Boris Režek: Razdrapana bajta brez vrat z ostanki pograda in ognjišča. Tak je zdaj nekdanji pastirski stan v Klinu pod Kamniškim sedlom. Le streha je za silo opažena z deskami in ostali sta tudi obe staji pokriti s preluknjano pločevino, ki jo je pred mnogimi leti potrgal vihar s strehe koče na Kamniškem sedlu.
Sedanji gorniki hodijo tod mimo, le redki pa so med njimi, ki so se pred vojno ustavljali pri tem stanu in pomoževali s pastirji. Živina se je pasla okrog, mleka je bilo na pretek in vsakdo, ki ga je pot zanesla mimo, je bil prijazno postrežen.
Zdaj je tega že dolga vrsta let. Pašo so imeli v najemu Brezjani, ki domujejo v sončni rebri med Mekinjami in Godičem, planinila pa sta možička z domačima imenoma Malnar in Kosec. Za pomočnika sta vselej imela kakšnega fantiča, saj ju noge niso več kaj prida nosile, iker sta imela oba precej čez sedemdeset.
»Kakšnega pa?« sta imela navado reči. »Kislega ali sladkega?«
Obiskov jima vsaj sobotne popoldneve in še pozno v noč ni manjkalo in mleko se je plačevalo s tobakom, ki sta ga venomer žgala iz svojih vivčkov. Potem pa sta se rada razgovorila.
Kdor je bil zavzet za vse pristno in domače, je rad posedel v stanu še pozno v noč in je tako zvedel za vse, kar se je desetletja nazaj dogajalo tod po Sedlu in okrog.
»Prej so pasli Žocpaharji (Solčavani), pa samo ovce, ki so jih priganjali iz Logarske doline čez Škarje in Sukalnik«, je povedal Kosec, ki je imel navado ponavljati besede. »Grd svet, grd svet; bolj za koze, za koze …«
Že zdavnaj razsuti ovčarski stan, prav za silo zložen iz kamenja, je stal malo višje na planoti, ki je obdržala ime Na stanu, trope pa so se pasle po Sedlu, Brani in Planjavi. Brezjanski stan tedaj še ni posebno dolgo stal, saj je knez Windischgraetz, ki je bil mnogo let najemnik bistriškega lova, šele malo pred prvo svetovno vojno dal nadelati jahalno pot od Žagane peči na Jermanico ter gor v Klin in je bilo šele potem mogoče prignati živino na pašo.
Vendar sta Kosec in Malnar povzemala izročilo starejših rodov, ko je bila po vseh teh gorah še prvotna divjina.
»Po vsem Sedlščku in gor v Klin je bil debel smrekov gozd,« je povedal Malnar. »To je bilo še za časa, koso še lovili fante v vojake (okrog l. 1860). Drvarji so bili sami skrivači, ki so jo potegnili v gore, da jim ni bilo treba k vojakom. Bajto so imeli pod Klinom, malo nad grapo, in napravili so drčo po Sedlščku do Bistrice. Les je bil nad dnom tako debel, da so sekali smreke z odra, več kot seženj od tal; še danes se vidijo ostanki tistih štorov. Žage še niso imeli in samo en kramžar, vse so morali opraviti samo s sekirami. Trpeli so, da je bilo kaj, in za sam živež, koruzni duš – kajpak. Le pred biriči so bili varni. Pa je šel nek fant med njimi vasovat domov v Stranje, ko so ga tam zalotili in vklenjenega gnali v Ljubljano. Na šentpetrskem mostu, tik pred kasarno, pa se jim je strgal in skočil v vodo, da se je utopil … Ja, hudi časi so bili!«
Še mnogo takih zgodb sta vedela možička. O nasilnih smrtih v divjelovskih spopadih, o ustreljenem pastirju v Repovem kotu, ki ga je lovec ubil pijočega vodo pri studencu. Vendar je čas že tedaj močno prerasel te boleče spomine. Tudi Malnar in Kosec sta bolj tičala v sedanjosti in v svojih skrbeh kot pa v daljni, odmaknjeni preteklosti.
»Pred vojno ni bilo kaj prida turistov«, je povzel besedo Kosec. »Včasih po ves teden nobenega. Slaba je bila, slaba!« je prikimal in si znova natlačil vivček, kajti že tedanji turisti so bili za oba možaka le obilica tobaka, drugega pa jima ni manjkalo.
Preden je bila postavljena koča na Kamniškem sedlu (1. 1906), tudi ni moglo biti pravega prometa.
»Skoraj vse sem poznal«, je potem povedal Malner. »Saj se je vsakdo ustavil. Gospoda v rjavi žametni obleki – kako se je že pisal? – Ja, Brinšek je bil. Ta je imel zmeraj s seboj pripravo,da je slikal. Tu pred stanom nas je večkrat pritisnil. Pa še druge sem poznal. Suhca pač, ki je bil oskrbnik na Korošici. Večkrat je prišel s kakšnim turistom semkaj čez Sukalnik. Zgovoren mož! Česa vsega ni vedel in dober tobak je kadil. – Neko leto sem šel pogledat za jarci in sem že prišel na Sukalnik, pa jih še nisem dolslišal.
