(Objava ni sponzorirana.)
Sylvain Tesson, prevod – 16 prevajalk in prevajalcev v okviru projekta Prevajalnica 2020:
Pod milim nebom
Književno društvo Hiša poezije 2020: 180 strani, ISBN: 978-961-7016-93-2, cena: 23 €
Borut Peršolja: Knjigo sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.
(Opozorilo: Objava razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
***
Bralcem mojih knjižno predstavitvenih besedil Tessona ni treba posebej predstavljati. Navdušil me je že s prvim prevodnim besedilom. Ne skrivam, da ga zelo rad berem. Odtlej navdušenje nad njim vztraja, mestoma se celo stopnjuje. Za vse novohodce pa vseeno: Tesson je razgledan geograf in vrhunsko izšolan hodec. Izvrstno zna ubesediti, kar opazi v pokrajini in v sebi. Merilo njegovega zemljovida se ves čas spreminja, zato ne čudi, da je v tokratni knjigi šel tja, kjer se začenjajo anekdote, ironija in domišljija. Mojstrsko je ubesedil rek: »Živemu človeku se lahko VSE primeri.«
− Asfalt ima darvinistične lastnosti. S polaganjem asfalta se spreminja vedenje človeških skupin. (18)
− To je bila revolucija. Vzgojili so nas namreč ljudje, ki so verjeli v resnični pomen krvi. (29)
− Ženo bo zamenjal! Kipec je bil ključ do tega. Zanj je prišel sem iz preteklosti. (46)
− So monade upora lebdele v zraku? Je zametek upora del tlel kot tiste še nedoločne zamisli, ki jih več izumiteljev hkrati odkrije v samoti svojih laboratorijev? (63)
− Dan je preživel tako, da je popravil past, ki se je pokvarila pred tremi leti. … V bližini koče se je dvestopetdesetkilogramski medved ujel v past in se tako krčevito otepal, da je skrivil eno od vzmeti, preden je od izčrpanosti umrl. (71)
− V gozdu obstaja pravica. Vendar je to redko pravica ljudi. (82)
− Jenny je pravkar pogoltnila obilo vode, ker je za nekaj sekund zadremala, ravno dovolj za te sanje. Zdaj je, povsem otrpla od mraza, čutila, kako jo zapuščajo moči. (88)
− Vrnili so se na jadrnico. Noč je bila izčrpavajoča. Karl in Ernst nista mogla zaspati in les njunih ležišč je škripal. Prišla je zora in začelo se je potapljanje. (99)
− Živimo v neizbežnosti najhujšega. Vaše zgodbe pomenijo, da včasih zrno peska samo pokvari mehanizem in preloži propad na kasneje. Spreobrnite se v pesimiste! Tako je lažje živeti. (110)
− Alkohol pusti razdejanje na nordijski polti. Z rdečimi madeži obarva preveč bledo kožo, pomehkuži obraze in izpere že tako blede poglede. (116)
− Divjanje se je končalo v mreži nekega ribiča in spet sem začutil ljubkovanje ognjenih plamenov, nad katerimi se je riba dolgo pekla. (123)
− Na sredini kroga je pripovedoval zgodbo o kapitanu, ki se mu je zmešalo zaradi belega kita. Opisoval je nevihte, plovbe po nevarnih oceanih, boj med ribiči in morskimi pošastmi, velikimi kot najvišje gore. (133)
− Drevo sta spravila domov tako, da sta ga vlekla z vrvjo. Paznik ob ograji jima je odprl in prišla sta do poslopja. (143)
− Ta pozornost, porojena v preteklosti, napisana v sedanjosti in namenjena v prihodnost, potuje, počasi gre proti vam, premaga kilometre in nenadoma, ko pismo odprete, se vam vrže okrog vratu, vas pozdravi in se vas razveseli kot srečen psiček. (148)
− Policijski načelnik je preiskavo odprl iz gole formalnosti. Če bi bilo odvisno samo od njega, bi zadevo zaključil in mladi ženski pustil oditi. (161)
− Žarek svetlobe je paral temo, brezbrižen. (172)
Knjiga Pod milim nebom je nagrajena zbirka petnajstih kratkih zgodb. Prostorsko je razpršena na vse konce sveta. Pokrajinsko je zastopana vsa tipologija: od morja, puščav in visokih gora. Glavni liki so politično korektno obeh spolov – tako z vidika lucidnosti, lepote kot (mestoma neizrekljive) neumnosti. V značilnem humornem slogu se dogajajo zgodbe, navidez ne smiselne, absurdne, tudi fantastične. A bralni okus je ob koncu branja poln, izrazit in izzivalen. Tesson ubeseduje usodo (ali vendarle samo besede?), usode in usodosvet – od neverjetnih, čudaških, nenavadnih do povsem banalnih pripetljajev, ki izzove bralca: kaj pa če je vse res?
− Alpinizem omogoča dvigniti intenzivnost naše eksistence. To, kar se na ravni čutil dogaja med vzponom, je lahko enako vredno kot deset let življenja. (179)
Knjiga je od vseh še najmanj gorniška. Po drugi strani pa: življenje kot neusahljiv vir žalobne živahnosti.
