Grif 31/2000
Čari zgodnjega vstajanja
V učnih letih mojega alpinizma je bilo pravilo rana ura zlata ura eno osnovnih plezalskih načel. Če se ga nisi držal, je bilo to približno tako obsojanja vredno, kot če si pozabil vrv doma v kotu. Vendar v tistih časih drugače skoraj ni šlo: nahrbtniki so bili vedno težki, gojzarji tudi, vrvi za tretjino krajše kot danes, klini, vponke in preostala oprema za polovico težji. O prometnih povezavah in trajanju celotne plezanje tudi ni vredno izgubljati besed, saj je bil vzpon v Julijcih v primerjavi z današnjim časom skoraj odprava.
Za resno smer v naših Alpah si pred dvema desetletjema torej porabil mnogo več časa kot danes. In ker že takrat nismo radi bivakirali (pustimo romantične zgodbe o bivakih s soplezalkami …), je bilo pač treba zgodaj vstajati. Včasih celo zelo zgodaj. Običajni scenarij moje plezarije je bil nekako takle: vstajanje okrog štirih, polurni sestop po Mačkovem grabnu do prvega natlačenega delavskega avtobusa do Ljubljane, prestop proti Gorenjski in nato ponavadi še dolgo pešačenje v Vrata, Tamar ali kako drugo izhodišče za vzpon. Šele potem dostop do stene in končno plezanja. Nič čudnega torej, da sem na pot raje odhajal že prejšnji večer, če je bilo le mogoče.
Ob prehodu v osemdeseta leta pa se je marsikaj spremenilo. Gojzarji so kar naenkrat izgubili plezalsko veljavo in na njih se je začel nabirati prah, nahrbtnik se je na hitro skrčil in nazadnje ostal pod steno. Friendi in zatiči so zamenjali ali vsaj močno zmanjšali nekdanje zaloge klinov in lesenih zagozd, ki smo jih nekoč tovorili s seboj. Saj poznate tisto: okrašen kot novoletna jelka (ali božično drevesce). Novi časi so prinesli večje bicepse in bolj jeklene prste; seveda ne kar za Miklavža (ali dedka Mraza), ampak z boljšo in pogostejšo vadbo ter težjimi vzponi. Vse pogosteje je vrv zamenjal kratek prusik, soplezalec pa je v tem primeru lahko ostal kar doma: solo vzponi težkih smeri niso bili več nekaj posebnega in izjemnega. Še čelade marsikdaj nismo jemali s seboj; na srečo naših glav pa se je kmalu spet vrnila med standardno opremo, vsaj v velikih stenah.
Seveda se je z naštetimi spremembami čas plezanja močno skrajšal; to pa je seveda vplivalo tudi na zgodnje vstajanje. Rana ura ni bila več tako nujna in neizogibna, kar smo mnogi sprejeli z velikim veseljem. Pogosto, ko se mi je zdel dan prelep za pogled zgolj na računalniški zaslon, sem tam okrog malice poklical soplezalca: »… ti, a greva eno v Triglavski …« Ali pa sem šel kar sam. Zadeve so šle celo v drugo skrajnost, tako da se je dogajalo, da smo namesto jutranjega doživljali večerno plezalsko ponočevanje. Nekoč, mislim da je bilo po nekem obisku Dolomitov, smo se z večjo družbo prekladali pred Aljaževim domom v Vratih. Šele po dvanajsti je padla ideja, da bi morda tudi plezali. »A greva Šlosarsko?« sem predlagal soplezalki, in tako sva vstopila okrog dveh popoldne. Prav bogokletna ura za razmeroma resno smer v Steni. Poletni dan je bil dolg, tako zelo pa tudi ne, še posebno ker v šodrih zgornjega dela stene nisem našel ravno idealnih prehodov. Tako je sonce proti vrhu zamenjala luna (na srečo je bila polna) in sestop po Bambergu je bil srebrno obarvan; no, vseeno bi bil bolj prijeten pri dnevni svetlobi …
