Planinsko zatočišče ob vznožju sten Viša (Jôf Fuarta) je mogoče doseči po poteh iz Ovčje vasi (Valbrune). Kočo so slavnostno odprli leta 1924, kar je bil zelo pomemben trenutek za Planinsko društvo Julijske Alpe (Società Alpina delle Giulie).
Zatočišče Luigija Pellarinija bo praznovalo stoto obletnico z uradno prireditvijo, ki bo 28. julija in z nekaterimi spremljevalnimi dogodki. Koča se nahaja se na skoraj 1500 metrih nadmorske višine, natančneje 1499 m, na eni najbolj osupljivih točk Julijskih Alp v tipični »carnizzi« – kamniti kotanji – ki leži ob vznožju severnih sten Viša. Oktobra 1924 jo je slavnostno odprla družba Società Alpina delle Giulie, ena od dveh tržaških sekcij CAI, ki jo še ima v lasti.
Zavetišče je del visokogorskih opornih točk, ki jih je SAG sama zgradila v letih po koncu prve svetovne vojne, po premikanju meja Kraljevine Italije. Društvo je vsako kočo posvetilo spominu na enega ali več med vojno padlih tržaških vojakov. Seznam vključuje bližnje zatočišče Fratelli Grego in zatočišče Corsi na južnem pobočju Viša, ki je zdaj zaprto in čaka na obnovo.
Nekatere od teh stavb so že obstajale, nekatere so bile poimenovane po predstavnikih Österreichischer Alpenverein, ker so spadale na ozemlje Habsburžanov in so bile prezidane ter preimenovane. Gre za primer Corsi, ki je bila pred vojno posvečena avstrijskemu alpinistu Hermannu Findeneggu, leta 1915 pa so jo italijanski vojaki zravnali z zemljo. Druga zatočišča, kot je Pellarini, so nastala iz nič na pobudo Julijskega planinskega društva.
Luigi Pellarini
Nadporočnik Luigi Pellarini, prostovoljec v osmem alpskem polku, je umrl v starosti dvajsetih let 7. julija 1916 na planoti Sette Comuni. Na začetku spopada je Pellarini sodeloval v hudih bojih na fronti na Rombonu, na Kaninovi verigi, pri čemer se je odlikoval s svojo sposobnostjo in hrabrostjo in na podlagi tega dobil imenovanje za nadporočnika. Na stenah zatočišča visi njegov portret, naslikan v olju na platnu, delo neznanega umetnika.
Izhodišče za zelo zanimive poti
Gradnja zavetišča je v namerah Julijskega planinskega društva omogočila dostop do vrste zelo zanimivih itinerarjev in predvsem do Viševe severovzhodne debri, ki so opremili zahvaljujoč Juliusu Kugyju. Ta je imel med spopadom imel strateško in svetovalno vlogo kot alpinistični referent avstro-ogrske vojske, v katere vrste se je kot prostovoljec prijavil pri šestdesetih letih.
Itinerar Severovzhodne debri je bil opremljen s pomočjo Antona Oitzingerja, Kugyjevega zaupanja vrednega vodnika, in Angela Dibone iz Ampezza (oba sta nosila avstro-ogrsko uniformo), da so imeli pred Italijani zaščiten dostop do vrha gore.
Do zavetišča, ki se nahaja na robu skalnega vzpona nad gozdom, lahko pridete iz Ovčje vasi in Zajzere po čudoviti poti v mešanem gozdu jelke in bukve – CAI pot 616, 1.30 ure.
Zatočišče je obdano z vrsto vrhov, katerih raziskovanje in poimenovanje je v mnogih primerih delo Juliusa Kugyja: Madri dei Camosci, Cime delle Rondini, Le Vergini, Cima di Riofreddo, Jôf Fuart, Grane in Piccolo Nabois. Poleg Severovzhodne debri, primerne za zelo izkušene pohodnike – pri prečenju končne razpoke snežišča je pogosto treba biti zelo previden – zavetišče ponuja pohodnikom skozi Carnizza del Rio Zapraha ali Carnizza di Camporosso možnost dostop proti jugu do Sella Nabois, s sugestivnim pogledom na Alta Spragna in možno zanko proti njej, po poti Chersi.
