Človek, ki je na nenavaden način smučal z Everesta: neverjetna zgodba Juičira Miure
V zgodovini alpinizma je veliko legendarnih vzponov. Le redki sestopi pa so tako nenavadni, da postanejo skoraj pomembnejši od samega pristopa. Eden takšnih pripada Japoncu Juičiru Miuri (Yūichirō Miura), pionirju strmega smučanja, hitrostnega smučanja in človeku, ki je leta 1970 poskušal z Everesta sestopiti na smučeh in s padalom na hrbtu.
Njegov podvig je še danes eden najbolj nenavadnih v zgodovini himalajizma. Hkrati pa Miura ni ostal zapisan le kot smučar z Everesta. Štiri desetletja pozneje je postal tudi najstarejši človek, ki je stopil na streho sveta, in dokazal, da njegova obsedenost z gorami ni bila zgolj mladostna norost.
Od bolehnega dečka do kralja hitrosti
Juičiro Miura se je rodil 12. oktobra 1932 v mestu Aomori na severu Japonske. Otroštvo ni napovedovalo športne kariere. Zaradi tuberkuloze in plevritisa je veliko časa preživel v bolnišnicah, pogosto menjaval šole in veljal za slabega učenca. V svet smučanja ga je uvedel oče Keizo Miura, eden najbolj znanih japonskih smučarjev svojega časa.
Po študiju veterine na univerzi Hokkaido se je posvetil profesionalnemu smučanju. Že v šestdesetih letih je postal mednarodno znan predvsem kot hitrostni smučar. Leta 1964 je v Italiji dosegel hitrost 172,084 km/h, kar je bil takrat svetovni rekord. Pred tem je celo uporabljal aerodinamične raziskave v vetrovnikih, da bi zmanjšal zračni upor svoje opreme.
Toda Miure niso zanimale zgolj proge. Privlačile so ga velike gore.
Smučanje z vrhov sveta
V šestdesetih letih je začel povezovati alpinizem in smučanje. Med prvimi je smučal z japonske gore Fuji, nato pa se podal še na druge velike vrhove sveta. Sčasoma je opravil smučarske spuste z vrhov, ki sodijo med znamenitih Sedem vrhov celin, med njimi z Denalija, Aconcague, Elbrusa in Kilimandžara.
Toda njegov največji cilj je bila najvišja gora sveta.
Everest, padalo in skorajšnja katastrofa
Spomladi 1970 je Miura prispel pod Everest z idejo, ki je bila za svoj čas skoraj znanstvena fantastika. Njegov namen ni bil smučati z vrha, kar bi bilo tedaj povsem nepredstavljivo, temveč opraviti dolg smučarski spust s področja Južnega sedla po ledenem pobočju Lotsejeve stene proti Zahodni dolini.
Njegova skrivna zamisel je bila uporaba posebnega padala, ki bi mu služilo kot zračna zavora in stabilizator. Na arhivskih posnetkih oskarjevega dokumentarca The Man Who Skied Down Everest ga vidimo med pripravami, preizkušanjem opreme in razpravami o smeri vetra.
Projekt je kmalu zasenčila tragedija. Med odpravo je v lednem slapu Khumbu padel serak in ubil šest šerp. Kljub nesreči so se Japonci odločili nadaljevati odpravo. 6. maja 1970 se je Miura povzpel na okoli 8150 metrov nad Južno sedlo. Ob 13.07 je začel spust. Po nekaj sekundah je dosegel približno 160 km/h, nato pa odprl padalo. Hitrost se je zmanjšala, a nadzor je postajal vse težji.
Pobočje se je kmalu spremenilo v trdo ledno površino. Miura je izgubil nadzor, padel in začel nekontrolirano drseti ter se prevračati po pobočju. Smuči so se odpele, telo pa je drvelo proti velikim razpokam in skalnim oviram. Po približno 600 metrih nekontroliranega padanja ga je ustavil kup mehkega snega le nekaj deset metrov pred ogromno ledeniško razpoko. Preživel je praktično brez poškodb.
Skupno je v približno dveh minutah in dvajsetih sekundah premagal skoraj 2000 višinskih metrov. Del na smučeh, del pa preprosto kot nenadzorovan človeški projektil.
Oskar na Everestu
Podvig je postal osrednja tema dokumentarnega filma The Man Who Skied Down Everest, ki je leta 1976 prejel oskarja za najboljši celovečerni dokumentarni film. Film velja za prvi športni dokumentarec, ki je osvojil to prestižno nagrado.
Miura je s tem postal svetovna zvezda. Ne toliko zaradi elegantnega smučanja, ampak zaradi drznosti ideje in dejstva, da je preživel nekaj, kar je marsikdo imel za samomorilski poskus.
Rekordi v zrelih letih
Večina športnikov po takšnem podvigu počasi izgine iz javnosti. Miura je šel v nasprotno smer.
Leta 2003 je pri sedemdesetih letih prvič postal najstarejši človek na vrhu Everesta. Rekord je nato izboljšal leta 2008, dokončno pa leta 2013, ko je pri osemdesetih letih znova stal na najvišji točki sveta. Takrat je postal najstarejši človek, ki je dosegel vrh Everesta.
Dosežek je še toliko bolj osupljiv, ker je pred tem prestal več operacij srca, utrpel hudo poškodbo medenice, pozneje pa še možgansko kap in vstavitev srčnega spodbujevalnika.
Človek, ki ni nehal sanjati
Leta 2023 je pri devetdesetih letih še vedno presenečal javnost. S pomočjo posebej prilagojenega vozička je dosegel vrh gore Fuji in znova dokazal, da ga bolj kot rekordi zanima premikanje meja mogočega.
Če danes govorimo o pionirjih ekstremnega smučanja v gorah, običajno omenjamo imena, kot so Sylvain Saudan, Stefano De Benedetti ali Davò Karničar. Toda še pred njimi je obstajal nenavadni posebnež, ki je na Južnem sedlu Everesta pripel smuči, si na hrbet nadel padalo in se pognal v praznino.
Danes je hitro letenje s prilagojenimi padali in smučmi nekaj že dokaj bolj običajnega in razumljivega, ko pa gledamo posnetke Juičirovega spusta, se zdi vse skupaj skoraj neverjetno. In vendar je prav v tem bistvo Miurove zgodbe. Ni šlo za popolno izvedbo, temveč za pripravljenost poskusiti tisto, o čemer si drugi niso upali niti razmišljati. Njegov spust z Everesta ostaja eden najbolj drznih, nenavadnih in neponovljivih trenutkov v zgodovini alpinizma.
