost brez iskanja dobička.
V nasprotju s tem pa se strinja z Oppelom, da je delo vsako pravilno začrtano in smotrno delovanje človeka. V tem smislu je tudi otrokovo delovanje, ko razdira igračo iz radovednosti nad tem, kakšna je znotraj, delo.
Glede športa pa navaja več mnenj, ker je to vprašanje najbolj sporno. Tako pravi:
Šport ima to skupnost z igro, da z obema tema dejavnostima stremimo k sprostitvi. V tem je šport enak igri. Kakor hitro pa se šport goji z namenom, da pridobimo z njim telesno zdravje, moč in spretnost, se igra pretvori v šport. Šport je torej igra, ki je postala delo. Po mnenju dr. Turne se pokaže šport v pravem pomenu besede šele trakrat, ko pristopi k uveljavljanju se zavest nadpovprečne lastne sile. Bistvo športa je premagovanje človekovih slabosti. Šport zahteva izrazito in močno telesno gibanje, v bistvu športa pa je tudi moment nevarnosti in tveganja.
Za razne idejne spore med skalaši je važna naslednja trditev: S stopnjevanjem telesne in duševne sposobnosti pa skoraj vsi športi streme po tekmi. Zaradi tega se često predstavlja tekmovanje kot odločilna ali celo kot edina vsebina športa.
Rekord pomeni zapis uspehov, torej ugotovitev določene spretnosti v času in prostoru. Rekord pomeni primerjanje, cenitev, zaradi tega se rekord posebno izraža pri tekmi, je pa lahko tudi samo zapis o času m prostoru. Edinole tak more biti rekord v alpinistiki.
Toda šport, pri katerem je tekma s stremljenjem po priznanju in odlikovanju izključni moment, ni več šport, temveč izrodek športa. Alpinizem ne sme biti zgolj tekmovanje in rekorderstvo.
Šport je najbolj čist takrat, ko ga gojimo brez tekmovanja. Ples je nekje na sredi med igro in športom, prehaja pa v umetnost.
V poglavju »Čustvo prirode in umetnost« prikaže pisatelj pomen J. J. Rousseauja za preobrat v pojmovanju človekovega razmerja do narave. Nato navaja veliko primerov, kaj so o naravi govorile razne slavne osebe, konca z razlagami, kako vpliva narava na človeka.
O umetnosti pravi, da je spontan izraz človeške notranjosti kot dela vesolja Lepota narave je pravzorec, je v duši nositeljica vsake lepote. Narava pa nima estetske vrednosti, če je ne gledamo skozi umetnost, ki se izraza v jeziku.
Vsakdanje življenje je omejevanje človekove moči dejanja. Nato prehaja že v poglavju umetnosti na alpinizem in pravi, da je alpinistično dejanje prav tako »nujnost alpinista, kakor je umetnina »nujnost umetnika-. To se pravi: nihče ni umetnik, če ne ustvarja umetnin, in nihče ni alpinist, ce ne opravlja
alpinističnih dejanj.
V poglavju »Potovanje in turizem« pove, da je bistvo izleta v ljubezni do prostosti v naravi. Temu čustvu se pridružujeta še stremljenje po spremembi in želja po spoznanju novih krajev. Kadar je tako, nastopi popotovanje.
Ko postaneta izlet in popotovanje širši socialni pojav, se prične turizem. Karakteristična črta turizma je njena gospodarska plat.
Dr. Tuma ne dela razlike med turizmom (= tujski promet) in turistiko (= potovanje zaradi zabave in spoznanja tujih krajev). Zaradi tega govori, da e alpinizem turizem, ki ima za cilj in predmet Alpe. Veletunst je turist-športnik v visokih gorah. V tem poglavju je tudi znamenito opozorilo na razliko med pojmoma »planine« in Alpe.
Pisatelj dalje pojasni pojma popotovanja in potovanja. Bistvo popotovanja je stremljenje po širini sveta, odpor zoper ozkost domačega kraja. Potovanje pa je bolj zavestno dejanje, izvršeno z določenim namenom, n. pr. gospodarskimi ali zaradi spoznavanja neznanih dežel.
Obširno in temeljito poglavje »Alpinizem« začenja pisatelj s kratkim zgodovinskim opisom. Navaja, da traja prva doba alpinistike do leta 1880; to je čas, v katerem so angleški gorniki osvojili vrhove Alp, in sicer v spremstvu domačih vodnikov; v drugi dobi prevladujejo Nemci; ti delajo vzpone brez
vodnikov, iščoč sistematično nove težke pristope od vseh strani (»prvenstveni vzponi«). Pisatelj navaja kot značilno, da ti odlični športniki odklanjajo uvr- stitev alpinistike med športne dejavnosti. Značilna razlika med obema dobama je tudi v tem, da so alpinisti prve dobe bili večinoma znanstveniki, v drugi pa mladeniči. Predstavniki te druge skupine je Guido Lammer. Ta že odkrito in zavestno priznava športni element alpinistike.
O alpinizmu navaja, da je obrambno gibanje mestnega kulturnega sveta zoper mestno izprijenje. (Ta trditev je bila pozneje ena izmed temeljnih tez skalaške ideologije, le da je bila nekoliko drugače izražena.) Hkrati nakazuje bodoči razvoj plezalstva v ekstremizem, ko pravi, da se tudi pri alpinizmu kaže splošni zakon, po katerem se vsako človeško delovanje na določeni stopnji sprevrže v virtuoznost.
Z razširitvijo alpinistike je nastal med starejšimi gorniki odpor zoper zanemarjanje estetične in etične strani alpinizma. Tako tudi pri Slovencih. SPD je bilo prežeto s protišportno miselnostjo. Šele Skala da je prenesla med Slovence sodobno alpinistično miselnost.
Po vsem svetu se opaža, da sta se v alpinizmu ustvarili dve pojmovanji. Poleg športnikov, ki so videli bistvo v zmagah nad stenami, so se prav izrazito pojavili gorniki-esteti, to je alpinisti, ki vidijo v telesnem delovanju le sredstvo za uživanje lepot v alpski naravi.
Končni razvoj pa kaže alpinizem kot kompleks vsega delovanja in stremljenja v gorah, športnega, estetičnega, etičnega do svetovnega naziranja v družbi z vedami o alpski naravi in alpskem higieničnem, gospodarskem in socialnem življenju ter družbi z umetnostjo in poezijo, ki ima za predmet gore. Alpinistika pušča estetičnemu uživanju in duhovnemu življenju dovolj prostora in to je njegova glavna prednost pred drugimi športi.
Ko razglasi za pribito dejstvo, da je alpinistika šport, trdi, da postane šport vsaka dejavnost, če se izvaja izključno zaradi meritve lastne moči z močjo drugih oseb ob pogojih, določenih že v naprej in veljavnih za obe stranki.
