Domen Škofic med krili, gravitacijo in marketinško domišljijo
Gian Luca Gasca o slovenskem plezalcu Domnu Škoficu, ki je preplezal smer z oceno 8a, ne na skali, temveč na krilih jadralnega letala piše nekako takole:
Projekt Plane Climb, ki ga je zasnovala ekipa Red Bull Blanix, združuje tehniko, inženiring in trženje v en sam vizualno osupljiv podvig. A ob tem se poraja vprašanje: kje se konča šport in začne zabava?
Ekstremni športi pogosto lebdijo na meji med atletizmom in spektaklom. Domnov podvig je rojen iz vizionarske ideje, a tudi iz premišljene medijske strategije. Za dih jemajočimi podobami se skriva fizična in mentalna predstava redke kompleksnosti.
Letalo kot plezalna stena
Po mesecih načrtovanja so na jadralno letalo Let L-13 Blaník namestili plezalne oprimke, zasnovane tako, da prenesejo velike sile in ne vplivajo na aerodinamiko. Smer v obliki osmice poteka od levega krila, pod trupom, do desnega krila. Letalo je med vzponom letelo na višini okoli 2500 metrov s hitrostjo več kot 80 km/h.
Škofic, nekdanji svetovni prvak, je moral poleg plezalne zahtevnosti obvladati še nepredvidljivo okolje. Nosil je 12-kilogramsko padalo za varnost in za spektakularni zaključek: skok v neznano. Vizualno popolna podoba za blagovno znamko, ki zna vsak športni podvig spremeniti v viralni dogodek.
Med gesto in trikom
Tu se začne razprava. Da, Plane Climb je reklamna poteza komunikacijsko dovršena, zasnovana za družbena omrežja in za krepitev mita o človeku, ki kljubuje fiziki. A to ni vse. Priprava, inženirska natančnost in telesna kontrola, ki so potrebne za izvedbo, presegajo preprost trik. Gre za demonstracijo nadzora v sovražnem okolju, kjer že milimetrska napaka lahko pomeni katastrofo.
Plezalna skupnost: razklana
Reakcije v plezalni skupnosti so mešane. Po eni strani občudovanje drznosti in tehnične izvedbe, po drugi pa zadržanost do spektakularnega zanašanja športa, ki je zgodovinsko temeljil na treznosti in bistvenosti. Mnogi opozarjajo, da 8a na letalskem krilu ni primerljiva z 8a v naravi in da slednja nima nič skupnega s čistostjo prve.
A Škoficev podvig kljub temu pušča vtis. Ne le zaradi težavnosti, temveč zaradi vprašanja, ki ga odpira: kje je meja med športom in zabavo? Morda obe dimenziji sobivata. Morda je prav ta napetost tisto, kar nas sili k razmisleku o tem, kaj pomeni »premagati meje« fizične, mentalne in kulturne.
Če je bil cilj projekta spodbuditi pogovor, potem je bil dosežen. In če nas Škoficev vzpon opomni, da se meja med poslom in strastjo vedno znova riše na novo, potem je to več kot le spektakel.
