Tedenska tribuna, 4. april 1966
Sedemindvajset mož je umrlo zaradi severne stene Eigerja. Minuli torek je omahnil zadnji. V petek, ko je bil v dolini pogreb, so njegovi nekdanji tovariši s stene dosegli vrh. Morda bodo pripovedovali zgodbo nekega padca: »Še en klin zabijem v steno. Maje se. Je za tolažbo, ne za oporo. Plezam naprej. Naprej je samo navzgor. Šest, sedem in še pol sežnja. Potem nenadoma obstanem. Konice prstov ne najdejo opore. Roka tipa, išče, trka, pritiska. Skala je gladka. Prsti še iščejo. Nikjer prijema. In še enkrat. Zaman. Sekunda mine, dve, tri. Roka je vse bolj slabotna. Pogledam navzdol.
Nazaj? Ne morem. Padec? Ne! Pritihotapi se strah. Branim se ga. Drži! Ne spusti! Noge zatrepetajo. Vse bolj se tresejo. Prsti popuščajo. Še enkrat pogledam v globino.
Spodaj je tovariš. Bled je. Grize si ustnice. Stiska vrvi. Naj mi odpadejo roke, spustil ne bom! Skušam srečo. Prestopim se, pa ni sto pinje. Še enkrat. Konec.
Nebo. Oblaki se zavrte. Padam. Dolgo padam. Nihče me ne ustavi. Potem zazveni ko- vina. Sunek. Klin se spuli.
Še en udarec. Neznosna bolečina okrog pasu. Visim. Ali pa spet padam? Da, visim! Res je. Visim, visim! Norim od veselja. Hočem se smejati. Tovariš nad menoj se smeje.«
Zmagovalci pripovedujejo v sedanjiku. Pretekli čas je za pogrebce. Za zadnji dve žrtvi stene, ki jo tako redkokdaj obsije sonce. Američan John Harlin in Japonec Tsuneaki Watabe sta bila sama, ko sta strmoglavila v smrt. Edina priča je daljnogled v hotelu pod steno. Kleine Scheidegg se reče postaji zobate železnice, ki se vzpne do tja. Daljnogled dvainsedemdesetkrat poveča. Poročevalci velikih časopisov so ves čas ob njem.
In ljudje, ki komaj vedo, da je ogromna »morilska« stena nekje v švicarskih Alpah, že trideset let berejo o njej: Kleine Scheidegg, 23. avgusta 1965. V vsej zgodovini severne stene Eigerja ni tako nenavadne in tako tragične zgodbe, kot je poročilo o triinpetdeseti ponovitvi znamenite plezalne smeri. Dva Japonca sta se lotila nevarne pustolovščine. Le eden je prišel na vrh. Zdi se, da se je Tsuneaki Watabe, 29, sam pognal v smrt. Potem ko je štiri dni plezal, se je pri padcu poškodoval. Dva dni je zaman čakal reševalce. Ali bi šestindvajseto žrtev severne stene lahko iztrgali smrti?
Kleine Scheidegg, 22. marca 1966. Sedemindvajseta žrtev Eigerjeve stene je najboljši ameriški alpinist John Harlin, 30. Vodil je angleško-ameriško navezo, ki je poskušala utreti najkrajšo pot v znameniti severni steni. Gre za »direttissimo«, ki bi jo tako prvič preplezali. Planinec je strmoglavil 1400 metrov globoko. Alpinisti, ki so že štiri tedne v steni. plezajo naprej.
31 DNI V LEDENI STENI
John Harlin je verjel, da sta moč in dobra oprema kos še tako težki poti. »Dolgi meseci napornih priprav in treninga so bili za menoj,« je zapisal, ko je lani preplezal novo smer – »direttissimo« v zahodni steni Druja nad Chamonixom. »Vedel sem, da mi v steni ne sme ničesar zmanjkati, pripravil sem se na vsa presenečenja, ki si jih človek sploh lahko zamisli. Zakaj stena je tako težka in nevarna, da te preseneti, kjer najmanj pričakuješ.«
»Direttissima« v severni steni Eigerja, pa še pozimi, je najtežje, kar so bili alpinisti kdaj poskusili. John Harlin, pilot reakcijskih lovcev, afriški lovec, modni risar pri Diorju in Balmainu, že štiri leta športni učitelj v Švici, vodja »Šole modernega alpinizma«, se je pripravil tako, kot je najbolje mogel. Več bi komaj kdo zmogel. Poznal je steno, saj jo je bil pred tremi leti preplezal poleti. Tokrat je hotel preseči vse.Letos 22. februarja je bilo na Scheideggu trinajst alpinistov iz Nemčije, Škotske in Amerike. Bili so pripravljeni kot še nihče doslej. »Direttissimi« v Eigerju ne more biti kos ena sama naveza, le ekspedicija bo zmagovita.
