Andrino Kopinšek
Zgodilo se je lani.
Nekje — na meji med Švico in Francijo — leži alpska koča v višini tritisočpetsto metrov tik ob zeleno lesketajočem se ledeniku. Utrujeni smo sedeli v kuhinji — vdihavali različne vonje po čaju, potnih nogavicah in konservah. Greli smo se skromno in mislili na spanec. Poleg nas vodniška miza. Kmečki fantje iz Wallisa z romansko izklesanimi lobanjami, temne vprašujoče oči z nepozabnimi profili. Okoli naš so posedali turisti iz vseh dežel. Pogovor se je sukal okoli ledenih sten. bivakov, ledeniških razpok. Govorili so o megli in novih variantah. Mi smo le na pol prisluškovali — preutrujeni smo bili, da bi nas zanimalo še kaj drugega kakor spanje. Štirinajst ur namreč smo bili na poti, večinoma nad štiritiscč visoko, skoraj ves čas v megli, pa kakšni!
Počasi je prilezla noč iz doline kakor predpotopna žival. Tema je lezla po grebenih in kupolah ledenih velikanov. Svetli, raztrgani blisici so osvetljevali sekunde dolgo razklane granitne skale pred kočo. Brez luči sem se kotalil na skupno ležišče. Kako me je že poučila oskrbnica? Moška spalnica leži na levi — damska na desni — ali narobe? Gotovo nisem vedel več, končno mi je postalo vseeno. Ampak v življenju so ženske vedno in povsod na desni strani! Odprl sem počasi leva vrata — in vstopil v neznan in zatohel prostor. Stal sem kot mesečnik — v egiptovski temi.
Previdno sem otipaval po ležiščih in dognal: Vse zasedeno! Kakor mumije so ležali alpinisti zaviti na ležišču. Pri trinajsti žimnici sem potisnil čevlje pod pograd in se zleknil na žimnico.
Navdal me je nepopisen občutek miru in sreče kljub nevihti, ki je vihrala zunaj. Tam je grmelo, toča je bila po leseni strehi, obiti z bakreno pločevino, dober meter nad spečimi. Divji vihar je pretresal kočo do temeljev.
Kljub neurju sem takoj zadremal. Tedaj pa se je oglasil moj sosed z boječim, šepetajočim glasom: »Ali spite?« — »Začasno napol« sem odvrnil šepetaje. Nato žimnica številka 12 v joku: »Oh to vreme — tako se bojim nevihte.! Ali smem k vam?« — »Prosim!« sem dejal — že iz ljubezni do bližnjega. In sosed je prilezel k meni. — Rezek blisk je za trenutek posvetil skupno ležišče. Vendar dovolj, da mi je pokazal kočljivi položaj, v katerega nisem zašel po lastni krivdi. V desetinki sekunde mi je bilo jasno: Moj sosed ni mož, ampak nežna deklica, ki je poleg vsega očarljivo lepa. Brez dvoma: ležal sem v damski spalnici — v sredi med samimi nežnimi bitji. Zjasnilo se mi je popolnoma — na desno bi moral iti, tam ležijo možje. K sreči je tako grmelo, da ni bilo mogoče govoriti. Moja »soseda« je položila svojo glavico v moje naročje popolnoma zaupno, nič hudega sluteča. Priznati moram: kljub mrazu, ki ga je veter podil skozi špranje, kljub samo eni odeji in kljub tritisočpetsto metrov mi je postalo vroče, strašno vroče. Ležal sem čisto pri miru. Še nikoli v življenju nisem bil tako utrujen, nikoli ne bi spal tako neskončno dolgo kakor tisto noč po naporni turi. Toda v tem kočljivem položaju sploh ni bilo misliti na spanec. Zavidal sem svoje tovariše spodaj na trdih klopeh v kuhinji. Svečniki! Spijo, smrče, sanjajo mogoče o ledeniških razpokah, sekajo stopinje v strmo in ledeno severno steno — se drže za vrv in vriskajo v meglo. Jaz revež sem pa moral bedeti. Z vsemi močmi sem iskal, kako bi se rešil iz te zagate. Eno je bilo pribito: tukaj nisem smel ostati. Mumije okoli mene ne smejo izvedeti, kdo je v njihovi sredini. Moje sladko breme ne sme zaznati, v kakem naročju je ležalo. Moja nedolžnost je bila na dlani. Ves utrujen sem zašel v temi v nepravo ležišče, na hodniku ni bilo nobene svetilke in svetloba bliska mi je prepozno razodela pomoto. Toda kdo bo meni, popolnoma tujemu turistu, verjel to? Tukaj v francoski koči, kjer takšne zadeve gotovo mnogo bolj strogo obsojajo kot pri nas. Prizadevati sem si moral kolikor mogoče hitro zapustiti svojo sladko sosedo, še preden se ona ali katerakoli druga gracija prebudi še pred eno uro; ob enih namreč že začenjajo vstajati po teh planinskih kočah. Polagoma sem privzdignil glavo in se previdno približal z ušesom njenim ustom. Mehki lasje (frizura a la Marlon Brando!) so se dotaknili mojega potnega čela. Pokojno je dihala — bilo mi je, kakor da slišim melodijo pravljice iz tisoč in ene noči — kot bi bil njen dih poslednji akord simfonije zunaj pojemajočega viharja. S prosto roko sem neslišno dvignil deklico in izvlekel levo roko izpod glave. Nadomestil sem jo z vzglavnikom, dekle dobro pokril in balansiral v temi po prstih skozi vrsti spečih žensk. Imel sem srečo.
Zunaj na škripajočem stopnišču sem takoj sede zaspal.
Ni me zbudil mraz okoli ene ponoči, pač pa starejši gospod, ki je prišel iz moške spalnice in sem mu zapiral pot na ozkih stopnicah. Posvetil je z žepno svetilko: »Pardon mon-sieur! Zdi se mi, vi ste tisti alpinist, ki je plačal ležišče št. 13 — na katerega niste mogli, ker sem ležal jaz na njem. Viteško je bilo od vas, da me niste prebudili — in res ne vem, kako vam naj to povrnem …«
Spodaj v kuhinji je sedel oni gospod pri brleči sveči — v naši sredini. Plačal je ves naš račun kljub našemu (ne preveč energičnemu — hudič naj vzame valuto!) ugovoru. Nismo dosti govorili, ker je njegov vodnik priganjal k odhodu. Ko je prišla dol še njegova hčerka, nam jo je v naglici predstavil. Bila je ona — št. 12 — levo… Zunaj se je že zdanilo. Prvi žarki so poljubljali najvišje vrhove. Kakor kri je zaplapolala svetloba v žilah ledenikov in prvi seraki so grmeli po gladkih stenah. Po treh urah hoda smo dospeli do prvega senika. Moji tovariši so drveli naprej v Chamonix — civilizaciji v naročje. Jaz sem se pa zaril v seno. Dvanajst ur sem sanjal o številki 12 — levo…