Stremljenje alpinizma pa ni isto kot stremljenje po moči, o kateri govori nemški filozof Nietzsche, ker alpinist ne stremi po oblasti nad drugim človekom. To, kar alpinista mika, je čustvo, da v gorah še naravne sile prosto gospodarijo.
Kot kriterij za to, kaj je šport, postavlja dr. Tuma zavest lastne nadpovprečne moči in spretnosti.
Po njegovem mnenju je farizejstvo odklanjati od sebe vsako zavest častiljublja.
Glede tekmovanja v gorah navaja Lammerjevo mnenje, da je rekorderstvo skoraj izključeno zaradi tega, ker se en vzpon ne da primerjati z drugim, in sicer zaradi tega ne, ker se dnevni čas, letni čas in vreme neprestano spreminjajo; razmere, v katerih so posamezni vzponi napravljeni, so torej različne. Za rekorderstvo pa je potrebna stalna mera. Isto velja glede tekem. Tudi te so v alpinistiki izključene, ker je nemogoče postaviti enotno merilo.
Pravi alpinist ne pleza zato, da bi užival alpsko naravo, temveč zaradi čustev, ki jih vzbuja v njem samo plezanje.
Dr. Tuma pri teh navedbah tudi točno opredeli razliko med alpinizmom in alpinistiko. Alpinistika je gorski šport in del alpinizma.
Kdor nič ne misli in nič ne čuti, temveč samo vadi svoje mišice, ni ne športnik ne alpinist; to pa velja tudi za takega človeka, ki vidi v naravi samo lepe barve in mične oblike ter o njih sanja brez dejanja. Čisto pasivno uživanje narave in umetnosti je mehkužnost.
Alpinistika je stopnjevan izraz Rousseaujevega gesla »nazaj k naravi«.
Čeprav obsega alpinistika vse bistvene znake športa, s pristopom duhovnega elementa v ljubezni do gora in gorske narave dopolni vsebino športa tako, da postane duhovni element odločilen. Tudi strasten športnik, plezalec in smučar mora pod vtisom veličastja narave postati alpinist. Tako v alpinistiki šport in občutje narave postaneta neločljiva, drug drugemu pogoj.
Pisatelj navaja besede dr. Viktorja Dvorskega: Za stare alpiniste je pobuda za alpinistiko veda, higiena, estetika, sprostitev, sodobni alpinist pa sledi le svojemu notranjemu glasu, svojemu hrepenenju.
Alpinistika je torej športno delovanje v gorah iz ljubezni do gora.
Idealna alpinistika je v harmoniji telesne in duševne dejavnosti. Kjer te harmonije ni, govorimo o enostranski alpinistiki; ta je lahko predvsem telesna ali predvsem idejna.
Glede smučarstva pravi pisatelj, da je lahko del alpinistike, lahko pa je samostojen šport. V nasprotju s plezalstvom so pri smučanju možne in dopustne tekme.
Alpinist more biti danes le oseba, ki obvlada smučanje. Smučar pa je lahko alpinist ali »čisti« športnik. Odločilno je to, ali gre v gore iz ljubezni do gora ali zaradi urjenja svojih sil.
Za alpinistiko je značilen element boja in nevarnosti. Prav tako pa tudi čut tovarištva in zavest dolžnosti.
Na koncu tega poglavja objavlja pisatelj opis nezgode, ki se je pripetila Edu Deržaju in Miri Debelakovi v juliju 1927.
Poglavje »Alpinizem z individualno-psihološkega stališča« začenja pisatelj z razlago tega, kaj razume pod individualno psihologijo. Pod tem pojmom si predstavlja nasprotje k socialno-psihološkemu gledanju na alpinizem.
Pisatelj razlaga stremljenje po prosti naravi kot reakcijo zoper izprijeno meščansko družbo.
Navaja nekoliko alpinistov in jih skuša opredeliti v kategorije, kakor si jih pisatelj zamišlja. Dr. Klement Jug, dr. Guido Lammer in dr. Henrik Tuma spadajo po njegovem pojmovanju v vrsto alpinistov-etikov; pri teh odločata volja in dejanje. Nasprotni tip alpinista predstavlja dr. Julius Kugy, tip klasičnega nemškega alpinizma z vso nemško sentimentalnostjo in umerjenostjo. Alpinist-estet.
V katero kategorijo pride posamezen alpinist, to je determinirano, določeno skoraj ne glede na njegovo voljo od njegovega rodu in od okolice. Dr. Kugy je zato, ker je bil premožen in zrasel v udobnosti ter urejenih razmerah, moral postati alpinist-estet, medtem ko sta se dr. Jug in dr. Tuma izbegana in izmučena zatekla v prirodo ter v njej našla višje moči in se osvežila v težkem boju z življenjem. Dr. Juga in sebe šteje pisatelj za tip slovenskega alpinista.
V poglavju »Alpinizem in znanstvo« zastopa pisatelj — kot že prej v drugih spisih — tezo, da so Slovenci prvotni prebivalci Alp in da je kultura slovenskih pastirjev tvorila temelj za vso kulturo, ki je nastala na tem področju. Pravilnost te trditve dokazuje s krajevnimi imeni, rastlinskimi imeni in z označbami planinske gospodarske stavbe.
Nekaj primerov: Rastlinska imena: nemški Rausch — slov. ruša; Latschen — sleč; Gruebling — grib; Lauf — lub.
Stavbe in sirarstvo: Kuhtrein — ladinski — utro; Schotten — skuta; Se-rassier — sirar; Bongrad — pograd.
Krajevna imena: Natisone — Nadiža; Fella — Bela; Sflincis — Svlečje; Pio vemo — Bell vrh; Ampezzo — Na peči; Croda Cuz — Skrotje; Kucelj; Leposse — Lepoče; Stermozzen — Strmica; Poglia — Polje; Levada — Livada; Illavzalpe — Jelovec; Zuerich — turič; Peril — preval; Kanzen — konec.
V zadnjem poglavju »Povzetku« ugotavlja pisatelj, da je alpinizem najmodernejši socialno-psihološki pojav zadnjega veka.
V prvi davnini so bili ljudje prevzeti od groze in strahu, narava je odbijala in nadvladovala človeka.
V drugi dobi je človek že ustvaril orodje in orožje; postal je pastir, poljedelec, ribič.
Tretja doba, ki traja še danes, traja šest ali vsaj tri tisoč let. Zanjo je značilno, da je volja nadvladala čustvenost, človek je začel izrabljati človeka, nastala je država.
Pod pritiskom utesnjenosti, ki jo je ustvarila industrija, se poraja želja po povratku k naravi. Ob koncu novega veka se človek že vedé in hote vrača k naravi.