Tik pred Sello vam druga pot omogoča, da dosežete vrh Velikega Nabojsa (Grande Nabois), pot, ki je prav tako odprta z odseki, ki so jih v skalo izkopali habsburški vojaki med vojno in je polna vojnih položajev. Proti vzhodu pa vodi druga pot, čez razgibano Forcello Carnizzo, v sosednjo dolino Riofreddo in do istoimenskega razcepa, ki omogoča dostop tako do Cengia degli Dei, alpinističnega obroča, ki ga je prav tako odkril Julius Kugy, kot na južnem pobočja Viša.
Apnenčaste stene nad zatočiščem ponujajo številne zanimive alpinistične smeri, kot je greben Deye-Peters arête. Streljaj od zavetišča je tudi plezališče.
Od leta 2017 Pellarini je oskrbnik Giorgio Darin iz Cadore in ponuja preprosto, a pristno hrano. Julijsko planinsko društvo bo 28. julija odkrilo ploščo v spomin Vladimiru (Miru) Douganu, tržaškemu alpinistu, ki je prevzel štafeto Juliusa Kugyja in je zaslužen za identifikacijo mesta, kjer je bilo zgrajeno Pellarinijevo zatočišče.
V notranjosti zatočišča je plakat, ki je nastal po nasvetu tržaškega alpinista Flavia Ghi in prikazuje različne faze gradnje in širitve objekta skozi leta. Informacije o drugih dogodkih in pobudah, povezanih s stoletnico, najdete na Facebook strani zatočišča.
Zatočišče je obdano z vrsto vrhov, katerih raziskovanje in poimenovanje je v mnogih primerih delo Juliusa Kugyja: Madri dei Camosci, Cime delle Rondini, Le Vergini, Cima di Riofreddo, Jôf Fuart, Grane in Piccolo Nabois. Poleg Severovzhodne debri, primerne za zelo izkušene pohodnike – pri prečenju končne razpoke snežišča je pogosto treba biti zelo previden – zavetišče ponuja pohodnikom skozi Carnizza del Rio Zapraha ali Carnizza di Camporosso, možnost dostop proti jugu do Sella Nabois, s sugestivnim pogledom na Alta Spragna in možno zanko proti njej, po poti Chersi.
Tik pred Sello vam druga pot omogoča, da dosežete vrh Velikega Nabojsa (Grande Nabois), pot, ki je prav tako odprta z odseki, ki so jih v skalo izkopali habsburški vojaki med vojno, in je polna vojnih položajev. Proti vzhodu pa vodi druga pot, čez razgibano Forcello Carnizzo, v sosednjo dolino Riofreddo in do istoimenskega razcepa, ki omogoča dostop tako do Cengia degli Dei, alpinističnega obroča, ki ga je prav tako odkril Julius Kugy, kot na južnem pobočja Viša.
Apnenčaste stene nad zatočiščem ponujajo številne zanimive alpinistične smeri, kot je greben Deye-Peters arête. Streljaj od zavetišča je tudi plezališče.
Od leta 2017 Pellarini je oskrbnik Giorgio Darin iz Cadore in ponuja preprosto, a pristno hrano. Julijsko planinsko društvo bo 28. julija odkrilo ploščo v spomin Vladimiru (Miru) Douganu, tržaškemu alpinistu, ki je prevzel štafeto Juliusa Kugyja in je zaslužen za identifikacijo mesta, kjer je bilo zgrajeno Pellarinijevo zatočišče.
V notranjosti zatočišča je plakat, ki je nastal po nasvetu tržaškega alpinista Flavia Ghi in prikazuje različne faze gradnje in širitve objekta skozi leta. Informacije o drugih dogodkih in pobudah, povezanih s stoletnico, najdete na Facebook strani zatočišča.
