Zvonček1903, letnik 4, št. 5- Roman Romanov
In tiha noč je šla v tihe gore,
oj, v tihe in skalne gore;
poiskala vse je nevarne čeri,
objela je skale vse.
In nad prepadom je našla tam
lvančka trudnega
in tistikrat si je zmislila
tako nekaj čudnega . . .
Od tistih dob pomlad je prišla
devetič že cvetje sejat,
odkar na očeta dobrega grob
polegla je prvikrat.
Od tistih dob prišla desetič že
končavat nemirne je dni,
odkar je mamici miljeni
zaprla skrbne oči . . .
In zdaj ni nikogar, nikogar več,
k i posteljco bi m u zrahljal ,
in zdaj ni nikogar, nikogar več,
ki bi mu kruhka dal . . .
In tiha noč je gledala
Ivančka trudnega
in tistikrat si je zmislila
tako nekaj čudnega . . .
Pa mračni ptici-ponočnici
je šepnila na uho . . .
Na glas je ptica zaklicala
priklicala smrt mračno . . .
Ah, svet je mrzel, mrzel tako,
a starši so gorki vsi:
o, romaj, romaj k staršem zdaj,
sirota mlada ti! . . .
Avtor: Roman Romanov