Slovenske novice 12. september 2000
Naša himalajska odprava z Davom Karničarjem na čelu, Jezerjan namerava kot prvi smučati z Everesta, se je v Namče Bazarju na 3500 metrih še zadnjič oprhala z vročo vodo, povečerjala jakove zrezke in oprala prepotena oblačila – Naša posebna poročevalka Maja Roš pravi, da v petek načrtujejo prihod v bazni tabor – Davo hladnokrvno ugnal pijavko
vodijo viseči mostovi.
Pogled skozi okno ene izmed številnih postojank v Namče Bazarju, približno 3500 metrov visokem domovanju šerp, ni preveč obetaven. Gosta megla in dež. Monsun še vedno kaže zobe. Če je verjeti meteorologom, ki smo jih srečali na poti, se zadnja leta monsun zavleče vse do konca septembra. Torej nas čakajo vlažni dnevi vzpona po večinoma blatni poti do baznega tabora, polni jakovih iztrebkov, pa tudi ena pijavka se je našla in oprijela noge Dava Karničarja. Z nožem jo je hladnokrvno odstranil s kože. Na srečo se nam prav nič ne mudi. Kot je povedal sirdar Ang Dordži, vodja naših nepalskih pomočnikov, imenovanih kar ledeniški inženirji, še ni dokončan Ledeni slap, ki ga domačini zadnja leta pred vsako sezono opremijo z vrvmi in lestvami. Nekakšni improvizirani mostovi, ki omogočajo prečkanje širokih ledeniških razpok, naj bi bili nared čez teden dni, takrat pa bo naša karavana že dosegla bazni tabor.
Dan pred odhodom iz Katmanduja smo oddali 773 razglednic. Podpisovali smo jih debeli dve uri. Nato je zdravnik Jurij Gorjanc vsem šestim alpinistom razdelil pakete nujne medicinske pomoči pri višinski bolezni – zdravila proti možganskemu in pljučnemu edemu. »Prvo zdravilo je sestop, drugo zdravilo je tudi sestop, šele na tretjem mestu je medicinska pomoč,« jih je poučil. Omenjena zdravila, ki jih bodo fantje nosili s seboj na hrib, so primerna le ob močni krizi pri sestopu, nikakor ne med vzpenjanjem. »Srčno pa upam, da jih nihče izmed vas ne bo potreboval,« je Jurijeva velika želja. Na njegovo pobudo smo nato vsi skupaj obiskali največji nepalski budistični tempelj Bodnat, a žal lama ni imel časa za posvetitev. Zato pa smo se dogovorili, da bo budistični lama posvetil odpravo na poti proti Everestu. Pa kljub temu – eno izmed tibetanskih imen za mogočno stupo Bodnat je izpolnjevalka vseh prošenj.
V sredo zjutraj smo odpotovali iz vrvečega Katmanduja. Udobje postelj hotela Thorong Peak so skoraj sredi noči zamenjali utesnjeni razmajani sedeži avtobusa. Sedem ur poskakujoče vožnje, med katero smo doživeli krpanje počene pnevmatike, je dalo vetra tudi vsega hudega vajenim alpinistom. Končno pa je katmandujski hrup, trobljenje, nadležne prodajalce in berače, predvsem pa nepopisno onesnažen zrak zamenjal hribovski mir. Znašli smo se v Jiriju, kjer nas je pod večer napadla strašna lakota. Poleg juhe so nam spekli goro palačink, nato pa je na mizo priromal domači ementalec in špeh, pa še gora kuhanega krompirja se je znašla na mizi. Znova smo vstali sredi noči in ob rahlem pršenju s helikopterjem odleteli v Luklo. Čeprav turistične oblasti obljubljajo, da bo letališče, ki ga je dal zgraditi prvopristopnik na Everest Edmund Hillary, za letala odprto do sredine septembra, je to nemogoče verjeti ob pogledu na razkopano stezo, njen osemstopinjski naklon bi prestrašil marsikaterega pilota, predvsem pa na njen nenaden konec, ki se konča s strmo steno. In pri vsej azijski počasnosti ter ročnemu delu še manj.
Začenja se naša pot. Capljamo po blatu, skačemo s kamna na kamen, ki molijo iz luž, zaviti moramo na nekakšen obvoz, saj je divja reka Dud Kosi, Mlečna reka po slovensko, že lani odnesla del poti. A jim je vse do letošnje glavne turistične sezone, ko se na treking proti baznemu taboru Everesta vzpenja na tisoče ljudi, ni uspelo popraviti. Prenočujemo v Pakdingu, 2610 metrov visoko, še pred nočjo pa kljub dežju opravimo krajšo aklimatizacijo tristo metrov više. Pot nas vodi mimo manija, zida iz kamnitih plošč, popisanega z molitvami v tibetanski pisavi. Speljan je po obeh straneh poti. Hočem po desni, pa začno domačini nekaj nerazločnega vpiti. Naenkrat me prešine, kar sem zvečer prebrala v eni izmed knjig. Mimo vseh templjev, čortenov ali manijev se hodi po levi, tako da so molitvice napisane na tvoji desni strani. Ob poti na vsakih nekaj korakov plapolajo molilne zastavice, veter nosi molitve v nebo.
V petek smo grizli strmino do Namče Bazarja. Stopili smo v narodni park Sagarmata, kjer smo plačali le pridruženi člani odprave po trinajst dolarjev, za preostale pa zadostuje 70.000 dolarjev, hvalabogu. Imeli smo srečo. V Namčeju, največji vasi v dolini Kumbu, trgovskem mestecu, ki šteje približno sto hiš in ima celo množico restavracij ter prenočišč, smo prišli v petek in ostali še vso soboto. Prav sobota je v Namčeju semanji dan. Izkoristili so ga tudi naši alpinisti in tako si je Urban kupil dežnik, Jurij se je opremil s pravimi nepalskimi vojaškimi copati, ki jih nosijo šerpe, Davo pa je kupil dve brisači, saj je svoje pozabil doma. Opravili smo še eno aklimatizacijo, na višini nekaj pod štiri tisoč metrov, zdravnik ima nekaj dela s prehlajenimi člani. Zadnji dan v Namčeju, kjer so še vidni znaki civilizacije, smo se v soboto še zadnjič oprhali z vročo vodo, večerjali jakove zrezke in zadnjič dali prati prepotena oblačila. Odslej bo vse v naših rokah.
V nedeljo je karavana, ki so se ji pridružili nosači in jaki, krenila naprej. Če bo vse po sreči, bomo v petek, 15. septembra, dosegli bazni tabor.
Maja Roš