Tako sem jo mahal kar počez, ko me je zajela megla. Na ono stran se nisem nič spoznal. Ves dan sem taval gor in dol; nič nisem vedel, kam naj se obrnem in kar bledlo se mi je že, ko sem zaslišal, da nekdo cepi drva. Potegnil sem se za glasom. in glej ga – prav padel sem pred Suhca, ki je klestil rušje.
Mož se me je kar ustrašil, ko sem se zadrl iz megle. No, postregel mi je in vina sva spila, kar ga je bilo, povrhu pa še vse žganje, da sem šele naslednji dan opoldne, ko se je zvedrilo, krevsal nazaj. Jarci pa so bili pametnejši od mene – vse sem naštel v laštah pod Malim Sukalnikom. Tako je bilo včasih, ja … «
Po prvi svetovni vojni ni manjkalo obiskovalcev. Prej so hodili ljudje na ture komaj od srede junija, takrat so se namreč odpirale koče, s sredo septembra, ko so bile koče zaprte, pa so spet zginili. Le prav redki so bili, ki so prišli še po tem času. Pozimi pa so prihajali v gore zgolj znani drenovci z Brinškom na čelu. Stan v Klinu je bil v času, ko ni bilo paše, vsakomur odprt. Le to sta povedala možička, da so ti redki obiskovalci požgali vsa drva, druge škode ni bilo. Po vojni pa je bilo kmalu vse narobe.
»Posoda z latvicami vred pobita, hlevec za stanom razbit za drva in … kaj bi pravil!« je menil Kosec. »Saj se ve, kakšni so postali ljudje. – Le nekega doktorja se spomnim, še mlad je bil in bolj po primorsko je zatezal besedo. Večkrat je prespal tu v stanu, kar na klopi. Hodil je v Zeleniške špice;ta je bil ves drugačen, resen, bolj majhne postave … «
To je mogel biti samo dr. Klement Jug, ki je sicer zahajal bolj v Julijce in v svodih spisih ni nikjer omenil, da bi plezal po Zeleniških špicah sam.
Najbrž je hodil vanje plezat za vajo poleti 1. 1922, preden je začel svoje osvajalno plezalsko udejstvovanje, ki se je tako tragično končalo v Triglavski steni. Kmalu za njim je nastopil drugi plezalski rod. Ta je že našel nova pota in je, kar se je ohranilo iz preteklosti, združil s svojim udejstvovanjem.
Malnar in Kosec sta končno oslabela. Morala sta opustiti pastirjevanje v Klinu, le Kosec je še nekaj poletij na Gojški planini tožil za turisti in tobakom. Spominjal se je mnogih ljudi, ki so ga kdaj obiskali pod Sedlom, kjer so tiste dni pasli drugi, Brezjani.
»Ljudstvo prihaja in odhaja«, je nekdaj menil Malnar. »Nič se ne pozna, če koga zmanjka. No, dobrega ali slabega človeka se kdo še spomni; za ostale pa se kmalu še ne ve, da so kdaj sploh bili na svetu.«
Tudi stan v Klinu se je počasi staral. Novi pastirili so pomnili le svoj čas, ki je bil že ves drugačen. V gore so jele prihajati množice in izmed njih so si mogli zapomniti le nekaj ljudi.
Pastir Miha je vsa štiri leta vojne prebil v strelskih jarkih v Galiciji in na Krasu; prinesel je s seboj težjo bolezen, da je stežka zmagoval trdo delo. Fantiča, ki sta pasla z njim, sta nosila mleko na sedlo, zavračala jarce in na novo odkrivala njihove prastare stagne po Brani in Planjavi.
Za vodo je bila v Klinu vedno stiska. Dokler je bilo še kaj snega v Brani, je še žuborel studenec v grapi pod Kaptanskim plazom, potem pa je bilo treba nositi sneg izpod Planjave. Kosec lin Malnar sta še vedela, zakaj se je tisti plaz imenoval Wunderlichov sneg. Neki Nemec je (1. 1895) na povratku s Planjave padel v krajno pač in ostal v njej tri dni, preden so ga mogli še živega in zdravega rešiti. Za sedanje pastirje pa je bilo to zgolj ime, tako kot Kamrica, Gornja Griča, Rdeči kup ter vse drugo in stare divjelovske zgodbe so bile že pozabljene.
Oba fantiča je obhajal srh, kadar je v robeh završal veter in so se spopadali raztepeni vetrovi. V drevju je ječala, po skodlah na strehi je bila toča in verjela sta, da se v tej divji plavi oglaša mrtvec, ki so ga bili razbitega prinesli izpod Planjave.
Takrat, l. 1930, se je v Brinškovem kaminu ubil mladi Pečar. Pastir Miha, ki je bil videl že preveč smrti, da bi še verjel v strahove, je le zmajeval z glavo.
