Planinski vestnik 2003/09
Tečaj se je začel v sredo, 2. julija 2003, ob 18. uri na Kamniškem sedlu. Vso potrebno opremo smo v Kamniški Bistrici naložili na tovorno žičnico, mi pa smo jo mahnili peš. Po večerji je sledila kratka predstavitev inštruktorjev, namestitev tečajnikov v sobe, oblikovanje navez in seznanjanje z nekaterimi pravili. Tečaja se je letos udeležil tudi Šerpa Da Gombu; v Slovenijo je pripotoval v okviru izmenjave inštruktorjev nepalske šole v Manangu, ki sva se je lani udeležila z Bojanom Pollakom. Da Gombu je načelnik nekakšne komisije za vzgojo in izobraževanje pri Nepal Mountaineering Association (NMA). Njegovo ime je prav zanimivo: Da pomeni ponedeljek, dan njegovega rojstva; Gombu je zima, letni čas, v katerem se je rodil, Šerpa pa je ime plemena iz Solu Kumba. Po opravljenih formalnostih nam je Bojč ob diapozitivih razkril nekaj znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp.
Naslednji dan smo vstali ob za nekatere nenormalni (šesti) uri, pozajtrkovali in odšli plezat. Vreme za popoldan ni najbolj obetalo, zato smo pohiteli, kolikor se je dalo, in kmalu se je iz sten Brane in Planjave slišalo samo še kričanje: varujem, grem, daj že ta štrik …
S Primožem sem plezal severozahodni steber Planjave in ob stiku z grebenom naju je že pošteno močil dež. Nisva se pustila motiti in sva počasi napredovala proti zahodnemu vrhu; na njem sva srečala navezo Blaž Vrabec-Saša Dolenc-Polona Tomazin. Pridružil se nam je tudi Marko Petek – Kelly, starejši pripravnik iz AO Kamnik. Vreme se je počasi boljšalo, nehalo je deževati, oblaki so se trgali, tu in tam se je kazala modrina. Pospravljali smo opremo, ko je naenkrat počilo. Strela, ki je zadela Sašo. Poletela je po zraku in Blaž jo je še zadnji trenutek ujel za nogo. Minuto je bila nezavestna in ko je prišla k zavesti, ni vedela zase. Takoj smo jo odnesli z vrha. Po desni strani obraza je bila opečena, vendar je bila toliko pri sebi, da je lahko ob pomoči prišla do poti. Poklicali smo zdravnika Primoža Trunka s postaje GRS Kamnik, ki je speljal akcijo in v pol ure je prišel ponjo helikopter Slovenske policije ter jo odpeljal v bolnišnico. Mešanih občutkov smo se vrnili v kočo, tam pa nas je čakalo še eno presenečenje. Nini Pisk je pri spustu po vrvi na glavo padel kamen. Na zatilju, v višini ušes, se ji je naredil hematom v premeru dveh centimetrov. Čeprav se je dobro počutila, smo še enkrat poklicali helikopter, da jo je odpeljal v bolnišnico, saj je kakršnakoli poškodba glave zrela za opazovanje, predvsem zaradi notranjih krvavitev. Tako smo tečaj začeli zelo »pozitivno« in večerja nikomur izmed nas ni prav dobro teknila. Molk je prerezal Bojč s predstavitvijo diapozitivov s svoje odprave v pogorje Tien Shan.
Petek nas je prebudil z dežjem. Odločili smo se, da bomo dan izkoristili za zabijanje klinov, izdelavo varovališč, gibanje naveze itn. Popoldan smo popestrili s predavanji o vremenu, orientaciji in opremi. Sredi predavanj me je poklicala Saša in povedala, da sta bili z Nino na opazovanju, da je z njima vse v najlepšem redu ter da se bosta proti večeru vrnila na tečaj. Tako sta se pozitivni duh in volja do dela vrnila v ekipo. Večer smo preživeli ob predstavitvi diapozitivov z lanskega tečaja v Manangu in debati s Šerpo Da Gombujem, ki se je zavlekla v pozne ure.
Sobotno lepo vreme smo izkoristili za celodnevno plezanje. Tako je vsaka naveza preplezala po dve smeri in zvečer smo se vsi zadovoljni in prijetno utrujeni vrnili v kočo. Po dobri večerji nam je Miha pokazal diapozitive z lanske odprave na Janak. Za ta večer smo načrtovali tudi bivakiranje na prostem, vendar zaradi kratke nevihte tega nismo izvedli. Večer nam je popestril Aleš z igranjem kitare, mi pa smo mu vsak po svojih močeh pomagali peti. Bili smo najbolj uglašeni pevsko-alpinistični zbor. Nedeljo, dan odhoda v dolino, smo izkoristili za plezanje krajših smeri. Tečajniki so sami vodili naveze, mi pa smo jih budno spremljali in popravljali napake. Po vrnitvi v kočo, kosilu in analizi tečaja smo natovorili opremo na žičnico in se vsak s svojimi mislimi in sanjami odpravili v dolino.
Tečaja se je udeležilo 17 tečajnikov in obiskovalec iz Nepala Šerpa Da Gombu ter devet inštruktorjev. Vsi so bili s tečajem zelo zadovoljni, saj so si pridobili nekaj novih izkušenj. Pohvaliti moram predvsem dobro ekipo inštruktorjev, brez katerih tečaja ne bi mogli izpeljati, in tečajnike, ki so se med seboj dobro razumeli, saj je bil tečaj kljub dvema nesrečama poln optimizma, volje do dela ter zdravega smeha. Preplezali smo 36 smeri do zgornje četrte stopnje v Brani in Planjavi.
V imenu vseh inštruktorjev in tečajnikov bi se rad zahvalil oskrbnikom koče, ki so lepo skrbeli za nas in nas razvajali z dobro hrano, pa tudi PD Kamnik in gospodu Jožetu Klencu, ki je poskrbel za vso logistiko.
Tečajniki: Igor Belovič (AO Slovenska Bistrica), Boštjan Borštnar (AO Kamnik), Saša Dolenc (AO Kranj), Primož Dražumerič (AO Kranj), Radovan Dražumerič (AO Kranj), Borut Janša (AO Kranj), Boštjan Jeraj (AO Kranj), Aleksander Kastelic (AO Kamnik), Matjaž Kramar (AO Kamnik), Vlasta Lelek (AO Kamnik), Petra Lombar (AO Jezersko), Janez Močilnikar (AO Kamnik), Nina Pisk (AO Kranj), Boris Ržen (AO Kranj), Mojca Švajger (AO Tržič), Polona Tomazin (AO Radovljica), Klemen Valjavec (AO Kranj), Šerpa Da Gombu (NMA).
Inštruktorji: Matej Bizjak (AO Idrija), Aleš Holc (AO Kamnik), Simon Kurinčič (AO Idrija), Miha Marenče (AO Kranj), Bojan Pollak (AO Kamnik), Matjaž Šerkezi (AO Kamnik), Tomaž Tišler (AO Žiri), Blaž Vrabec (AO Kamnik), Boštjan Zupan (AO Kranj).
Matjaž Šerkezi, vodja tečaja