Za prvenstvene smeri pa je pravilo zgodnjega vstajanja še vedno trdno veljalo: nikoli pač nisi mogel vedeti, kaj te čaka v neodkritem svetu. Še posebej pridna sva bila s Frančkom, ko sva plezala Črno lepotico v steni Travnika. Na večer pred vzponom sva se nastanila v koči v Tamarju, kjer je oskrbnik Perko obema skupaj dodelil eno posteljo za nekim vogalom na hodniku. Pa ne, da bi bila koča polna – kaj še, bila je čisto prazna. »Pink, Perko, te bom s kladivčkom po glavi …« se je bolj za šalo kot zares jezil Franci, ko sva se spravljala v skupno ležišče. Ozka postelja je bila pretesna za oba in kmalu se je požrtvovalno preselil na tla. Zadremala sva in se nato približno ob istem času zbudila: »Čas bo za odhod …« Ure nisva imela, ampak bova že kako – glavno, da nisva zaspala … Pograbila sva pripravljeno opremo, prižgala lučke in že sva bila v grapi pod Travnikom. »Morda malo posediva pod tisto skalo …« je predlagal Franček, ko sva se bližala steni in jutranje zarje še ni bilo od nikoder. Presedela sva kako uro in nič kaj toplo ni bilo. Počasi sva nadaljevala do stene in v upanju pogledovala proti vzhodu, proti Ratečam. Še vedno nič, črna noč. Spet prisilni počitek, preklinjala sva vse mogoče razloge za prezgodnji odhod, se tresla v strgani astrofoliji in čakala na odrešilno svetlobo. Dve, morda tri ure je še trajala noč, čas se je vlekel v nedogled, očitno sva v koči zatisnila oči le za kako urico … Šele Črna lepotica naju je zares ogrela …
V Paklenici ponavadi ni bilo opaziti silnega pretiravanja z nočnimi dostopi. Bile pa so tudi izjeme … Ko se je Šrauf po dolgih letih in silnem prepričevanju le odpravil tja dol, ga je bilo slišati še bolj na glas in razločno kot sicer. Ob petih zjutraj, ko so se najbolj vztrajni in vzdržljivi ravno vračali iz Rajne, so po taboru pod Aniča kukom zadonele njegove pesmi borbe in dela. Tisti, ki ga niso poznali, so začudeno odpirali šotore in zmajevali z glavami, drugi pa smo se le muzali in obrnili v spalnih vrečah: Šrauf po vseh teh letih pač ne bo spreminjal svojih jutranjih obredov … Res pa je, da nikoli ni imel gneče v smeri in ponavadi je sestopil ravno pravi čas, da je ujel naš ne prezgodnji zajtrk …
Ne poznam veliko alpinistov, ki bi uživali v zgodnjem vstajanju. Tudi sebe ne štejem mednje. Včasih pa je to prava odrešitev. Spomnite se samo kakšnega nemogočega bivaka, ko se noč vleče čez vsako mero in si želiš samo tega, da bi se zdanilo in bi se lahko pobral kamorkoli, naprej ali nazaj, četudi v mraz, led in sneg. Tako je bilo leta 1981 z Zokijem in Zvoncem v zaledeneli Čihulovi, tako je bilo tudi v mojem samotnem bivaku sto metrov pod vrhom zimskega Daulagirija. Kaj vrh, za katerega bi še prejšnji večer dal vse, vesel sem bil, da še diham in da lahko kaj naredim za to, da se privlečem nazaj v dolino. V takšnih razmerah je vstajati zelo lahko, čeprav se telo še vedno nekako podzavestno upira. Najhuje je pravzaprav takrat, ko je bivak udoben, nato pa moraš še v trdi temi iz prijetne toplote v krute razmere visokih gora. Marsikdo se bo strinjal s trditvijo, da je takšno zapuščanje tople spalne vreče najtežji del vzpona …
Ampak vsaj v naših stenah nam je danes prezgodnje vstajanje prihranjeno, ker smo hitri, natrenirani in v enem poletnem dnevu opravimo vse. Pa je to res? Kar se mene tiče, ne drži povsem. Lepa sobota, super, gremo v hribe! »… ampak, prosim, da si do dveh doma, da pelješ ta malo v knjižnico, pa na rojstni dan v McDonalda, jaz grem popoldne malo na bicikel in plavat, zvečer pa smo zmenjeni v fitnesu.« Aha, slišim, da se je moj plezalni dan močno skrčil … Ampak ni problema, športi družinskih članov ne smejo biti zapostavljeni. Le podatke o vseh mogočih načrtovanih dejavnostih naslednjega dne si je treba skrbno zapomniti že večer pred odhodom, da so na lahko dostopnem mestu v glavi, ko se zjutraj v trdi temi odpeljem proti hribom …
Pavle Kozjek
