ob pogrebu Jožeta Andlovica (12. 11. 1923 – 1. 10. 2011) 7. oktobra 2011 na ljubljanskih Žalah.
Beseda legenda je obrabljen pojem, saj v današnjih časih pogosto prenapihnjenih presežnikov tudi resnične stvari izgubljajo vrednost, oziroma je ne vidimo. Jože Andlovic je bil – in še bo – ena od stalnic v življenju ljudi, ki so ga poznali, delali z njim, prijateljevali. Prvi spomin nanj imam iz leta 1965 – oba sva bila prvič v Himalaji. Težavna, prav pionirsko začetniška odprava, ga je skupaj s še tremi najprej izločila kot rezervo, ki naj počaka, ali bo dodatni denar iz domovine prišel ali ne. V tem primeru bi morali pač domov. Pri takrat izjemno redki himalajski priložnosti je bilo to mora, ki je legla na vso odpravo, na »izločeno« četverico pa še posebej. A če je kdo to usodo mirno nosil na svojih ramenih, je bil to Jože Andlovic. Ne le mirno, celo s humorjem, čeprav rahlo trpkim, morda tudi ciničnim. »Žrtve« so bile nagrajene – denar je prišel in le nekaj dni za glavnino so bazo odprave dosegli tudi oni. Če je bila to sreča zanje, je bil Jože še večja sreča za odpravo. Resnično je rešil življenje članu odprave, ki se mu je odprla rana na dvanajsterniku. Nič manj resnično bi se zadnji poskus prodora proti vrhu končal tragično za enega od naveze, saj bi ostal na gori. Da je pred tem dva tedna nepretrgoma »dežural« nad 6.500 metrov visoko, je pa sploh posebna zgodba.
Posebne zgodbe so bile tudi njegove vojne pustolovščine in doživetja terenskega zdravnika po tolminskem hribovju. Poslušali smo jih bolj kot zabavne dogodke, polni lastnih hribovskih in mladeniških junaštev, a vendar so nam prav zaradi resnosti, pripovedovane na humoren način, ostale v spominu. Nič drugače Jože ni obravnaval sprotnih nevšečnosti, ki so ga doletele na odpravi, in pomagal tudi nam z lepše plati gledati temnejše strani naših dnevnikov. Najmanj toliko kot zdravnik, je bil terapevt moštva.
Sloves dobrega zdravnika na odpravi Kangbačen ga je štiri leta pozneje pripeljal na Anapurno in ga nagradil z vzponom na lep sedemtisočak. Vendar, če kdo, si je moral on le s težavo izboriti možnost za takratno trimesečno odsotnost od doma, predvsem od službe, pa tudi potem je bil običajno nagrajen z dežurstvi za ves čas nazaj. Kakor so bile prošnje Planinske zveze v službe drugih himalajcev bolj formalne, tako so morale biti za Jožeta predvsem prepričevalne.
Tako sem si ga izboril tudi za drugo odpravo na Kangbačen, leta 1974. Sam pravi v enem od intervjujev, da ga je zanimala tudi kaka druga veja medicine, a se je odločil za kirurgijo. Zelo prav, saj so prav kirurgi najbolj vajeni ukrepati, zgrabiti bika za roge, ko v himalajskih pogojih mraza in redkega zraka ni časa za oklevanje. Kisik za pljučnico, infuzija za dehidracijo, klešče za zob, nož za gnojni tvor – vse sproti, v teku dogajanja. To je bil Jože, nepozabni zdravnik prvega obdobja naše Himalaje.
Za odpravo Everest 1979 mi ga ni uspelo pridobiti. Mogoče mu je prav zato ostala majhna brazgotina, saj je bil prvi na seznamu. Vendar so bile njegove čestitke – pravzaprav pisma – iskreno priznanje brez senčice prizadetosti. Še istega leta je bil zdravnik na prvem tečaju za nepalske vodnike v Manangu, leto pozneje pa šef tričlanske zdravniške ekipe pri italijanski odpravi na Everest.
Petim himalajskim odpravam je sledila še odprava primorskih alpinistov v Ande 1982 in z njo je Jože zaključil svoje visokogorsko obdobje.
