*Zakaj se v (tudi) gorah včasih razburjamo nad malenkostmi, medtem ko veliki problemi ostajajo nedotakljivi? – Razširjen (prosto po Prešercu) zapis ➠ il dramma del foro da 10 millimetri
Selektivna ogorčenost je stara kot človeštvo. A v zadnjih letih je postala tako očitna, da jo je skoraj nemogoče prezreti: majhne napake posameznikov sprožijo vihar, medtem ko sistemske grožnje ostajajo v senci. Ta mehanizem ni naključen – je psihološko udoben, družbeno priročen in komunikacijsko preprost.
V gorskem prostoru, kjer se srečujejo etika, tradicija, naravovarstvo in osebni ego, je ta pojav še posebej izrazit.
Stefano Bruni piše, da je nekdo v steni izvrtal luknjo premera 10 mm, nekdo drug je leta 1997 napisal, da je nekdo posekal eno drevo, in zato napisal kazensko ovadbo. V takšnih primerih se proži plaz komentarjev, moralnih sodb, razprav o etiki, pozivov k sankcijam. Zakaj? Ker je majhno, jasno, konkretno merljivo. Ker ima majhno ime in priimek. Ker majhno omogoča občutek nadzora: »To lahko obsodim. To lahko razumem. To lahko popravim.«
Veliko pa je neudobno. Veliko je sistem, ne posameznik. Veliko je kamnolom, ki vsak dan odpelje tisoče ton gore. Veliko je turistična infrastruktura, ki spreminja doline. Veliko je podnebna kriza, ki spreminja snežno mejo. Veliko je gozdar, ki določa rabo prostora prav za tistega (dobitnika izredne pokojnine), ki je leta 1997 ovadil neznanega storilca, zdaj, ko so mu nepošteno vrnili pravično in utemeljeno odvzeto, bi pa rad sam posekal poldrugi tisoč dreves.
Veliko je težko prijeti za vrat. Majhno je enostavno.
Selektivna ogorčenost je psihološki obrambni mehanizem. Deluje po treh principih:
– Lažje je napadati nekoga, ki je naredil nekaj majhnega, kot se soočiti z lastno nemočjo pred velikimi procesi.
– Kompleksni problemi zahtevajo znanje, čas, pogum. Majhni problemi zahtevajo le mnenje.
– Kritika posameznika krepi občutek pripadnosti skupnosti (»mi, ki vemo, kaj je prav«).
V gorskem prostoru, kjer je identiteta močno vezana na etiko, slog in tradicijo, je to še posebej izrazito.
Internet nagrajuje hitro ogorčenost, ne pa počasnega razmisleka.
Selektivna ogorčenost omogoča, da se počutimo kot varuhi narave, ne da bi se morali soočiti z resničnimi vzroki degradacije.
Gorska etika je dragocena – a pogosto postane orožje. Majhne prestopke posameznikov se kaznuje (po zelo vprašljivih predpisih in znakih) z gorečo moralno vnemo, medtem ko se velike sistemske kršitve obravnavajo s: »Stvar je kompleksna.«
To ni etika. To je selektivna uporaba etike, ki služi predvsem temu, da se izognemo neprijetnim vprašanjem.
Zakaj veliki problemi postanejo nedotakljivi?
Ker zahtevajo odraslost, ne ogorčenosti. Ker zahtevajo dejanja, ne komentarjev. Ker zahtevajo pogled navzgor, ne navzdol v luknjo. Ker zahtevajo skupnost, ne posameznika, ki ga je najlažje okriviti.
Veliki problemi postanejo nedotakljivi, ker se raje ukvarjamo z majhnimi. Majhni problemi omogočajo občutek moči. Veliki pa zahtevajo priznanje, da je potrebna sprememba.
Selektivna ogorčenost je udobna, a nevarna. Ustvarja iluzijo, da smo nekaj naredili, medtem ko se resnični problemi poglabljajo. Gore in njih predgorje – kot prostor, kjer se srečujejo človek, narava in etika – si zasluži več kot to.
Morda je čas, da mikroskop občasno odložimo in pogledamo skozi teleskop. Da poleg centimetrov opazimo tudi kilometre. Da poleg posameznika vidimo sistem. Da poleg luknje vidimo goro.
Stefano Bruni je jasno napisal, da je 10-milimetrska luknja apokalipsa.
Tisoče ton marmorja pa vsak dan zapušča Apuanske Alpe? Tisoče ton vsak dan prepeljejo iz številnih slovenskih kamnolomov v naravno okolje, kjer je tega materiala tako ali tako na pretek? *»Vprašanje je treba postaviti v kontekst …«
PN
