Na Januju bo, kot kaže, še večji dren. Američana in Francozi so že pod goro in ciljajo na severno steno Vzhodnega Jannuja. Dovoljenje pa je dobila še ena skupina, a so sedaj podatki še preskopi, da bi se vedelo, ali gredo tudi oni na Vzhodni vrh ali kar na Jannu.
Francozi pa se že aklimatizirajo, …
Po poletni odpravi na K2 je Benjamin Védrines domneval, da je njegovo telo še vedno dobro aklimatizirano, a je po več kot 50 dneh brez izpostavljenosti visokim višinam moral skoraj začeti znova.
Tako so se z Leom in Nicolasom že odpravili navzgor, da bi prvo noč preživeli na 5600 m. Med dvema deževnima obdobjema se jim je pokazala velikanska severna stena Vzhodnega Jannuja, kar je bilo res impresivno. Opazovali so lahko, kje nameravajo splezati svojo smer. Risati namišljeno črto z oddaljenosti je vedno čudovito razmišljanje alpinistov.
Šotore so postavili na okoli 6100 m in splezali še malo višje. Vreme ni bilo ravno lepo, sončni zahod v daljavi pa jim je omogočil opazovati lepe rdeče barve. Rahlo je snežilo in stene njihovih šotorov so se podirale, kar ni bilo preveč udobno. Kot ponavadi s komolci in koleni v levo in desno, nato pa v položaj zarodka, ker se prostornina šotora zmanjšuje.
Zjutraj jih je zopet pozdravilo sramežljivo sonce, ki se jim je spet nasmehnilo. Končno so ugledali velikanko. goro Kangčendzengo, ki kraljuje nad okolico in se dviga vse do 8586 m. Svež sneg s 40 cm pršiča je vsemu temu dodal izdaten čar!
Po pomenku so se fantje odločili, da se vrnejo nazaj dol in prepolovijo aklimatizacijo, ker je vreme v naslednjih dneh nepredvidljivo in je napovedano tudi do meter novega snega. V mokrih in snežnih razmerah ni nikoli enostavno preživeti več dni, čepeč predvsem v šotorih, in samo čakati, da čas mine. Spuščanje pa omogoča sprostitev stresa, ki ga mora telo prevzeti na teh višinah.
Čez nekaj dni bodo spet odšli nazaj gor. Do tedaj pa bodo potrpežljivo čakali, da gora ponovno odpre svoja vrata. Čas je za igre s kartami …
