Vroče plezanje v ledeni steni

Alpinistična zimska sezona se je za letos iztekla – odslej bodo plezalci morebiti plezali le še v zimskih razmerah vse do decem­bra, ko bo v gorah spet prava zi­ma. Letošnja huda zima je tako že zgodovina, zgodovinski je tudi že prvi zimski vzpon v Kamniško-zasavski smeri Rzenika v Kamniških Alpah, ki so ga prve dni letošnjega leta v izjemnem mrazu, najhujšem v tej zimi, opravili kamniški alpini­sti Milan Gladek, Marjan Kregar in Bojan Pollak. Slednji je posebej za Teleks opisal ta vzpon, vendar tako, kot da bi ga opazoval od daleč, čeprav je bil sam poleg. Se­stavek je sicer pisan v tretji osebi, vendar o avtentičnosti seveda ni mogoče dvomiti.

Rzenik je v razvoju slovenskega alpinizma dolgo časa igral zelo obrobno vlogo — preprosto ni na­stopal. Ko pa so bili rešeni vsi »glavni problemi«, se pravi pre­plezane višje in večje stene, je po­stala zanimiva in razvpita tudi ta do 450 metrov visoka stena, ki je tako strma, da pade kamen, ki ga vržeš z vrha, naravnost v melišče pod steno, ne da bi se med tem enkrat samkrat dotaknil skale. Pred vojno sta se v tej steni kosali predvsem ljubljanska naveza Modec-Režek in kamniška naveza Benkovič-Kemperle, kar je imelo za posledico tri zanimive smeri, dve kamniški v severozahodnem delu stane in eno ljubljansko v se­verni steni. Po vojni pa so alpinisti doslej preplezali še štirinajst smeri in variant.

Kljub razmeroma majhni nad­morski višini (vrh Rzenika je samo 1833 metrov nad morjem) spada ta stena zaradi izjemne krušljivosti in severne lege med objektivno naj­nevarnejše pri nas in zato ni posta­la »moderna« kljub razmeroma preprostemu dostopu in sestopu, saj se je običajno lotevajo le naj­bolj preizkušeni alpinisti in ple­zalci.

Če k smerem v Rzeniku štejemo še dve varianti grape med Konjem in Rzenikom, je bilo od devet­najst smeri in variant do letošnje zime pozimi preplezanih že dva­najst. Letošnjo zimo pa sta bili preplezani še dve: levi steber z levo izstopno varianto in kamniško-zasavska smer. Obe smeri, posebno še zadnja, sta bili preple­zani v zelo slabih pogojih, v dne­vih z nestalnim vremenom, občas­nim sneženjem in nizkimi temperaturami, skratka, v razmerah, ki jih lahko primerjamo s tistimi v Patagoniji ali v najvišjih gorah sve­ta in za katere je večina menila, da niso primerne za plezanje.

Ambiciozen načrt
Zimski vzpon v Rzeniku so Kamničani načrtovali dalj časa. Zato so se odločili, da gredo v steno že pred novim letom, če bo le primerno vreme. Mraz ni tako hud problem; težava je le, če sneži ali piha močan veter, ker se sneg na obleki topi, nato pa zmrzne – pogosto s prstom ali stopalom vred.
Prvo nedeljo po začetku letoš­nje koledarske zime si je šla dokaj močna ekipa ogledat razmere. Da pa ne bi ostalo le pri ogledovanju, so se odpravili v levi steber. Tako so preizkusili razmere, skalo in sneg pa tudi sistem napredovanja, če je v navezi več članov. Žal so bile razmere zelo slabe in jim je zato zmanjkalo časa, da bi naredili, prvo zimsko ponovitev celega ste­bra; dva raztežaja in pol pod vr­hom so se morali umakniti v grapo med Konjem in Rzenikom in po njej izplezati na vrh stene. Pa tudi naveza je bila številčna — kar pet alpinistov je takrat plezalo to smer.
Vendar je tura dosegla osnovni namen: spoznali so razmere. Zato so se odločili, da v soboto, 29. decembra, vstopijo.

Mrož v steni Rzenika: Milan Gladek

Tako so se tega dne malo pred peto zjutraj Milan Gladek, Marjan Kregar in Bojan Pollak odpeljali iz Kamnika, čeprav je zapadlo kakšen centimeter novega snega. Vreme ni bilo najbolj čudovito, vremenska napoved je bila enaka kot za vse tiste dni – ni ji bilo mogoče zaupati.
Marjan Kregar in Milan Gladek sta šla hitreje, Bojč Pollak je malo zaostal; toda ko pot prečka grapo, so se spet sestali in sklenili: preveč je posneženo, da bi bili lahko do ponedeljka, se pravi do Silvestra, čez. Da pa bi na starega leta dan, po možnosti še zvečer, dvigali re­ševalce, tudi ne bi bilo lepo. Ker so hoteli kljub temu vsaj nekako izkoristiti dan, so odšli v grapo med Konjem in Rzenikom, kjer so pod skalo pustili večino železja in vsega drugega ter odšli z bistveno lažjimi nahrbtniki naprej po grapi.
V višini vstopa v kamniško-zasavsko smer pa so si premislili: kaj če bi zlezli en raztežaj in ga opremili, da bi bilo po novem letu lažje.
Po malici, ki je v takih primerih kar nujna, se je Marjan navezal na dvojno vrv: ena je bila za varova­nje, druga za poznejšo vrnitev. Začelo se je naporno delo, za vsak meter se je bilo treba boriti. Ker je začetek previsen, je Marjan pustil dereze pod steno, ko pa je prišel do travne poličke, bi mu prišle še kako prav, vendar ni bilo možno­sti, da bi si jih navezal. Zato se je moral malo zateči k čarovništvu, ko je zabijal kline v zmrznjeno travo. Vendar so klini zaradi niz­kih temperatur še kar držali. Poča­si se je prigoljufal do konca polič­ke in začetka navpične poči. Vsi trije so si oddahnili, ko je zabil dober klin in nato še enega.

