Kamniški občan, 12. september 1984
Bratov Erjavšek, Jerinčkovega Franceta in Toneta, najstarejših gorskih reševalcev na Kamniškem, ni več. Življenje sta posvetila goram in jim ostala zvesta vse do visoke starosti. Umrla sta v naročju gora, kjer sta pred osemdesetimi leti prijokala na svet in odraščala v krepke bistriške može.
Gorski svet je že v zgodnji mladosti postal del njunega življenja. Vse, kar sta v življenju morala in želela početi, ju je vodilo v gore. Kot majhna dečka sta se s starši iz Jerinčkove hiše v Stranjah preselila v Kamniško Bistrico, rodbinsko hišo Jerinčkovih, kasneje Uršičevo kmetijo. Te danes ni več, najstarejši domačini pa se je še spominjajo.
Očeta sta kmalu izgubila in skrb za družino je otala na njunih ramenih. Trdo življenje ju je kalilo v zdrave in žilave domačine bistriške doline, kjer sta kot mlada drvarja stisnila v pest prve zaslužene krajcarje. Kot pastirja sta sledila živini po gorskih pašnikih, nosila seno iz strmih bistriških senožeti, na svojih plečih sta znosila veliko tovora na Kokrsko in Kamniško sedlo, poznala sta vsa gorska zakotja, grape in grebene, kjer sta sledila gamse na lovskih pogonih.
Kot mladeniča sta kmalu spoznala tudi krutost gora in večkrat slišala prestrašene klice ponesrečencev. Tedaj sta z vsem ponosom odšla s starim Bosom vsakomur na pomoč. Tako se je začela njuna dolga reševalska pot. Odraščala sta v težkih časih. France je ostal doma. Toneta pa me mladostna radovednost zvabila v tujino – Argentino in Brazilijo. To ni bil njegov svet in kmalu se je vrnil v mirno bistriško, dolino.
Bila sta gorska reševalca, gorska vodnika in oskrbnika planinskih koč na Kokrskem in Kamniškem sedlu. To delo jima je pomenilo vse. V kočah sta bila planincem kot očeta, ob odhodu na ture pa vodnika in svetovalca. Mnogim sta rešila življenje, ker sta bila kot oskrbnika vedno najbližja in najhitrejša pomoč. Žal, veliko pretresljivih zgodb iz njunega reševanja v gorah je ostalo nezapisanih, mi pa, ki smo jih slišali, s ponosom občudujemo njuna dejanja.
France in Tone sta z drugimi domačini opravila na področju reševanja v gorah pionirsko delo. France je bil veliko let tudi vodja reševalne skupine v Stahovici. Veliko znoja sta prelila pri nadelavi, popravilu in markiranju planinskih poti in v letih med obema vojnama spremljala domače in tuje turiste po vrhovih Kamniških Alp. Bila sta prva gorska vodnika v Kamniku.
Toneta druga svetovna vojna ni obšla. Bil je aktivist, kasneje pa borec v raznih enotah NOV in odlikovan za hrabrost.
Za nesebično in dolgoletno delo v gorski reševalni službi sta France in Tone prejela številna najvišja odlikovanja planinske organizacije in državno odlikovanje z redom zaslug za narod. To sta resnično zaslužila in še več. Štiri desetletja pomagati in reševati ljudi v gorah je neprecenljiva zasluga preprostih mož, z jekleno voljo in pravim odnosom do človeka v nesreči, včasih tudi za ceno svojega zdravja in življenja.
Gorski reševalci in vsi drugi, ki so vaju poznali, bomo vajin lik ohranili v trajnem spominu. Sedaj, ko vaju ni več, se šele dodobra zavedamo vajine pomembnosti. V vrstah gorske reševalne službe je nastala vrzel, ki jo bodo lahko nadomestili le najboljši. Veliko sta storila za ljudi,ki so v nesreči potrebovali pomoč prijatelja, ne za plačilo, pač pa za ceno ponosa in zadoščenja. Hodila sta po poti duha, ki plemeniti vrednote življenja, bila sta vzor mlajšim gorskim reševalcem in širši planinski javnosti. Ob zadnjem srečanju in kramljanju smo si obljubili, da bomo skupno odšli proti Kamniški Bistrici, peš, počasi in premišljeno skozi gozd vajinih mladostnih spominov, neizmerne zakladnice spoznanj o življenju prebivalcev bistriške doline, drvarjev, njihovih družin, domačih imen, o posebnostih njihovega dela, obiskali bi mnogim pozabljena ali neznana mesta, kjer so živeli v svojih bajtah, vse do izvira Bistrice in vse bliže goram, da bi jih pozdravili. Čas nas je prehitel. Tiho sta živela in tiho umrla. V zgodovini gorništva na Kamniškem bosta z zlatimi črkami zapisani še dve imeni, Erjavšek France in Tone.
CENE GRILJC