Vir razvoja niso visoki geniji, temveč tlijo napredne ideje v množicah in vzplamtijo, kadar je čas za to.
Prva človeška zgodovina nastopi takrat, ko človek zasužnji človeka. S človeško zgodovino se pa prepletajo pojmi igre, dela in športa. Sprva je prevladovala igra, v zgodovinski dobi države prevladuje delo, danes pa smo na pragu nove dobe, ko se odpira prosta pot športu in stremimo z vsemi silami k umetnosti.
Moderni šport in izraziti čut za lepoto narave nastopita hkrati s tehniko in v njeni družbi. Da je šport v sedanji obliki nastal pri Angležih, je posledica okoliščine, da se je industrija razvila najprej pri Angležih.
Ni alpinizma brez ljubezni do narave in ni alpinizma brez športa. Pisatelj še enkrat postavlja tipe alpinistov: estete (dr. Kugy), etike (Dr. Lammer), poete (dr. Meyer). To so nemški tipi alpinistov.
Slovenski tip alpinista sta dr. Jug in dr. Tuma, proletarska otroka, sinova tlačenega naroda. Ta dva hočeta »v sebi preglasiti odpor proti obdajajočemu socialnemu pritisku«.
Bistvo alpinizma ni estetska, temveč etična vsebina, ta je napravila iz njega kulturno gibanje visoko civiliziranega človeka.
Pisatelj se dotakne psihoanalitičnega nauka, da je umetnost sublimacija, to je, na višjo stopnjo dvignjena in preobražena oblika spolnega nagona. Navaja že velikokrat izrečeno misel, da je gorništvo za marsikoga zavestno ali nezavestno odvračanje od spolnosti. Dr. Tuma se s tem ne strinja ter trdi, da šele moment vztrajnosti in ritma v vedno se ponavljajoči energiji tvori temelj za duhovnost in duševnost. Podrobnejše razlage k tej trditvi ne dodaja.
Alpinizem je odpor zoper velikomestno družbo, zoper ideološko civilizacijo, hkrati je alpinizem osamosvojitev delovnega človeka po ritmu vsemogoče narave.
Če leži ves napredek in vsa človeška kultura na dveh razvojnih silah, to je, na prevladovanju velikosti in tajinstvenosti narave ter gospostvu človeka nad naravnimi silami po eni strani, zmagi volje nad čustvi po drugi strani, tedaj je očitno, da je alpinizem najodličnejša razvojna sila modeme kulture.
Alpinizem je duševno-telesno delovanje, ki dosega ali celo presega v iskrenosti in realnosti celo oblike umetnosti in verstva.
Knjiga »Pomen in razvoj alpinizma« vsebuje med besedilom dvanajst fotografij, to so: Janko Ravnik: Jalovec s Slemena, Martuljkova skupina, Smučarji na Gorenjem Voglu, Šumeča Pišnica, Gozd na Pokljuki, Severna stena velikega Draškega vrha, Ivje; Janko Škerlep: Ponca s Planice pozimi; Egon Planinšek: Blejsko jezero, Narcise na Golici; Dana Kuralt: Ovce pod Slemenom; Brisighelli: Mangrt.
Prvo kritiko o »Pomenu in razvoju alpinizma« je napisal urednik Planinskega Vestnika dr. Josip Tominšek v 1. številki letnika 1931 PV.
Kritik ugotavlja, da vsebina knjige po svojem razporedu ni v skladu z naslovom. Dr. Tuma začenja knjigo z razvojem, ne pa s pomenom alpinizma. S tem preobratom pa da je knjiga speljana na neenotno pot: predpostavlja se obstoj alpinizma, ne da bi povedal, kaj je alpinizem. To da povzroča pisatelju težave v vsej knjigi.
Kritika s tehtnimi razlogi zavrača trditev dr. Tume, da so Slovenci od praveka bivali na sedanjem ozemlju in celo po drugih predelih Alp.
Dr. Tominšek zameri pisatelju, da je zamolčal zasluge dr. Frana Tominška, Jakoba Aljaža in Frana Kocbeka za organizacijo slovenskega gorništva.
Kritik zavrača dr. Tumovo trditev, da je alpinizem šport. Kaj je šport in kaj ni, za to da je odločilen v določenih okoliščinah namen osebe, ki določeno dejavnost opravlja, ne pa količina, uspeh in kakovost udejstvovanja.
»Ne ugibljite torej, kako se vaše delo opredeljuje in imenuje«. »Planinstvo je tako obširno in dela v njem toliko, da lahko dobijo pri njem vsi svoje mesto delavnosti; pri Vestniku n. pr. vsi prostora«.
Končno piše dr. Tominšek še naslednje: »Športniki morajo biti fair«, pravi knjiga sama na str. 166. Čista objektivnost je dolžnost knjige. Tu mi prihaja še na misel opis, ki stopa izven okvira dr. Tumovega dela in se ondi čuti kot prisiljen vrivek. To je poročilo o nesreči Marko Debelakove in Eda Deržaja; dr. Tuma pritajeno očita Planinskemu Vestniku, da v njem spis ni izšel, dasi mu je točno znano, kako je do tega prišlo.
Jaz sem sam v Vestniku na str. 189 leta 1927 poročal na kratko o nesreči s porabo privatnega pisma pisateljice in sem napovedal članek, ki bi služil v »pouk in svarilo, članek sem priredil za natis in nič ne prikrivam, da me je pretresel. V Ljubljani so zabranili, da ni izšel; kdo pa je zabrano inspiriral? Baš tisti, ki so zdaj poročilo izdali – če hočejo s tem izraziti, da so svojo nekdanjo tovarišico rehabilitirali, potem je čin pravilen; ni pa prav, da tega niso povedali in da se dr. Tuma obregne ob Planinski Vestnik. Njegova dolžnost bi bila, da pove vse ali nič.«
Naslednji kritik Rajko Ložar je v Domu in svetu, letnik 1931, posvetil dr. Tumovi knjigi skoraj štiri strani (85-89). Ugotavlja predvsem, da dr. Tuma niti imen ne navaja pravilno, v besedilu, ki ga navaja, pa izpušča posamezne dele tako, da se smisel besedila izmaliči, drugod da potvarja besedilo.
Rajko Ložar odkrito pove, da ima o mladem rodu planincev slabo mnenje. Nato trdi o dr. Tumovem delu, da pisatelj v njem nikjer ne definira alpinizma, pač pa se ves čas trudi, da bi ga prikazal kot šport.
Nato napada kritik dr. Jugovo in sploh skalaško pojmovanje etike ter trdi, da ti ljudje brutalno športaško in predrzno prezirajo in gore ter življenje človeka in da vidijo v prvi vrsti samega sebe« (str. 88).
