Fabrizio Pecile je s psičko Leo, staro tri mesece, odšel na sprehod iz Malge Pramosio do jezera Avostanis. Že na Malgi so znaki, da naj imajo ljudje svoje pse na povodcu. Po približno 300 metrih je Fabrizio videl dva človeka in psa, ki so prihajali nasproti. Svojemu psu je za vsak slučaj skrajšal povodec. Pes, avstralski ovčar, ki ni bil pripet, je stekel proti njemu in se zagnal v njegovega kužka. Lastnica ga je brez uspeha klicala. Fabrizio je skočil pred svojega psa in poskušal odgnati – brcniti avstralskega ovčarja in držati svojega psa. Pri tem pa je seveda padel (še na svojega psa) in s tal poskušal nadaljevati “boj”. Končno čez nekaj časa je lastnica drugega psa uspela zagrabiti svojo žival.
Zaključek!
Fabriziova desna roka, polna ugrizov, rama boleča in verjetno še zlom tačke pri njegovem kužku. Lastnica psa, zgrožena nad dogodkom, je Fabriziu povedala, da se njen pes še nikoli ni tako obnašal in da je bilo tam vsaj deset “prostih” psov.
Fabrizio, ki si celi rane in poskuša razumeti, sicer niti najmanj ne dvomi v dobro vero gospe, je zapis pripravil samo zato, da pove, da je najboljši pes na svetu še vedno pes in kot vsi (kosmatinci/ljudje?) ima lahko nepredvidljivo vedenje. Povodec je pač nujen in obvezen. Ne ve pa, kaj bo, če se mu zgodi še kaj takega, bo …?
Za zaključek dopišimo, da je hoja v gore kompleksna zadeva. Etična pravila, ki so večinoma (že) opuščena, so sicer vedno poudarjala odgovornost. Odgovornost do šibkejšega. Vrv (povodec) je simbol naveze. Če eden pade, gre tudi drugi, …