Čez dva dni so začeli vzpon. S seboj so imeli 600 klinov in 1500 metrov vrvi. Steno so spremenili v žičnico. Načeli so jo natanko na tistem mestu, kamor bi padel kamen, ko bi ga vrgel z vrha. 1800 višinskih metrov je od vznožja do vrha.
Plezalci iz stene niso izbijali klinov. Za njimi je ostajala zavarovana pot iz pritrjenih vrvi in letvic. Prvi plezalci so imeli težko delo, tisti pa, ki so za njimi nosili hrano in novo opremo, so napredovali brez posebnih težav.
Po radiu so plezalci poročali iz stene. Počasi so napredovali. Vso pot so pritrjevali vrvi. Tako bi se lahko vsak čas umaknili. Prve dni so se tudi zares vračali v toplo zavetje doline.
Potem so tudi prenočevali v steni. Alpinisti so potrebovali štirinajst dni, da so premagali prvih tisoč metrov stene. Potem je prišel vihar. Trije so odnehali. Zaradi brezupno slabega vremena so se potem še štirje, tudi Harlin, po vrveh spustili v dolino. Nemci in Škot so bivakirali naprej. Šest dni se niso premaknili s snežne police. Potem se je vreme izboljšalo, in stena je spet oživela. Harlin je bil medtem na pogrebu znanega švicarskega alpinista, ki ga je zasula lavina.
Šesterica, ki je vzdržala v steni, je odgrnila najlonske vreče, ki so ji bile zavetje pred viharjem. Po pritrjenih vrveh sta se tudi Američana vrnila v steno. Želela sta si zmago, za katero sta bila zabila že toliko klinov.
Pot čez steno so bili alpinisti tako zavarovali s pritrjenimi vrvmi, da se na lažjih odsekih niso več varovali med seboj.
V torek zjutraj je Harlin naložil poln nahrbtnik opreme in hrane ter se po pritrjenih vrveh vzpenjal z bivaka na stebru sredi stene, ki mu pravijo »Likalnik«. Vsi njegovi tovariši pripovedujejo, kako zelo močan je še bil in da ga stena v nekaj tednih ni prav nič zdelala, Bil je sam.
Poročevalci z velikimi daljnogledi pa so videli, kako se je nenadoma zazibal na pritrjenih vrveh, ko mu je menda zdrsnil korak. Potem pa se je pretrgala vrv, ki so jo bili pritrdili komaj pred tremi dnevi. Padel je 1400 metrov globoko. Na snežišču »Muha«, sto metrov nad znamenitim lediščem »Pajek« so tovariši do večera čakali nanj. Očitno niso vedeli, da je padel, saj radijska zveza tistega dne ni delovala.
Naslednjega dne je deseterica v steni odločila, da bi »gotovo tudi Harlin tako želel«, in nadaljevala vzpon. Najtežje je bilo že za njimi. Potem se je vreme poslabšalo. Očitno je bilo, da vsi ne bodo mogli na vrh. V četrtek so se štirje Nemci in Američan Kor po vrveh vrnili iz stene.
Peterica, vodil jo je znani nemški plezalec Lehne, je, v petek zvečer, po enaintridesetih dneh plezanja, dosegla vrh Eigerja. Meteorologi so izmerili da je termometer ponoči padel na 45 pod ničlo, hitrost vetra je presegla 140 kilometrov na uro. Zmagovalci so vzpon krstili za »smer Johna Harlina«.
Takrat so v bližnjem Leysinu spustili krsto v jamo. Za pogrebom so bili mati, ki je prišla iz Amerike, žena in dva otroka, alpinist Layton Kor, ki je bil še pred nekaj dnevi s Harlinom v steni.
»Zakaj?« so se spraševali pogrebci.. »Umrl ni ne bolnik ne starec.«
Če je odgovor, potem je to zgodba Japonca Tsuneakija Watabe. Tudi on je na pokopališču.
HARAKIRI STO METROV POD VRHOM?
Junija 1964 je Watabe krenil na pot k severni steni. Z majhno tovorno ladjo je z otokov »prebredel« v Sibirijo in se potem z vlakom pripeljal skozi Moskvo v Švico. 20.000 kilometrov je prepotoval, da je umrl v severni steni Eigerja.