Ložar pravi, da Jug ni bil reformator, temveč deformator in plitek ideolog ter poleg Tume najslabši zagovornik alpinizma. »… naj se nam že končno prizanese s to diletantsko ideologijo kulturne obrambe.« »Resničen alpinizem je vendar kultura, je alpinizem le v toliko, kolikor nosi v sebi kali kulturnosti.«
V nadaljnjem zavrača kritik iste teze iz »Pomena in razvoja«, kot jih je zavrnil dr. Josip Tominšek.
Tretjo kritiko o dr. Tumovi knjigi je napisal dr. Josip Ciril Oblak pod naslovom »Slovenski tip« (»Jutro« letnik 1930 št. 274, 282, 288). Pisec je kot vedno tudi tokrat bil v izražanju zelo dostojen. Zapisal je med drugim, »da je kulturna dolžnost vsakega Slovenca, ne samo alpinista, da si nabavi dr. Tumovo knjigo »Pomen in razvoj alpinizma«; da jo vsakdo sam prebere in bo sam videl, kaj je v njej in na njej. Če drugega ne, mu bo dala vsaj pobudo, da premišljuje…
Dr. Oblak zavrača dr. Tumovo trditev, da je dr. Kugy tip nemškega, dr. Jug in on pa tip slovenskega alpinista. Kritik trdi, da je dr. Kugy sloven- skega rodu in po značaju pristen Slovenec. Pač pa da je dr. Tuma »Aljaža potisnil v ozadje, sebe pa v ospredje preko vsake dopustne mere.« O sebi je napisal dr. Tuma še celo to, da je bil na Krimu in Kureščku, o Francetu Kadilniku pa niti tega, da se je povzpel na Veliki Klek (Grossglockner).
Če poskušamo po vsem tem ugotoviti pravo vrednost dr. Tumove knjige, pridemo do naslednjih sklepov: Knjiga »Pomen in razvoj alpinizma« je predvsem petkrat preobširna. Kar je v njej dobrega, za to bi zadostovalo 50 strani. Poglavje »Alpinizem in znanstvo bi sploh moralo izostati, ker je slovenska znanost popolnoma zavrgla domnevo, da so Slovenci prvotni prebivalci Alp.
Pisatelj je v vsej knjigi zelo nekritičen in neobjektiven. Jezik je izrazito slab. Pisatelj na primer odklanja slovensko besedo »vzpon« kot hrvatsko, sam pa uporablja izraz »alpinski čin« namesto pravilnega slovenskega izraza »alpinistično dejanje«. (Pri tem omenjamo mimogrede, da izhajajo pridevniki alpski od besede Alpe, na primer alpsko rastlinstvo, alpinističen od alpinizem, na primer alpinistično dejanje, alpinističen klub, pridevnik alpinski pa ustreza samostalniku alpinec, to se pravi, vojak, zlasti italijanskega, gorskega polka.) Besede, ki jih tvori dr. Tuma kot nove, so slabe, na primer »ljubimstvo« za »amaterstvo«.
Teze o slovenskem in nemškem tipu alpinista niso utemeljene.
Trditev, da se delovanje pretvarja v šport šele takrat, ko se mu pridruži zavest nadpovprečne moči in spretnosti, se ne da zagovarjati.
Pač pa ostane zasluga Dr. Tume, da je s knjigo »Pomen in razvoj alpinizma« zbudil zanimanje za vprašanje, kaj je igra, šport, delo. Najboljše je v knjigi nedvomno poglavje o alpinizmu in z njim je, če ne že v podrobnostih, pa vsaj v glavnih obrisih res utemeljil ideologijo organiziranega slovenskega alpinizma.
Spričo velike prepričljivosti, ki veje iz tega poglavja, izgubijo pomen vse kritike, tudi tiste, ki so logično še nekako utemeljene. Stališče Rajka Ložarja, da je alpinizem izrazito kulturen pojav, kaže na popolnoma statično pojmo- vanje, kot da se vsebina pojma »alpinizem« ni v teku časa nič spremenila. Za začetek alpinizma namreč res drži, da so pobude bile dane iz kulturnih razlogov odkrivanje neznanih krajev, proučevanje alpske pokrajine, morfologije, botanike itd. Brez športnega momenta tudi ta čas ni bil, toda šport – vzpon na goro je bil v glavnem le sredstvo. Sčasoma pa namen, da se alpska pokrajina znanstveno obdeluje, vedno bolj gineva, hkrati pa sili v ospredje športni moment, dokler se ta ne pretvori v virtuoznost, v ekstremizem – ta pa s kulturo nima nič skupnega. Ravno Skala je bila nositeljica športne ideje in njen ideolog je dr. Tuma. Ta ideologija je leta 1931 prodrla tudi v SPD in je zelo značilno, kako malo je Rajko Ložar doumel bistvo dogodkov. Sicer je bil Ložarju podoben celo predsednik Skale Janko Ravnik – tudi ta je poskušal s Skalo plavati zoper tok in speljati klub v vode alpinizma kot izrazito kulturnega pojava, oziroma dati delu v klubu izrazito alpinistično kulturni značaj.
Drži pa tudi to, da je bil dr. Turna veliko bolj bojevnik kakor pa znanstvenik. Zato ne smemo jemati vseh njegovih stališč za pravilna, pac pa je v celotnem duhu tega poglavja dan temelj za takratno ideologijo Skale, pa tudi bodočih ideologij.
Poglavju, v katerem največ govori o dr. Jugu in o sebi, je dal dr. Tuma naslov Alpinizem z individualno-psihološkega stališča. Bralec bi pričakoval, da bo pisatelj v tem poglavju obdelal dr. Juga, sebe in druge s stališča individualne psihologije v strokovnem pomenu besede. To bi namreč bilo zelo zanimivo in niti ne preveč težko. Pod pojmom individualne psihologije se razume navadno sistem oziroma nauk, ki ga je osnoval dr. Alfred Adler v knjigi »Poznanje človeka« in čigar bistvo je tole: Človekova duševnost je usmerjena v to, da posameznik v družbi uveljavi samega sebe. To stremljenje je pa redno posledica občutkov manjvrednosti.
Zelo zanimiv bi bil poskus, razložiti vedenje, početje in misli dr. Juga s tega stališča. Žal se tega dr. Tuma ni lotil.
Kot najslabšo točko knjige moramo oceniti to, da je priobčen članek o nezgodi M. Debelakove in E. Deržaja. Kaj je pri tej nezgodi bilo res m kaj ne, to je tokrat postranska stvar. Dejstvo je, da članka dr. Tominšek ni priobčil v Planinskem Vestniku, ker je to zahtevala Skala. Sedaj pa ista Skala izdaja knjigo v kateri je ta članek priobčen, in to še s pripombo, da je dr. Tominšek odklonil objavo. Z drugimi besedami: Mi smo lepi, tisti, ki je grd, je urednik Planinskega Vestnika.
