Velika gorska pokrajina s številnimi nedotaknjenimi vrhovi
Jurij Košelenko iz Sočija se je poleti podal v pokrajino, ki ga je tako navdušila s prvinskostjo, da je svoj opis alpinističnega popotovanja začel z zlato hišo Domus Aureo, ki še vedno obstaja v Rimu. Primerjave gora in človeških stvaritev bi bile nesmiselne, če ne bi nekateri še vedno mislili, da sreča ni (le) v denarju – materializmu. Svet, ki s(m)o ga prebivalci Zemlje izgubili: raznolikost antike in njen metafizični šarm.
Jurij meni, da je namen alpinista plezati, živeti nemirno a zmerno življenje večinoma uravnoteženo s tveganjem in zavestnim pomanjkanjem. Vsaka gora ima v srcu alpinista svojo lepoto, svoj karakter. Kot besede izražajo govornika, tako razmerja višine in olajšanja izražajo lepoto vrha. V svetu serijske proizvodnje, ko se ne tiskajo samo stvari, temveč tudi pomeni in slike, postane iskanje pristnega in nedotaknjenega z abrakadabra hrupom pomemben del uresničitve. Za izkušenega plezalca, kot je Jurij, gre seveda predvsem za nove, malo znane gorske regije in karizmatične prve pristope na vrhove in stene.
Zanskar je alpinista pritegnil, ker pred tem poletjem ni bil tam. Območje je polno deviških vrhov in to je Himalaja. Vsakič, ko se gre na takšno dogodivščino, se nekje naleti na Domus Aureo prvotnega alpinizma.
Prvotni Košelenkov plan je bil organizirati manjšo odpravo, a žal večina plezalcev, ki jih je osebno povabil, zaradi različnih razlogov ni mogla iti. Potem je objavil kratko objavo na socialnem omrežju vk.ru. Tako so šli z njim štirje: Mongol, Ukrajinec, Belorus in tudi Rus, ki živi na Tajskem. Ker se niso poznali, tudi niso vedeli, kako jim bo šlo na vzponih. V Rangtiku so se razdelili v dve skupini: Maksim in Denis z Jurijem ter Miša in Bayar. Po krajši aklimatizaciji je Jurij svoj soplezalcema predlagal, da se odpravijo na vrh pod številko 6095 in neimenovani srednje težavnosti. V 7 urah so se vzpeli od dna do vrha. Vrh se je izkazal za kar visok 6218 m glede na GPS. Na severu je bil pred njimi Romale, višine so bile podobne. To je očitno drugi najvišji vrh v soteski Rangtik in najbrž najvišji v sosednji Satačanski soteski, ki je zahodna veja Tokpo Khaptala. Razgledi so bili navdihujoči. Odločili so se, da vrh poimenujemo Vajrayogini. Domačini niso imeli nič proti.
Maks in Den sta medtem poskušala vzpon na vrh 5820, ki (že) ima ime Potala. Poskušala sta priti s prelaza med Shavo in Potalo, a zaradi Denove bolezni nista zmogla prav visoko. Morda je bilo slabše počutje posledica začinjene hrane, ki so jim jo pripravljali kuharji v bazi Skitpo.
V nadaljevanju so izbrali prvi vzpon na vrh 6085 vzhodno od Vajrayoginija. Italijanski plezalci so že prej poskušali splezati nanj, a so obrnili zelo daleč od vrha. Izbrali so smer, v kateri bi morali splezati navezani nekako 10 raztežajev, a so morali tudi oni nehati, da so pospremili obolelega Denisa nazaj. Ker prvotno niso načrtovali ostati na območju, več časa niso utegnili znova poskusiti. Nekaj je treba pustiti za …