Bila ga je ena sama želja po uspehu in preizkušnji, ko je že čez mesec dni skupaj s Hattorijem Yoshino, ki je po »bližnjici« prispel v Evropo, vstopil v steno. Že na tretjini stene, ki sta se je seveda lotila po takrat edini »klasični« smeri, je Yoshino zadelo zahodno kamenje in ga ranilo. Morala sta sestopiti. Za tisto leto je bilo konec upov na Eiger. Yoshino se je z letalom vrnil na Japonsko, Tsuneaki za povratek ni imel denarja. Namesto frankov je imel le prijateljevo zagotovilo, da se prihodnje leto zanesljivo vrne. Vrne k severni steni, ki jo Japonci že toliko časa oblegajo.
Tsuneaki je čakal. Naselil se je v Münchnu, kruh si je služil kot pomožni delavec. Vsako nedeljo je bil v bližnjih gorah. Pripravljal se je na Eiger. »Jeseni se vrnem v domovino,« je obljubljal.
Prišlo je poletje. In kmalu je priletel v Evropo tudi tovariš s severne stene Hattori Yoshino. Yoshini so morali kirurgi pozimi odrezati prednji del stopal. Noge so mu bile zmrznile pri zimskem plezanju na Japonskem.
V začetku junija sta bila oba plezalca že v Zermattu. V zelo slabem vremenu sta preplezala severno steno Matterhorna. Dvakrat sta bivakirala. Yoshini so se zaradi mraza spet odprle noge. Egerja se ni mogel več lotiti. Tsuneaki pa ni odnehal.
Pod znamenito steno si je našel novega tovariša. Lani poleti to tudi ni bilo težko, saj je steno oblegalo najmanj dvajset japonskih plezalcev. Razmere v steni pa so bile zelo slabe. V zgornji tretjini stene je bilo, kot da je zima. Toda potovanje v Evropo je predrago, da bi Tsuneaki čakal še eno poletje.
Tsuneaki se naveže z enaintridesetletnim Mitsumaso Takado, ki velja za najboljsega samohodca Japonske. Tudi Takada je prišel v Svico čez Sibirijo.
19. avgusta Japonca vstopita v steno. Četrtek je. Vreme ni kaj prida. Toda saj se še vedno lahko vrneta. Imata odlično opremo. Hrane za sedem dni. Le majhnega radijskega oddajnika in sprejemnika nimata, da bi se lahko sporazumevala s tovariši pod steno.
Za njima vstopijo v steno še trije Japonci.
Na začetku zelo naglo napredujeta. Prvih petsto metrov stene dobremu alpinistu ne dela težav. Potem je pred njima težavna poč. Napeti morata vse sile, In že sta pri znameniti Hinterstoisserjevi prečnici, ki je ključ stene, Na koncu prečnice je polica, ki se zdi kot nalašč za prenočevanje. Orlovsko gnezdo mu pravijo. Mrači se…
Bivakirata. Vreme se drži. V prvem petkovem svitu Watabe in Takada že plezata. Na zahodu so temni oblaki. Druga japonska naveza se premisli in vrne v dolino.
Watabe in Takada dosežeta drugo ledišče. Sedaj sta popolnoma sama. Nihče jima ne more več pomagati. Občutita prve kaplje dežja. Toda zarad! tega se že ne bosta vrnila. Se posebej Takada ne mara nazaj. Sofer tovornja ka je, in svoje vozilo je prodal, da si je plačal potovanje v Evropo. Se mora zgoditi le kaj hujšega, kot je nekaj deževnih kapelj, da se bo on obrnil.
Vse huje je! Ko sta na tretjem ledišču, lije kot iz škafa. Japonca pa sta tisoč metrov nad vznožjem. Morda je samo naliv, se tolažita. In dosežeta poševno skalnato »rampo«. Le malo govorita. Veter divja in ledeni potoki se zlivajo čeznju. Sredi »rampe« ju ujame noč.
Z nočjo se dež spremeni v sneg. To da opolnoči se zjasni. Plezalca spet upata. Sobota jima je naklonjena. Vreme se je umirilo. Zgornji del »rampe« je pokril led in komaj napredujeta. Potem končno le dosežeta dolgo prečnico, ki vodi do ledišča »Pajek«.