S tem se je nasproti dr. Tominšku vedla Skala ne samo nefair, temveč izrazito nekorektno. Seveda je vprašanje, ali so skalaši vedeli za to da je ta članek v besedilu. Verjetno niso želeli žaliti spoštovanega starešine, temveč so si šteli celo v čast, da njegovo knjigo lahko izdajo. S tem odnosom Skale do sebe je dr Tuma moral računati in se lahko reče, da tokrat m opravičil zaupanja, ki ga je imela Skala do njega. Dr. Tuma ni bil kak laik temveč je bil odvetnik, in je moral vedeti, kakšna brezobzirnost je objava članka za Torellija, Martelanca, Pardubskega, Kvedra, Ravnika, Čopa, Potočnika itd. To je bila stvar ki je alpinistična morala ne dopušča. Ko pa je izšla kritika, se tudi odbor Skale’ ni mogel delati nevednega. Toda, namesto da bi izrekli moško besedo in priznali nekorektnost, so napravili najslabše, kar so mogli: Sklenili so 8. januarja 1931, da se »ne reagira na članek dr. Tominška o naši knjigi«.
In še nekaj o slikah.
Po kakovosti so brez dvoma odlične. Toda malokatera med njimi je alpinistična. Blejsko jezero z alpinistiko nima zveze, slika o Ponci sploh m delana iz Planice, lahko bi pa bila porabljena kot reklama za cesto Kranjska gora – Rateče ali pa železnico – ta je namreč na fotografiji tudi vidna. Itd.
Komercialna stran »Pomena in razvoja« je bila šibka. Skalaši knjige niso dosti kupovali, tudi drugi ne. Nekateri skalaši so jo zaradi odstavkov o nezgodi Eda Deržaja izrecno bojkotirali. 12. maja 1931 je na obenem zboru prepustil dr. Turna ves izkupiček knjige Skali.
Od 2000 izvodov je bilo tedaj razprodanih 504, člani so kupili le 27 knjig.
Velik del zaloge je bil naprodaj še dvajset let po izdaji knjige.
4. »Naš alpinizem«
a) Nastanek.
Iz opisov književnega dela v smučarsko-plezalni dobi vemo, da je hotela že pred leti izdati nekak zbornik z razpravami z najrazličnejših področij, zlasti iz geologije in botanike. To je bil prvi temelj za »Naš alpinizem«.
Naslednjo pobudo za izdajo knjige je dala potreba po obširnejšem seznamu plezalnih vzponov. Vemo, da je k priobčevanju teh opisov v Planinskem Vestniku povabil skalaše urednik dr. Josip Tominšek. Ko pa je to priliko hotel porabiti osrednji odbor SPD za to, da pritisne Skalo na kolena, se je dr. Tominšek diplomatsko umaknil. Ni ponudil svojega odstopa za primer, da osrednji odbor ne bi upošteval njegove dane besede.
Tretja korenina je imenoslovje in izrazoslovje slovenskih gora. To je zbiral dr. Tuma. Z njim so sodelovali skalaši na tem področju že dalj časa gotovo pa po 15. marcu 1928.
Zbiranje snovi za same opise vzponov se je začelo leta 1929. Od listinskih dokazov nam je ohranjen dopis, poslan 26. aprila 1929 dr. Juliju Kugyju V tem pismu se že govori, da je Skala prevzela nalogo, opisati za jugoslovanske gornike vzpone, izvršene v slovenskih gorah.
11. maja 1929 že odgovarja dr. Kugy in pošilja opise vzponov. Pismo je pisano z roko v nemščini in z gotico ter je ohranjeno.
Sledilo je dopisovanje z drugimi inozemskimi alpinisti, tako z Vladimirom Douganom iz Trsta, dr. Paulom Kalteneggerjem, Rudolfom Fritschem z Dunaja. Do srede leta 1931 je dopisovala z njim Skala, poznejša pisma pa so že naslovljena na zbiralca snovi, Mirka Kajzelja. Ta je bil v jeseni 1931 v Grazu m tam v knjižnici izpisoval opise iz avstrijskih in nemških listov. Od teh opisov je posebno zanimiv tisti, ki ga je napisal 22. januarja 1932 polkovnik ph. dr. Jiri Čermak iz Prage v — slovenščini.
Medtem je pa dr. Turna dopolnjeval zbirko gorskih izrazov. V septembra 1930 je prosil Skalo, naj mu pošlje drugega sodelavca, ker je Kajzelj odsoten. 5. februarja 1931 je bila terminologija gotova. Poslali so jo na vpogled slavistom. Profesor dr. Fran Ramovš je nekaj izrazov črtal, v splošnem pa je menil, da so izrazi prav dobri.
Slike, ki so bile potrebne k opisom, so bile narisane po fotografijah Te je po veliki večini napravil Mirko Kajzelj sam. V aprilu 1931 je pa študent arhitekture Herbert Drofenik iz Maribora že krepko risal. Zemljevide naj bi po prvotni zamisli izdelal Oskar Delkin, toda pozneje je bilo tudi to delo zaupano Drofeniku.
Spomladi 1932 je bilo delo gotovo. 21. aprila 1932 je odbor sprejel besedilo predgovora, nato je šla knjiga v tisk. Izšla je v juliju 1932.
b) Vsebina.
Knjiga »Naš alpinizem« ima obliko male 8° (12,5 X 16,5 cm), vezana je v platno. Na ovitku je stilizirana podoba Jalovca (poznejši znak AK Skale) Na notranji naslovni strani je napisano, da je Naš alpinizem »s pomočjo tovarišev skalašev zbral in uredil« Mirko Kajzelj; ovitek, platnice, perorisbe in zemljevide narisal Herbert Drofenik, Ljubljana 1932; založil Turistovski klub Skala.
Sledi fotografija Oltarja z Visokega Rokava (oseba na sliki je H. Drofenik) Nato predgovor, po njem pregled vsebine, seznam skic, seznam zemljevidov uvod, ideološki članek Albina Torellija »Vrednota alpinizma«; sledi osrednje poglavje »Pregled našega alpinizma« (napisal Mirko Kajzelj). Po obsegu je največje naslednje poglavje: opis alpinističnih vzponov Zadnje poglavje obsega alpinistične izraze, po večini delo dr. Henrika Turne. Dodano je abecedno kazalo.
