Kamniški občan, 12. september 1984
Samoupravna interesna skupnost RTC Velika planina je dala v vse od svojega obstoja, od 1980 dalje, velik poudarek ureditvi smučarskih prog na Veliki planini. Po gradbenih delih, ki so potekala od 1980 do 1983 leta, so sledila očiščevalna dela, v katera so se najprej vključili mladi, smučarji in delavci žičnice, nakar je vodstvo SIS uspelo pridobiti izkušeno ekipo vojakov garnizije iz Kranja, ki se je izkazala že na drugih gorenjskih smučiščih. Da je bila odločitev pravilna, je več kot očiten dokaz že sam pogled na pred leti kamenjasto območje, ki se spreminja v pašnike. Gospodarjenje, gorsko kmetijstvo in smučanja so si torej podali roko in le-to daje upanje, da bo paše na Veliki planini več kot pred leti in da bo smučanje kvalitetnejše ter možnost zanj tudi pri tanjši snežni odeji.
Tako kot lani je skupino vojakov, ki šteje preko 40 mladih, poveljstvo garnizije iz Kranja zaupalo kapetanu Nikoli Džalo, ki vrši z njimi taktično vzgojo, ob tem pa urejajo kamenjasta področja med penzionom Šimnovec in Zelenim robom.
»Ne Veliko planino smo prišli 15. avgusta in nameravamo ostati do 31. avgusta«, je dejal kapetan Nikola Džalo. »V prvih sedmih dneh nam je uspelo očistiti kamenje na prek 7.000 m2 , vsaj toliko dela pa nam je še ostalo. Poleg grabljenja površin in odvoza kamenja moramo urediti še odvodnjavanje in teren zatraviti, s čimer naj bi dela na tem območju končali. Po dogovoru naj bi se septembra vrnili in pričeli delati na Gradišču v smeri vlečnice Tiha 1«.
Na počutje vojakov, pripravljenost za delo vplivajo tudi prehrana, nastanitev in seveda stiki z domačini ter mladino.
»Nad hrano se vojaki ne pritožujejo, saj kuharji v penzionu Šimnovec opravijo svoje delo dobro«, pravi pešadijski kapetan. »Za spanje uporabljamo lovsko kočo na Kraljevem hribu, kjer se pozna gorsko podnebje in nas je v prvih dneh kar malo zeblo. Lepo vreme je pomagalo prebroditi začetne težave. Na dobro počutje vplivajo tudi možnosti za rekreacijo v športni dvorani v Kamniku, obiski mesta, pa tudi prvi stiki z mladimi, ki nam popestrijo delovni utrip na Veliki planini.«
V skupini vojakov so po mesecih, preživetih v vojaški uniformi, tako »mladi«, kot »stari« vojaki, nekateri imajo le še 20 dni do odhoda iz Kranja, nobeden od njih pa dosedaj še ni bil na Veliki planini.
»Tako visoko v planinah sem prvič«, nam je pojasnil vojak Ratko Jorgič, doma iz Podravske Slatine (SR Hrvatska). »Bojazen pred nihalko, pa tudi sedežnico, je kaj hitro splahnela. Hitro sem se prilagodil tem razmeram in mislim, da ni bistvene razlike ali delati tu, na Veliki planini ali spodaj. Tu nam veliko hitreje mineva čas kot v kasarni in mislim, da bomo vsi odnesli dobre vtise iz te prelepe planine«. Na vprašanje ali ga bo mik Velike planine še kdaj privabil v gore, je dejal: »Morda bom še prišel, ker bi rad te lepote pokazal svojim bližnjim, ki žive v ravnini in jim bo Velika planina zagotovo nekaj zelo zanimivega.« Da zelena Velika planina privablja vedno več obiskovalcev, je bilo več kot očitno. Ob našem razgovoru z vojaki so mimo nas hiteli številni ljubitelji gora, ki so postali pri delovnih vojakih in jim namenili marsikatero bodrilno besedo, ki jim pride še kako prav, da se počutijo na Veliki planini kot »doma«.
STANE ZARNIK
