»Še nikoli nisem naredil česa takega«
Norveški športni plezalec in vplivnež Magnus Midtbø, znan (tudi) po svojem YouTube kanalu z več kot 3,2 milijona sledilci, je objavil videoposnetek z (odmevnim) naslovom: »I Attempted to Climb Europe’s Most DEADLY Mountain… Solo«, kjer gre za samostojni vzpon na Matterhorn – brez predhodnih izkušenj z alpinizmom. Njegova izjava »Še nikoli nisem počel česa takega« je sprožila burne odzive, tako med sledilci kot v širši alpinistični skupnosti.
V videu Midtbø priznava, da ni nikoli uporabljal derez in da se je za vzpon odločil spontano. Na poti srečuje planince, ki mu svetujejo, naj se vrne, a jih prezre. Na višini 4200 metrov se sooča z glavoboli zaradi pomanjkanja aklimatizacije, a kljub temu nadaljuje. Na vrhu ni videti zadovoljen: »Čeprav se zdim srečen, se ne počutim dobro.« Med sestopom se večkrat izgubi, snemanje prekine, zaključek pa je jasen: »To je verjetno prvi videoposnetek, ki ga obžalujem. Nočem, da bi ga kdo kopiral.«
Matterhorn: mit in realnost
Matterhorn, znan tudi kot Mont Cervin ali Monte Cervino, je ena najbolj prepoznavnih in hkrati najnevarnejših gora v Alpah. Ime Matterhorn izhaja iz besed »matte« in »horn«. »Matte« v valaiškem narečju pomeni travnik, medtem ko »horn« pomeni nekaj takega kot »vrh«. To se verjetno nanaša na travnik pod sotesko Gorner, kjer stoji današnji Zermatt (»Zur Matte«). Domačini iz Valaisa Matterhorn imenujejo »dsHoru«. Statistike kažejo na visoko število smrtnih žrtev, kar ga uvršča med destinacije, ki zahtevajo izkušnje, pripravo in spoštovanje. Midtbøjev vzpon je bil izveden brez vodnika, brez aklimatizacije in brez ustreznega znanja — kar je sprožilo val kritik.
Kritike reševalcev in alpinistov
Anjan Truffer, vodja reševanja pri Air Zermattu, opozarja: »Tudi dober plezalec lahko doživi nesrečo. Sledilci ne ločijo med profesionalci in amaterji, kar vodi v nevarne posnemanja.« Podobno meni tudi alpinist Roger Schäli: »Športno plezanje ni enako alpinizmu. Družbeni mediji niso dober motivator za takšne kampanje. Matterhorn ne potrebuje več oglaševanja, ampak manj.«
Mešani odzivi skupnosti
Čeprav je video zbral več kot dva milijona ogledov in več kot 10.000 komentarjev, so odzivi mešani. Nekateri uporabniki opozarjajo na nevarnost posnemanja: »Prosim, Magnus, udeleži se tečajev, preden se lotiš takšnega vzpona. Obstajajo tveganja, ki jih ne moreš nadzorovati.« Drugi menijo, da bi moral s svojo prepoznavnostjo promovirati odgovorno ravnanje v gorah.
Vprašanje odgovornosti
Midtbøjev primer odpira pomembno vprašanje: kako vplivneži oblikujejo odnos do gora? Ali je senzacionalnost vredna tveganja? In ali bi morali z večjo prepoznavnostjo priti tudi večja odgovornost, zlasti v okoljih, kjer napaka ne pomeni le slabega posnetka, temveč lahko ogrozi življenje? Tudi »kao gorske reševalce, junake«, ki vse bolj v »tartarinskem slogu« na družbenih objavljajo svoje »podvige«, ob prvem resni akciji – tragediji pa vidno zmrznejo, bi nekdo moral vprašati po zdravju!?
Kritični odzivi predstavnikov plezalne skupnosti
– Lacrux Climbing Magazine je objavil članek z naslovom »Nevarnost za življenje zaradi klikov«, v katerem opozarjajo na trend, da vplivneži uporabljajo spektakularne gorske podvige za digitalno pozornost. Midtbøjev vzpon je označen kot primer, kjer je bila senzacionalnost postavljena pred varnost.
– Reddit /r/climbing je bil poln razprav. Eden od moderatorjev je zapisal, da je bil video »neodgovoren ob snemanju in neodgovoren ob objavi«. Pozivi k demonetizaciji, starostni omejitvi ali celo odstranitvi videa so bili pogosti. Uporabniki so opozarjali, da gre za »nevarno monetizacijo življenjsko ogrožajoče situacije«.
– UKHillwalking forum je izpostavil, da je bil video »še bolj tvegan kot tisti z Alexom Honnoldom«. Nekateri so kritizirali pretirano dramatizacijo in uporabo superlativov v montaži, ki naj bi bila »dejansko zavajajoča«.
Izkušnja, ki ne potrebuje vodnika: ko se gora uči tebe
Včasih se najbolj dragocena učenja zgodijo tam, kjer ni učbenikov, ni vodnikov, ni splošno sprejetih predznanj. Tam, kjer si sam – s telesom, z intuicijo, z negotovostjo. Tam, kjer se ne učimo zato, da bi znali, ampak zato, da bi razumeli.
Takšna izkušnja ni nujno ekstremna. Ni nujno visoka. Lahko je preprosta pot, ki jo izbereš sam. Lahko je stena, ki je ne znaš oceniti, a jo začutiš. Lahko je trenutek, ko se ne zanašaš na GPS, temveč na smer vetra, na senco, na občutek pod nogami.
V takih trenutkih se ne učimo plezanja, ampak spoznavamo sebe. Ne iščemo potrditve, temveč odziv. Ne sledimo, temveč poslušamo. Ni nujno, da imaš diplomo iz gorništva, da razumeš, kaj pomeni biti v gorah. Ni nujno, da znaš vse vozle, da veš, kaj pomeni zaupanje. Ni nujno, da poznaš vse smeri, da najdeš svojo.
Včasih je najboljša šola tista, ki se zgodi po naključju. Ko se izgubiš in najdeš. Ko se zmotiš in razumeš. Ko se ustaviš in vidiš.
Gora ne zahteva nujno predznanja. Dopušča preskakovanje stopnic. Zahteva pa prisotnost. Zahteva spoštovanje. Zahteva, da si tam, ne kot zmagovalec, temveč kot učenec.
In če se vrneš, ne prineseš le zgodbe. Prineseš novo občutljivost. Novo tišino. Novo sposobnost, da vidiš svet brez filtrov, lahko deliš, a le redkim je dano, da so vplivniki in da njih posnetek zakroži.
Izkušnja, ki ne potrebuje vodnika (tudi vodnik ima različne izkušnje in ni brez napak), je lahko nevarna. A je tudi iskrena. Ne uči te, kako zmagati, uči te, kako biti. In to je znanje, ki ga ne dobiš v učilnici. To je znanje, ki ostane … bi lahko naložili kot popotnico. Včasih številke ogledov posnetkov z besedama v naslovih: Matterhorn in smrt res presežejo razumevanje in to predvsem tistih, ki niso nikoli pogledali, v kakšnih nakladah so se prodajali izvodi z Bonattijevimi solo vzponi, tragedijami, v alpski stenah! Skratka, presežkov še ni – lahko se čudimo le temu, da povprečnost prinaša rezultate. Kar pa spet danes ni (tako) čudno, …