Kratka vsebina:
Predgovor. Odbor Skale podaja v njem nekaj načelnih izjav: Alpinistika je delo, ne zabava; šport, igra otrok, vse to je delo. Nato omenja (za poznejši čas važen) pojem doživetja v gorah. Končni namen in cilj alpinizma da je, vzgojiti ljudi v alpiniste, gore pa naj ostanejo nedotaknjeno svetišče. Pri tem se nakaže razlika med SPD in Skalo: razmerje med obema je kakor dve stopnji dela na istem področju.
Prvi in glavni moment alpinizma je individualno vzgojni moment, drugi pa narodno gospodarski. Alpinisti so začetniki tujskega prometa.
Predgovor razlaga nato, zakaj sta uporabljena izraza «-alpinizem« in »alpinistika«. Zavrača besedo »hribolastvo« kakor tudi »planinstvo« — tega zato, ker preveč spominja na planine, to je, pašnike s stanovi. »Turistika da je bil do pred kratkim zelo rabljen izraz, zadnja leta pa se meša s »turizmom«, to je, tujskim prometom. Tudi izpeljanki iz obeh izrazov za izvršujoče osebe se krijeta: turist.
Izraz »alpinizem« je dobil ime po pogorju, kjer so to dejavnost najprej gojili. Nato podaja definicijo alpinistike: to je šport, ki obsega smučarstvo in plezalstvo. Alpinistika in kulturne dejavnosti, ki so jim predmet gore, pa skupno tvorijo alpinizem.
V Uvodu navaja pisec predvsem vire za zgodovinski del. To so zlasti Planinski Vestnik; Fran Kocbek, »Savinjske Alpe«; Geografski vestnik 1926 in 1930; Richter »Erschliessung der Ostalpen«; alpinistični mesečniki in zasebna sporočila. Za zbirko opisov o vzponih pa so bili viri razen zgornjih še podatki v tujem alpinističnem slovstvu, zlasti v knjigah ali periodičnih publikacijah Hochtourist, österreichische Alpenzeitung, Zeitschrift, Mitteilungen des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins, Bergsteiger, In alto 1930/31, izvestja društva Societä Alpina Friulana, največ pa zasebni podatki.
Zbirka opisov je urejena po dolinah, ne po vrhovih.
Zbirka zajame Vzhodne Julijske Alpe, ne glede na državno mejo, ter Savinjske Alpe, pri obojih pa poletne plezalne vzpone. Karavanke so torej v celoti izpuščene.
Končno naglasa pisec v uvodu, da je namen kluba, uvesti enotno imenoslovje in izrazoslovje. Za Julijske Alpe je tvorilo podlago v glavnem imenoslovje dr. Tume, za Savinjske Alpe pa so bili odločilni ustni podatki in že ustaljena raba. Temelj za alpinistične izraze je tvorila dr. Tumova Morfologija in terminologija za turiste (Planinski Vestnik 1909 in 1910), deloma pa Smuška terminologija Rudolfa Badjure.
V ideološkem članku Vrednote alpinizma trdi pisec Albin Torelli, da je gospodarska kriza v letih 1931—32 kriza moderne kulture, njo da kvari civilizacija. Produkcija, standardizacija, tipizacija in normiranje — vse to uničuje kulturo. »Na mesto naravnih kulturnih oblik stopajo umetne, ustvarjene po strogo gospodarski kalkulaciji.« Tip tega človeka je kolektivni človek, je proizvod same civilizacije, tava za užitkom in lovi zlato.
Kultura da temelji na individualno-duhovni podlagi; vrednost kulturnega dela je v ideji in v tem, da izhaja od enega stvaritelja, torej kaže na osebnost. Pisec odklanja kolektivizem kot nekaj, kar je v nasprotju s kulturo.
Izraz osebnosti v alpinizmu je alpinistično dejanje (Torelli uporablja še izraz »alpinski čin«). Njegovo bistvo je vzpon, to je delo kot celota, bistveni deli te celote pa so: telesni napor, premagovanje samega sebe, razvijanje telesnih in duševnih sposobnosti. To jedro potisne vstran vse druge momente, tudi estetskega, kajti ta je postranski, bolj slučajen kot reden.
Iz tega odstavka se vidi, da bi spadal pisec po opredelitvi dr. Turne med alpiniste-etike.
Kulturnost alpinističnega dejanja je v izbiri poti, neglede na nevarnost. Alpinistični vzpon je pot v romantično samoto, beg iz civilizacije in iz družbe.
Na vprašanje, ali je etično pravilno, izpostavljati življenje nevarnosti zaradi problematične vrednosti »zmage nad naravo« ali celo rekorda, pisec priznava, da je na to težko odgovoriti. Opravičiti poskuša to z zavestjo, ki jo ima alpinist, ko stopi »pijan od veselja na teme premaganemu velikanu«. To se pravi, pisec trdi, da vrednost občutka ob zmagi nad naravo ni problematična. To trditev podkrepljuje še s sklicevanjem na to, kako zbuja borba za življenje v steni v človeku sposobnosti, ki jih je preje potlačilo in uspavalo »povprečno življenje«. Alpinistično dejanje da zbudi v človeku njegovo osebo, osebo, ki se uničuje v organizirani družbi.
Nato se pisec loti v Skali tolikokrat obravnavanega vprašanja tekem. Trdi, da je športu že lasten izraz tekmovanja in stremljenje nadvladati tekmeca, torej je razmerje nasproti sočloveku prvobitno. Alpinistiki, katere glavni moment je etičen, pa je tekmovanje s sočlovekom tuje. To pa zato, ker ni meril, ki bi v pogledu etike veljala za vse ljudi enako. Ena oseba potrebuje za določen vzpon več duševne sile, druga manj. Konkretneje rečeno: za spretnega in močnega človeka ter ob ugodnih, na primer, vremenskih razmerah je treba za določen vzpon manj hrabrosti in volje kakor za nevajenega.
