Trump Administration Looks to Give a Swath of Yosemite to a Developer
Ko je Alex Honnold zapisal, da je predlog za odstop dela Yosemite »epitome of selling the future to cash out in the present«, je v resnici povzel nekaj, kar presega ZDA. Gre za globalni simptom: narava kot pogajalski predmet, javni interes kot ovira, zavarovana območja kot tržna priložnost. In ko se to zgodi v Yosemitih — simbolu ameriške ideje javnega dobra — je to opozorilo za vse, ki živimo v državah, kjer se podobne razprave dogajajo še bolj prikrito tiho, bolj prefinjeno, a z enakimi motivi.
Yosemiti so seveda več kot park. So ameriški mit, »katedrala narave«, kot pravijo rangerji. Sto let je bil nedotakljiv. Zato je predlog, da bi del zavarovanega območja zamenjali za dostop zasebnemu investitorju, sprožil tako burne odzive.
Gre za podjetje Kingsbarn Realty Capital, ki je kupilo zemljišče tik ob meji parka in želi zgraditi »upscale« naselje: kabine, hiše, komercialne objekte. Za to potrebuje cesto skozi park. Park Service je to v preteklosti zavrnil — večkrat, tudi na sodišču.
In potem se zgodi nekaj, kar Honnold povzame v enem stavku: »Hard to imagine carving it up now…«
Nekdanja superintendentka Cicely Muldoon je opozorila: »If this can happen in Yosemite, it can really happen anywhere.«
To je bistvo. Ne gre za tistih nekaj sto metrov gozda. Gre za precedens, ki pravi: »Zavarovana območja so lahko predmet dogovora, če je politična volja prava.«
Ko enkrat sprejmeš to logiko, se odprejo vrata za: nove dostopne ceste, nove komercialne projekte, nove izjeme, nove »posebne okoliščine«.
In to je točka, kjer se začne razpadati ideja javnega dobra.
Zadnji del prispevka v NYTrazkrije, kako hitro se lahko spremeni razmerje med javnim interesom in zasebnimi ambicijami: »After Kingsbarn bought the land in 2024, however, the firm sought to reopen discussions about a private road and was told that the Park Service could not legally permit the access, Ms. Muldoon said. Then Mr. Trump took office again. By spring 2025, the department was revisiting the request from Kingsbarn … and word circulated that the proposal was a priority for political appointees in Washington.«
To je srčika problema: strokovni argumenti niso spremenili odločitve — politična menjava je.
Kar je bilo leta zavrnjeno kot nezakonito, neprimerno in nevarno za sistem, je nenadoma postalo »prednostna naloga«.
To ni več razprava o Yosemitih. To je razprava o tem, kako hitro lahko zavarovana območja postanejo orodje političnega dogovarjanja.
Zakaj je to pomembno tudi za nas?
Ker se isti argumenti pojavljajo tudi v Evropi in sploh v »razgaljeni« Sloveniji (kjer lahko vsak županček izvaja kar mu njegovi resnični delodajalci naročijo): »razvoj«, »dostopnost«, »turistični potencial«, »optimizacija infrastrukture«. In ker se tudi pri nas dogaja, da se strokovne odločitve zamenjajo z »posebnimi primeri«, »izjemami«, »lokalnimi interesi«.
Primer za primerom nas uči (a nikoli ne izuči), da se zgodbe nikoli ne končajo pri enem projektu. Vedno se začne z majhno izjemo. Vedno se nadaljuje z »razvojem«. Vedno se konča z izgubo prostora, ki bi moral ostati nedotaknjen.
Honnold ni politik. Ni aktivist. Je človek, ki je v steni preživel del življenja. Ko tak človek reče, da je nekaj »insane«, bi morali poslušati. Njegov komentar ni ideološki. Je izkušnja nekoga, ki razume, da je narava neponovljiva, ne pa »neizkoriščena«.
Zgodba o predlagani menjavi zemljišča v Yosemitih ni samo ameriška politična epizoda. Je opozorilo, ki bi ga morali vzeti resno tudi drugod …