Mnogi sopotniki so ga in smo ga opisali v himalajskih zgodbah, najbolj trajen spomin pa si je postavil s knjigo Skozi sotesko druge svetovne vojne. Zaslužil si je pomoč prijateljev, tolminskih gorskih reševalcev, kot tudi urednika, ki je Jožetovim vojnim spominom dodal še povzetek njegovih alpinističnih doživetij. Predvsem avtorjev del je izjemno odkrito napisana zgodba izjemnega človeka o toku življenja od trde mladosti do izliva v »normalno« življenje, katerega omejitve pa takoj kompenzira z zadnjim stavkom: »… v visokih gorah bo iskal moči za nadaljne bitke; z višin je vse zlo manjše, kot so manjša tudi človeška mravljišča. Tu bo nabiral moči in iskal uteho. Zapisal se je goram.« Ja, pisal je v tretji osebi – mogoče zaradi svobode izražanja, mogoče zaradi odmika od preveč čustvenega podoživljanja. Ne vemo.
Zdaj je vse to za njim. Na vsaki dve leti sem ga srečal, zadnje desetletje. Počasi se je umikal v svoj svet, angel pozabe mu je blažil spomine, skoraj večni nasmeh na obrazu je pričal o izpolnitvi življenja, katerega del se je svetlo dotaknil tudi nas, ki smo ga poznali. Neponovljiv človek. Slava mu!
Tone Škarja
– – –
Dragi Jože
Kmalu zatem, ko si delno zacelil telesne rane pridobljene v vrtincu druge svetovne vojne si nadaljeval s študijem medicine in se po končanem stažu sredi petdesetih let skupaj z svojo življensko sopotnico Darinko preselil na tolminsko. Hiša ob jezeru na Mostu na Soči vama je predstavljala dom in ambulanto, v kateri si deloval kot mlad zdravnik splošne prakse. Z dobrim znanjem medicine in bogatimi izkušnjami iz vojnih let si nesebično pomagal domačinom po celi severni primorski. V objemu gora si uresničeval svoje mladostne sanje, pridobljeno znanje iz medicine in alpinizma pa si kot zdravnik pridno izkoriščal v vrstah GRS, kjer si poleg zdravnika reševalca veliko pripomogel tudi pri vzgoji novih članov. V prvi polovici šestdesetih let si se z družino preselil v Šempeter pri Gorici, kjer si specializiral kirurgijo, ki si ji ostal zvest vse do upokojitve.
Na meji med ravnino in gorami si hitro našel hribovsko družbo v PD NG, kamor si s svojim prihodom prinesel novega duha. Poleg vodenja vedno zahtevnejših planinskih izletov si veliko pripomogel k začetku zimskega obiskovanja gora in pozneje osnovanju alpinističnega odseka. Nadaljeval si z delom med tolminskimi gorskimi reševalci, med goriškimi gorniki in že v zrelih letih si uresničil davno želje po obisku najvišjih svetovnih gorstev. Kot zdravnik in alpinist si odšel z jugoslovansko odpravo v Himalajo, kamor te je kasneje vodila pot še štirikrat. Vse znanje iz svojega poklica si več kot uspešno uporabljal med prebivalce Nepala, tvoja premična ambulanta je bila vedno odprta za vse. Med člani odprav si na svojsten način premikal meje mogočega visoko v himalajske strmine, tvoja urgentna pomoč je marsikoga rešila hujših omrzlin in drugih poškodb. Poleg našim članom si velikokrat pomagal tudi udeležencem drugih odprav.
Primorski alpinisti smo ti še posebno hvaležni za udeležbo na naši prvi odpravi v Ande, kjer nisi bil samo doktor ampak še veliko več. Ko nam je bilo najhuje si na poseben način deloval na nas očetovsko pomirjevalno in nam dal istočasno vedeti, da so še hujše stvari na svetu. Tisti, ki niso poznali tvojih življenskih zgodb so ob poslušanju le-teh na velikokrat hudomušen način ostali odprtih ust.
V pozni jeseni življenja, ko se je tok tvoje divje življenske reke polagoma umiril si vsem nam podaril čudovito darilo, knjiga Skozi sotesko druge svetovne vojne je za večino nas dokaz velikih dejan za katerimi se skriva tvoja skromnost, veličina in predvsem človečnost.
Tvojim najdražjim izrekam iskreno sožalje v imenu hribovskih prijateljev, krajanov Šempetra in ostalih znancev.
Počivaj v miru v domači zemlji, katero si ljubil in zanjo veliko daroval.
Peter Podgornik