Opoldne ju samo še dvajset metrov loči od »Pajka«. Tsuneaki je prvi v na vezi. Ko čaka na tovariša, je zavaro van na enem samem klinu. Takrat se Takadi pod nogo podre stopinja, ki jo je izsekal v led. Pade trideset metrov globoko. Tsuneaki ga obdrži na vrveh. Prijatelj se ni poškodoval. Toda duševne napore komaj se prenaša. Sedaj vodi le še Tsuneaki. Končno dosežeta »Pajka«. Pred njima je dvesto metrov dolgo ledišče. Vreme je spet slabše.
Na levi in desni lavine drve v globino. Japonca plezata v megli. Vse bolj sneži. S »Pajkas ni povratka. Morata na vrh. Še petsto metrov je do vrha piramide.
Popoldne je »Pajek« premagan. Toda zgubita se in ne najdeta najlažjih izstopnih poči. Na skali je požled. Led je trd kot steklo. Centimeter za centimetrom se dviga Tsuneaki. Potem mu v ledu nenadoma spodlete dereze. Z glavo navzdol pada v globino. Petnajst metrov vrvi steče, potem ga tovariš obdrži. Sreča. Ni se poškodoval. Še enkrat poskusi. Zmaga.
Visoko nad »Pajkom« tretjič bivakirata. Prostora je le malo, komaj sedita. Vse bolj sneži. V nedeljskem jutru je okrog Japoncev ledena puščava. Sedaj ali nikoli. Morata zdržati. Le počasi napredujeta. Končno sta pred zadnjo izstopno počjo. Samo še sto metrov, in premagala bosta vse težave. Uspeta! Ob štirih popoldne so za njima največje težave. Potem je le še osemdeset metrov, in dosegla bosin vršnje ledišče. In še dvesto metrov, pa sta na grebenu.
Takrat se zgodi. Watabe, ki je še vedno na čelu naveze, se zapleza preveč na levo. Odlomi se mu krušljiv oprimek. Prezalec pade petdeset metrov globoko. Omedli.
Ko se zave, vzklikne: »Kje sem? Takada je obupan. Kriči: Tsune! Tsune! Toda Tsuneaki se je poškodoval. Zdi se, da si je zlomil levo nogo. Ne more naprej. In cilj je tako blizu. Takadu uspe, da ga zvleče tri metre više.
Tsuneaki si na posneženih skalah izkoplje ozko polico. Prijatelj ga zgoraj priveže na dva klina. »Sam grem naprej po pomoč!« zakriči Takada. »Zdrži. V dveh dneh te bomo rešili.«
Daleč zgoraj sliši Takada zadnje tovariševe besede: »Masa… Masa! Sam sem.. sam.. sam!«
Pet popoldne je. Ponoči Takada sam doseže vrh. Ne čaka dneva, ampak v temi sestopi po nevarnem zahodnem pobočju. Ob štirih je pri hotelu na Scheldeggu. Ne upa se zbuditi turistov in gre pod steno, kjer taborijo Japonci. Takoj telefonirajo gorski reševalni službi.
Toda reševalci so počasni. Sprašujejo Takada, kje čaka Tsuneaki. Ne razumejo ga, in čakajo na težko opremo, ko bi zadostovalo že nekaj plezalnih vrvi, da bi nesrečnega Japonca potegnili iz stene.
Ko prileti reševalni helikopter, je že prepozno. V torek zjutraj odkrijejo pod steno razbito truplo Tsuneakija Watabe.
Nihče ne bo nikoli natanko izvedel, zakaj je Tsuneaki padel 1500 metrov globoko. Morda pogumni mož ni mogel več prenašati bolečin in neskončne osamljenosti. Razvezal je vozle, ki so ga držali na vrvi.
Harakiri v Eigerju.
Najbolj ortodoksni kritiki trde da je harakiri, ko vstopiš v Elgerjevo steno.
Bolj prizanesljivi sodniki menijo, da je plezanje v Eigerju kakor igra »kukuška« iz carskih sibirskih garnizonov. Do konca zdolgočasenemu častniku so zavezali oči, mu dali nabito pištolo v roko in ga postavili na konec dolge sobe. S pištolo je meril v vrata, nasprotnik pa se je pri tleh ali pod vrhom podboja skušal pretihotapiti v sobo. Ko je bil med vrati, je vzkliknil: »Kukuška!« Častnik je streljal…. Toda zakaj, za vraga, bi zdravi ljudje iskali smrt v steni, ko je očitno še umreti prijetneje v dolini?
Vrv navdušenja je preveč trdna, da bi jo kdo znal zavozlati.
D. A. M.