»Kakšen zlodej le žene ljudi v skale, kjer nimajo kaj iskati? Tule je včeraj sedel«, je pokazal na klop. »Zdaj pa je mrtev. Saj bi mu ubranil, če bi vedel, kaj ima na misli.«
»Nič ne pomaga, Miha«, je dobil odgovor. »Vsakdo ima svoje veselje; kar prime človeka, pa je.«
Seveda mu ni šlo v glavo, kakor tistih dob še marsikomu drugemu ne, ki je sicer tudi sam lazil po hribih. V stenah so peli klini, in ker ni bilo novih nesreč, se je tudi Miha utolažil.
To je bil čas velikega zagona, ki je pometel z zastarelim, enostranskim pojmovanjem. Seveda so še padale žrtve, a najmanj v stenah, premnogi so našli smrt zgolj pri nabiranju planiko Vedno več ljudi je tudi pozimi hodilo v gore, ne samo na smučanje, temveč tudi na zasnežene in zaledenele vrhove. Stan v Klinu, ki ga je prejšnje čase pozimi le malokdo obiskal, je bil po koncu paše vsakomur gostoljubno odprt. Meteži so ga obdali z zameti in med njegovimi stenami so se dogajale in oglašale drugačne zgodbe, kakor so jih doživljali in vedeli pastirji.
Čim so odleteli plazovi, se je že vila gaz čez strmali pod Brano in po Klinu vkreber. V Sedlu sta bil komaj Kamrica in Gornja griča malo iz snega, vse prostrane poljane rušja pa so zginile v njem. Z roba Brane so visele mogočne opasti in zledeneli greben Planjave se je lesketal v soncu.
Ta zimski svet je bil docela drugačen od poletnega, skoraj tak kot kakšna še neodkrita dežela.
Že drenovci, ki so pred prvo svetovno vojno prišli na Kamniško sedlo in na Brano, so vedeli povedati, kako okrutno jih je nekoč sprejela ta pokrajina.
Na Gornji griči so lezli po golem skalovju, da bi jim ne bilo treba gaziti globokega, sipkega snega. Tedaj pa jih je zalotil vihar. Tovariš se je v sili, ko mu je zmanjkalo opor, oprijel onega pred njim za noge in tako sta se oba gugala v sunkih orkana, ki bi jim bil gotovo usoden, če bi prvi srečno ne ujel žilave veje rušja. In tam se poleti pasejo ovce …
Stan v Klinu je bil le prag pred to divjino in mnoge nameravane poti na vrhove so se dostikrat končale v njem, ker so nadaljnje korake zavrli mogočni zameti.
»Huda pot je bila«, je vedel povedati France Ogrin. V Bistrici je bilo komaj za dobro ped snega in tudi po robovih se je zdelo precej kopno. Toda že nad Jermanico je bilo do kolen skrline, više po plazovih pa vedno več. V dnu Klina skoraj do pasu. V strminah tudi krplje niso bile za rabo in ko sva s tovarišem s poslednjimi močmi prigazila na rob, je bil stan povsem zameten. Komaj sva odkopala vrata, a tudi v stanu je segal sneg še čez ognjišče.
Ob vsem tem pa je bilo na glistah le nekaj polen. Le za veliko silo je bilo moč kuriti in ob drobnem ogenjčku je neznosno počasi minevala dolga zimska noč brez sna … «
Vselej seveda ni bilo tako hudo. Kakšno milo zimo so prvi snegovi, ki jih ni bil gnal veter, lepo pokrili stan, da je bilo v njem le malo poprha. Našla so se tudi drva, da je plamen na ognjišču živo zagorel, in ko je dim našel oddušek, je v stanu postalo prijetno toplo. Seno v pogradu se je osušilo in nekaj ur spanja je povrnilo moči za naslednji dan.
Mnogo jih je bilo, ki so tako ali tako naleteli na svojih potih na vrhove. V zimskih gorah je bila nedotakljiva divjina, ki so jo bili iskali. Poletni trušč množice obiskovalcev gora je že takrat ubijal gorsko tišino in gorska zima je bila obenem tudi nadomestilo za daljna tuja gorovja, za ledenike in večni sneg po vrhovih. .
Znova se je začela vojna. Razmetani na vse vetrove so se ljudje nekdanjih dni spominjali slednje svojih poti po gorah in prav grebli vase za pozabljenimi malenkostmi.
Niso se vsi vrnili na svoja vsakdanja pota. Tisti pa, ki jim je bilo to dano, so se tudi v gorah znašli v povsem drugačnem svetu. Obličja vrhov se sicer niso spremenila, pač pa so se ljudje. V kratkih letih, kakor prej v desetletjih, je nastopil nov rod s svojimi pogledi in odnosi.
Stan v Klinu je doslužil. Brezjani so opustili pašo, ni se jim več splačalo priganjati goved tako visoko in sirariti po starem. Le ovce so še ostale in se pasejo po Brani in Planjavi. t Vsi so odšli. Malnar in Kosec z njunimi zgodbami. Pastir Miha s svojim, nedoumevanjem sveta in vsi drugi, ki je o njih tekla beseda na teh straneh. Novi čas je prekril njihove grobove, gore pa se še vedno vzdramljajo v blesteča jutra. Po Sedlu bujno raste sočna trava, leto se menjava z zimo, le vsega nekdanjega ne bo nikoli več.