Pozneje pa pravi takole: »V primerjavi se kažejo alpinski čini kot neke vrste športni uspehi, večji ali manjši, z njim vred tudi stopnja alpinizma pri posameznih narodih, kar pa je pravzaprav le statistika alpinizma, to je moment, ki za pravega alpinista sploh ne more biti merodajen. Kakor hitro alpinist sam pri določanju ture to upošteva in tudi želi doseči zunanji, ali od drugih občudovan uspeh, je njegovo udejstvovanje že tekma, torej čisto športno.«
Končno se pisec dotakne še vprašanja gorskih nesreč. Najprej pravi, da so to nepredvidene tragedije, nato pa pravi, da ima alpinist, ko se loti vzpona, pred očmi samo svoj cilj, vse drugo je postransko. »V obseg vseh možnosti pa mora vzeti tudi nezgodo ali nesrečo kot negativno stran alpinskega čina.« »Mogočno hotenje pa se za dosego iskanega visokega cilja ne straši te cene, ki bi jo priroda morebiti zahtevala od njega.«
Naslednje poglavje, Pregled našega alpinizmu, je napisal Mirko Kajzelj. V njem podaja pregled slovenskega alpinizma od začetka (leta 1778) do izdaje knjige. Veliko pozornost posveča Valentinu Staniču, ugotavlja, da je za njim sledila mrtva doba. V tej so hodili po naših gorah Nemci: Dr. Julius Kugy, dr. Johannes Frischauf; v drugi polovici 19. stoletja pa France Kadilnik in dr. Henrik Tuma. Po letu 1890 se slovenski gorniki organizirajo, leta 1893 nastane SPD, leta 1908 postane njegov predsednik dr. Fran Tominšek in ga vodi celih 33 let. Nato poroča pisec o slovenskem gorniškem slovstvu, pa o pisateljih in zaslužnih organizatoričnih delavcih (Fran Kocbek, Jakob Aljaž, dr. Josip Tominšek itd.). Priznava Čehom, organiziranim v Češki podružnici SPD, velike zasluge za slovenski alpinizem. Navaja podatke o družbi »Dren« in o organizaciji, ki so jo člani te družbe ustvarili, Društvu za raziskovanje
jam. Našteva predvojne fotoamaterje iz Drena, nato preide na zasluge dre-novcev za nastanek športnega smučarstva.
Prvo svetovno vojno označuje pisec kot mejnik. Po njej se organizira slovenski alpinizem – klub Skala – in razvije se slovstvo, obogateno zlasti s spisi slovenskih alpinistov.
Pred Opisi alpinističnih vzponov je kratko navodilo za branje kratic, nato razlaga delitev vzponov po težavnostnih stopnjah. Teh je šest (lahko, srednje težko, težavno, zelo težavno, izredno težavno, skrajno težavno). Sledi pojasnilo o risbah.
Pred opisom posamezne gorske skupine, gorske doline in značilnega vrha je navedena njena alpinistična zgodovina.
Sami opisi si sledijo takole:
Vzhodne Julijske Alpe: Rabeljska dolina; Remšendol; Manrgrtska dolina; Planica; Pišenca – Krnica; Martuljek; Beli potok; Vrata; Kot; Krma; Bohinj; Velo polje; Komna; Trenta; dolina Soče; Bavšica, Bala; Koritnica.
Savinjske Alpe: najprej nekaj skupne alpinistične zgodovine, potem podatki o zgodovini, navedeni po istem sistemu kot v Julijskih. Doline si sledijo takole: Kamniška Bistrica; Robanov kot; Logarska dolina; Belska Kočna; Ravenska Kočna; dolina Kokre.
Alpinistični izrazi se delijo na naslednje skupine: splošna gorska morfologija – dolinski izrazi – obraslo pobočje – morfologija golega pečevja – plezalna alpinistika – alpinistična oprema – zima, sneg – zimska (smučarska) oprema in tehnika.
Posameznim izrazom je dodana ustrezna nemška beseda ali pojasnilo.
Med besedilom opisov so risbe s peresom: Severna stena Mangrta, severna stena Travnika; severno ostenje Jalovca: zahodno ostenje Oltarja, Visokega Rokava Škrlatice; severnozahodne stene Škrlatice, Rakove špice, Rogljice, Gamzovca; severna stena Razora; severna stena Škrbine v Zadnjem Prisojniku; severna stena Prisojnika; severna stena Mojstrovke; severno ostenje Kukove špice, Škrnatarice in Široke peči; severna stena Špika in Frdamanih polic; zahodna stena Cmira; severna stena Triglava; severna stena Debele peči; severna stena Malega Draškega vrha; severna stena Velikega Draškega vrha in Tosca; zahodna stena Planjave; zahodna stena Ojstrice, severnozahodna stena Ojstrice; severna stena Planjave; severna stena Turške gore; severna stena Male in Štajerske Rinke; južna stena Mrzle gore; severna stena Skute; severna stena Dolgega hrbta.
Zemljevidi pa so: Mangrtska dolina, Planica; Pišenca, Krnica, Trenta; Martuljek, Vrata, Vrata Kot, Krima; Trenta, Bala, Koritnica; Savinjske Alpe (do Kamniškega sedla na vzhod).
Na koncu knjige je abecedno kazalo.
c) Ocene.
Kritike o knjigi Naš alpinizem so bile napisane med drugim v listih Kräsy Slovenska in österreichische Alpenzeitung. V tem listu je napisal kritiko dr. Paul Kaltenegger. Priznava zastarelost Hochtourista v primeri z Našim alpinizmom zaradi neštetih novih podatkov v novi knjigi; hvali tudi kvaliteto Dro-fenikovih risb. Pač pa se ogne oceni Torellijevega članka o vrednosti alpinizma s tem, da se ni važno ukvarjati z vprašanjem, zakaj kdo pleza.
Slovaška revija Kräsy Slovenska (lepote Slovaške) je v letniku 1932 na 230. strani objavila poročilo o tem, da je »alpinisticky spolok Skala« – njegovo razmerje do SPD je tako, kakor ga ima društvo James nasproti kluba češkoslovaških turistov – izdal Naš alpinizem, delo skalašev v redakciji Mirka Kajzelja. Po podatkih o vsebini pravi pisec, podpisan samo k kraticama ON. Je knjiga lepo urejena, lepo vezana ter je v vsakem oziru vzorna.
Za nas je najpomembnejša ocena, ki jo je napisal urednik Planinskega Vestnika dr. Josip Tominšek v PV letnik 1931, str. 210 do 213.
Kritik priznava piscem mirno objektivnost in pripustljivo pravičnost v osnovnih vprašanjih, resnost in solidnost dela. Poudarja visoko kakovost slik v knjigi Nato pa se dotakne načelnih izjav v knjigi. Navaja iz predgovora stavek: »Končni namen in cilj alpinizma je vzgojiti ljudi v alpiniste, gore pa naj ostanejo nedotaknjeno svetišče.« Kritik pripominja: »Kako pametno in obenem idealno je to povedano! Radi pritrjujemo. Pa vendar: čim več vzgojimo pravih alpinistov, tem dalje se nam odmika nedotaknjeno svetišče; če le eden alpinist prodre v to svetišče, že ni več nedotaknjeno, in za tem enim bodo polagoma vdirali drugi ter prejšnje svetišče more postati sčasoma pozorišče izletisce, postajališče železnice – alpinist pa ozlovoljen odhaja.«
Dr. Tominšek sicer zavrača trditev, da so ravno alpinisti povsod predhodniki tujskega prometa (n. pr. za Triglav naj to ne velja – tu ima kritik seveda prav), prijema pa hkrati pisca za besedo, češ, če so alpinisti res predhodniki letoviščarjev, potem je v njihovem početju notranje protislovje, kajti ravno s svojim delom in »reklamo«, ki jo zbujajo za tak kraj, uničijo lepoto in samoto tega kraja.
