Miran Marussig: Funkcionar sem po svojem osebnem in političnem prepričanju. Ne gre za to, da bi imel pri tem take organizacijske sposobnosti, gre preprosto za to, da imam voljo do dela. In po zaslugi priljubljenosti, intelekta in brihtnosti, vodim Rdeči križ, prijatelje mladine, gasilce in planinsko društvo — vsaj vodil sem ga, do sedaj! Da sem odbornik tudi drugje, je pač povsem nebistveno. Poudariti hočem s tem samo svojo visoko družbeno-politično zavest in občutek odgovornosti, da delam tam, kjer sem potreben.
Tovariši, moji nazori o planinstvu so jasni in tudi napredni. Gojzarji, hlače, nahrbtnik in gore. Nič gostiln, nič vina. Kakor gre na videz pri tem za neko uniformirano zvrst planinstva, v resnici ni tako. Vsakdo se lahko po svoje sprehaja po gorah, vendar gre pri vsem le za osnovno stvar — za disciplino. In za disciplino gre povsod, v odboru, v odsekih, v članstvu. Kar se tega tiče, sem »na liniji« in ne odstopim niti za ped.
Odborove seje so kakor ponedeljkove večerje. Od nekdaj jih ne maram in sem se jih ravno zaradi tega izogibal. Ko bi ne bilo odbornikov, bi stvar še nekako šla. Tako pa je vedno vsak po svoje žvečil stvar. Jaz pa nimam rad, če še kdo drug vtikuje nos v moje posle. In tudi to, kar sem doživljal na odbo-rovih sejah, je preseglo moje potrpljenje. Referent za propagando je predlagal izlet: z avtobusom na Mangartsko sedlo in od tam na Mangart. Z avtobusom na sedlo, saj nismo Kompas! In končno — Mangart; Šmarna gora, ne pa Mangart. Naj se najprej utrde. Potlej Grintovci, pa Bohinj, Komna, vse je bližje kot pa Mangart. Za to sem, da, ne pa za avtobus. Nekdo je dvignil roko in predlagal Sveto goro. Sveta gora, lepo vas prosim. Ne glede na to, da stvar ni več sodobna, je nesmisel. Zakaj imamo Alpe, Grintovec, Kočno, Skuto! Ampak v enem dnevu in brez valjanja po bajtah. Razumeli? Odborniki so kimali, na izlet pa ni šel nihče. Nov dokaz, kako nizka je bila zavest navzočih članov.
Po poklicu sem gospodarstvenik. Ne, v tej stvari ne dopuščam kritike. Na Visokem vrhu naj bi po sklepu skupščine zgradili kočo. Toda kako? Pomočnikov ni. Vsaj zanesljivih ne. Odbor? Nanj se ne zanesem. Zveza? Zveza je zato tu, da da denar. Naj vam opišem telefonski pogovor. »Halo, tu PD Dolga vas, tam Zveza? Gradimo kočo. Tri milijone za začetek, nakažite jih jutri!« Pa ni prišlo nič. Nekdo na seji je dejal, da je tudi v članstvu kapital, da ga je treba le postaviti na noge, navdušiti, »zorganizirati«. Utopist! S temi avtobusarji ni nič.
In končno, kaj se mi je zgodilo po vsem mojem pehanju za dobro stvar? To presega meje bon-tona. demokracije in strukture planinske organizacije. Bliža se občni zbor in sklicem odborovo sejo za pripravo kandidatne liste. Tu je debata odveč. Povzdignimo roke in hvalimo tiste, ki so voljni dela Izmenjam dva odbornika, ki sta na obeh odborovih sejah od prejšnjega leta do sedaj preveč mešala štrene. Takih ljudi ne maram, naj pridejo drugi, naprednejši, boljši. Potem nekdo preprosto dvigne roko in predlaga: »Tovariši, imam še eno. boljšo misel. Protikandidata za predsednika, morda za ves odbor dve kandidatni listi.« Dve listi? Čemu dve listi? To je nezaupnica! Kdo je še videl nezaupnico? Odstopam! Takoj odstopam! Pa delajte po svoje. Društvo bo razpadlo, društvo bo vzel vrag. Brez osnovne discipline ni napredka, brez kvalificiranega predsednika tudi ni dobrega društvenega življenja.
Izvolili so nov odbor, pa ga naj imajo. Odpeljali so se na Mangartsko sedlo, pa naj se vozijo. Gradijo dom. pa ga naj gradijo. Jaz hodim po gorah in dolinah peš in se izogibam bajt. Če nič drugega, imam pri tem zavest, da sem načelen.
