Slovenske novice, 13. junij 2021
Primož Juvan je dokončal gradnjo Slovenskega planinskega doma Jure Franko nad Sarajevom. Zanj porabil vse svoje prihranke.
Zadnja leta se planinci iz Bosne pa tudi številni tuji obiskovalci Sarajeva vedno bolj množično podajajo na Trebević, idilično gorsko planoto nad Sarajevom. Zasluge za to ima nedvomno Slovenec Primož Juvan, ki je poleti 2018 s svojimi prihranki začel graditi planinsko postojanko – Slovenski planinski dom Jure Franko. Že kmalu po začetku gradnje se je glas o leseni hiški in terasi z razgledom za milijon dolarjev, pa tudi o kurjem ajmohtu in pasulju, ki ju ponuja »Slovenac« na Trebeviću, razširil po vsej Bosni in tudi prek njenih meja.
Uradnega odprtja ne bo
Kljub temu da je njegove velike načrte nekoliko zaustavila epidemija koronavirusa in da je moral ves čas prestavljati uradno odprtje, ki je bilo predvideno že za lani, je sarajevski Slovenec, sicer doma iz Zagorja ob Savi, ves čas v svojem planinskem domu ponujal okrepčilo za vedno številnejše bosanske gornike.
Zato se je odločil, da odprtja, na katero je želel povabiti tudi junaka slovenskega smučanja Jureta Franka, po katerem je poimenoval svoj planinski dom, sploh ne bo. »Stavba je v bistvu zgrajena oziroma v sklepni fazi, samo še malenkosti je treba urediti. Ves čas pa že sprejemam planince in ti so zelo zadovoljni. V Bosni ni tako močne tradicije planinskih koč kot v Sloveniji, zato so nad SPD Jure Franko vsi navdušeni. Gorništvo se tu res hitro razvija. Ko sem se pred skoraj 20 leti preselil v Bosno, sem poznal vse planince in alpiniste, zdaj pa jih je toliko, da je to nemogoče,« pripoveduje.
V svoji ponudbi ima Primož torej mešanico slovenske in bosanske kuhinje. »Res je, in ta moj čisto slovenski kurji ajmoht je postal pravi hit, prav tako pasulj. K nam prihajajo domači planinci iz Sarajeva in vse Bosne pa tudi mnogi tujci, ki tu živijo in delajo. Kar nekaj veleposlanikov, med njimi tudi slovenska veleposlanica, pridejo radi s prijatelji. Nekaterim dam ajmoht ali pasulj samo malo za poskusiti, potem pa vsi naročijo, eni tudi po dve porciji. Sem pa nedavno razmišljal, da bi bilo dobro pripravljati tudi pehtranove štruklje,« razmišlja Primož.
Predvsem je s terase osupljiv razgled, kakršnega ni daleč naokoli. »To je res neverjeten luksuz, da lahko iz centra mesta takoj prideš v neokrnjeno naravo in uživaš v tem razgledu. Mnogi pridejo do mene tako, da v centru starega mesta sedejo na gondolo za Trebević, in nato imajo še dobro uro hoje, peš iz doline pa je kar tri ure in pol hoje. Torej je to čisto zaresna hribovska tura,« še pove.
Začelo se je s turno smuko
Primož je v Bosno prišel pred skoraj 20 leti. Najprej se je preizkusil v turni smuki na Bjelašnico, pri tem pa spoznal svojo bodočo, a zdaj tudi že bivšo ženo, in se po nekaj obiskih odločil, da bo ostal. Z družino je živel v hiši ob vznožju Trebevića in se velikokrat odpravil v bližnje hribe. Tam pa je pogrešal kakšno planinsko kočo, v kateri bi se preoblekel, okrepčal in pogrel. »Jo bom pa kar sam zgradil,« si je rekel in od ideje dokaj hitro prešel k dejanjem.
Pred tremi leti, prav takrat, ko je odplačal kredit za hišo, je pustil dobro plačano službo pri podjetju Schindler in na najetem zemljišču začel graditi teraso, nato pa še osrednjo stavbo s tlorisom 7 x 7 metrov. Porabil je vse svoje prihranke iz obdobja, ko je veliko delal tudi v tujini, v Savdski Arabiji in Londonu, pomagali pa so mu mnogi prostovoljci.
»Kaj hočem lepšega, zame je to neprecenljivo, da sem tu nad mestom postavil to leseno kočo. Ves čas, tudi ko sem veliko delal, so bili hribi v mojem srcu. Ne rabim velikih zaslužkov, s tem bi rad samo lepo preživel. Več kot ves denar na tem svetu mi pomeni, da so ljudje tu pri meni zadovoljni in se radi vračajo.«
Navdušen nad obiskovalci ter nad sodelovanjem vseh odgovornih inštitucij pri gradnji hiše ima edino nekoliko težaven dostop do vode. Ponjo mora namreč v 11 kilometrov oddaljeno zapuščeno vas Blizanci v dolini, kjer jo natoči v kanistre in jih čez leto pripelje, pozimi pa kar prinese v nahrbtniku na svojo planino. A tudi to ni hujši problem zanj. »Pri nas v Bosni rečemo – nema problema, so samo rešitve,« se še smeje.
Tina Horvat