Nadalje opozarja kritik na to, da so se alpinisti umaknili »izletnikom« Triglava v triglavske stene, dokler niso bile vse preplezane; »zdaj odhajajo že drugam …«. Z drugimi besedami povedano: za alpinista je gorski svet zanimiv le, dokler je dobesedno nedotaknjen. Kakor hitro so prvenstveni vzponi opravljeni, »problemi« rešeni, za takega alpinista te gore niso niti svetišče, niti zanimivost. Za alpinista te miselnosti imajo določene gore le začasno vrednost
O Torellijevem članku o »Vrednosti alpinizma« pravi, da je bister in da se je člankar opredelil previdno in razborito; zato da najde pri njem vsaka miselnost svoje mesto, pravico in »upravičilo«.
O Kajzeljevem članku »Pregled našega alpinizma« pravi, da je »dobro izpričevalo za vestnost in umnost pisatelja in bo nam zelo služil v prvo informacijo o obdelanih predmetih«. Opozarja na to, da je prezrl spise: »Seznam markiranih potov v področju SPD, 1906; ing. Klodiča »Nova železnica« 1906 in »Planinski album« (1923).
Nato polemizira s Kajzeljem glede nadelanih poti. Pravi, da ta uporaba plezalnih klinov pretvarja plezanje v tehnično spretnost, s katero se da naposled premagati vsaka težkoča. Zato je starejša generacija alpinistov tudi odklanjala uporabo klinov. Dr. Tominšek torej tudi tu opozarja na notranje protislovje v alpinistični miselnosti: začenja se boj zoper prilagajanje narave človeku, svoj vrhunec pa dosega s tem, da človek prilagaja zemljišče – čeprav mogoče le trenutno – svojim potrebam in možnostim. Če misel dr. Tominška izvedemo do konca, moramo postaviti vprašanje: 1. v čem je razlika med klinom na zavarovani poti in plezalčevim klinom? Odgovor: v bistvu le v času uporabe in številu oseb, ki jim je namenjen. Klin na zavarovani poti je namenjen trajni uporabi nedoločenega števila oseb, plezalcev klin pa le eni navezi in le za enkrat; 2. katera oblika alpinizma predstavlja najbolj čisti po-vratek k naravi? – odgovor: brez dvoma tista, ki uporablja najmanj umetnih sredstev to se pravi, vzpon se opravi le s samo sposobnostjo alpinista.
O zbirki opisov alpinističnih vzponov pravi kritik, da je »velezaslužno delo trajne veljave«. Opozarja pa, da so tudi tu izostali nekateri opisi: Zeleniške špice iz doline Bele (Pavel Kunaver, PV 1911 str. 232); smer zahodno-osrednjega stebra, str. 293 (Marijan Lipovšek, PV 1931, str. 225). Razen teh pa našteva še nekaj člankov, ki da niso upoštevani (Režek in Iglic); ta njegova trditev pa ni točna.
O imenoslovju pravi kritik, da je »dovršeno«.
O Našem alpinizmu so izrekli sodbo — čeprav ne javno – tudi marksisti, člani KPJ, leta 1932 in 1933. Predvsem so se močno spotaknili ob tale stavek na strani 159 (zadnji odstavek): »Triglav je v Julijskih Alpah po svoji višini, obliki in samostojnosti tako izrazit pojav, prava osebnost med svojimi sosedi, da se zdi naravno in logično, da je stopil prvi izmed Julijcev na zgodovinska tla alpinizma.« Menili so, da je taka romantika in poosebljenje gore izraz miselnosti, ki si zapira oči pred dejstvom, da na zemlji živijo milijonske mase v bedi in pomanjkanju, pred dejstvom, da je v Jugoslaviji na sto tisoče mladih ljudi, ki bi si želeli z delom zaslužiti kruh, pa dela ne morejo dobiti. To, beda in brezposelnost, so problemi, ne pa vprašanje, kdo je kako steno prvi preplezal. Posvetiti se rešitvi socialnih vprašanj bi bilo veliko bolj pametno in koristno, kot pa napihovati del narave v »velikana«, v »osebnost« in podobno. Mladi ljudje, ki hočejo utrditi svoj značaj in se vzgojiti za pozitivne člane družbe, lahko najdejo v razrednem boju boljšo priložnost za samovzgojo, kakor pa v tem, da nesejo svojo kožo naprodaj za neke namišljene ideale. Gorske nesreče prikazovati kot tragedije je absurdno v primeri s tem, koliko delavcev se ponesreči pri delu, pa jih nihče ne proslavlja. Sploh pa, da se ideološka vprašanja v knjigi obravnavajo s stališča že zdavnaj zastarelega filozofskega idealizma; potrebno bi bilo, rešiti ideološka vprašanja s stališča filozofskega materi ali zmag.
Tako zunanja kritika.
Če po preteku mnogih let in ob upoštevanju mnenja raznih skalašev pogledamo na Naš alpinizem, moramo reči tole:
Knjiga kot celota spada med najboljša dela slovenskega gorniškega slovstva ter tvori trdno podlago za vsa nadaljnja dela s področja slovenske alpinistike.
Toda ta splošna označba nikakor ne more biti zadostna o tem pomembnem delu, zato se moramo nekaterih poglavij posebej dotakniti.
Predvsem ni mogoče zadosti pohvaliti označbe avtorja: »s pomočjo tovarišev skalašev zbral in uredil Mirko Kajzelj«. Ta omemba sodelavcev je v svoji preprostosti in ljubeznivosti izredno učinkovita.
Vsebini predgovora pa, čeprav je v bistvu zasnovan na nazorih dr. Turne, ni mogoče povsod pritrditi. Da alpinistika ni zabava, drži. Ni pa točno, da je to delo. Kajti delo je vedno le sredstvo za dosego določenega cilja, alpinistika pa v svoji najbolj čisti obliki nima popolnoma določenega cilja, izvaja se predvsem iz veselja nad samim tem delovanjem. Da alpinistika, pa tudi alpinizem v celoti, učinkuje vzgojno, je res, toda nikakor se ne more reči, da je namen in cilj alpinizma vzgoja.
V predgovoru je načeto vprašanje izrazov »alpinizem« in »planinstvo«. Utemeljeno opozarja pisec na to, da pomenijo planine v slovenskem jeziku pašnike s stanovi. Prav je torej reči, da je bil skalaški film »V kraljestvu Zlatoroga« planinski, ker je opisoval življenje na planinah, to je, med planšarji, živinorejci, sirarji. V članku se zagovarja izraz »alpinizem«.
(Se nadaljuje.)