Na stojišču je bilo pošteno mraz, zato sta se Milan in Bojč menjavala pri delu: izmenoma sta se ogrevala s kopanjem poti in drugačnim gibanjem ter z varova­njem. Marjana medtem ni zeblo, razmere so bile slabe in je potre­boval kar štiri ure za ta raztežaj. Špranje so bile zalite z ledom ali pa jih sploh ni bilo, vsak stop se je spremenil v drsalnico, oprimki so bili vsi pod snegom in ko jih je prijel s toplimi prsti, je vsak od njih takoj poledenel.
Ko se je vrv iztekla, je bilo že dve popoldne. Do noči je bilo še dobri dve uri, zato so se odločili za vrnitev.

Pred odhodom domov so se do­govorili, da se dobijo 1. januarja popoldne. Ker pa je bilo za 2. januar napovedano močnejše sne­ženje, so na novega leta dan načrt spremenili in se odločili vstopiti v steno 3. januarja.
Vendar je bilo 2. januarja čudo­viti vreme…

Rušenje stene
Tudi 3. januarja zjutraj so se na nebu tu in tam bliskale zvezde, ko so spet težko otovorjeni stopali po dolini Kamniške Bele. Zaradi tež­kih nahrbtnikov so hodili počasi in je bilo že pošteno svetlo, ko so bili šele pri vstopu.

Spet je šel Marjan Kregar na­prej. Tokrat je šlo bistveno hitre­je, saj so bili klini že od prejšnjega poskusa tam, kjer morajo biti. Vendar je kljub temu trajalo kar celo uro, da je prišel tja, od koder se je zadnjič vrnil in še nekaj me­trov naprej, na boljše stojišče na polico, na katero pride z leve stra­ni Modec-Režkova smer.
Začel se je transport nahrbtni­kov, ki pa v prvem poskusu ni bil uspešen in je moral Milan zlesti pol raztežaja, da je bil relejna po­staja.
Marjan in Milan sta nato nor­malno plezala naprej, Bojč pa je s samovarovanjem na pritrjeni vrvi poskušal izbiti vse zabito. To mu je v glavnem uspevalo — in dobro, da mu je, kajti to »blago« so nujno potrebovali za napredovanje.
Naslednja raztežaja pod zajedo nista bila problematična, tako da sta se Milan in Marjan celo lahko malo podprla in odpočila, medtem ko je Bojč izbijal kline.
V zajedo se je po tem dejanju odpravil Milan. Nekaj klinov je tičalo v špranjah še od poskusov prvenstvenega vzpona, nekaj jih je bilo treba še zabiti. V razpokah je bil led in tudi plati so bile ponekod prevlečene z ledom. Posebna po­slastica za živce pa je bilo obešanje na primrznjene rogle.
Zataknilo se je v zgornjem delu zajede le malo pred izstopom. Ko je Milan začel zabijati klin, je začel lesti narazen cel blok kamenja. Ker se je hkrati tudi stemnilo, je bilo plezanja za tisti dan dovolj.
Medtem ko je Milan rušil goro, sta Bojč in Marjan menjaje se va­rovala in pripravljala prostor za bivak. Pod previsom sta s cepinom odkopala sneg in grušč ter tako naredila kolikor toliko udobno po­lico.
Večerja je bila razmeroma skromna, saj so se pravkar končali prazniki z obilnim žrtjem. Noč je bila precej mrzla: radio je poročal, da je bilo na Kredarici petindvaj­set pod ničlo in da obetajo do so­bote še suho vreme. V bivak vreči, ki so jo potegnili čez noge, da bi se ubranili vetra, se je nabral srež.

Najbolj napeti trenutki
Jutro je bilo jasno, toda pihal je močan veter. S Planjave so se vile več deset metrov dolge snežne za­stave. Trije alpinisti so bili k sreči v nekakšnem zavetju, tako da so močnejši sunki vetra prišli do njih le občasno.
Vrv se je iztekla, potem ko se je Milan s prižemama potegnil še ne­koliko višje, zavezal okoli kamna, ki je bil zagozden v steni, pomož­no vrvico in malo nad tem zabil klin. Ker tam ni bilo pravega sto­jišča, je bolj visel kot stal. Na istem je bil kmalu zatem tudi Marjan. S transportom nahrbtnikov to pot ni bilo nobenih težav, saj so vso pot potovali po zraku in se niso nikjer zadevali v steno.
Medtem ko je Marjan prevzel vodstvo in splezal raztežaj po trav­nati zajedi in desno nad gredino, je Bojč čistil steno in le redkokateremu klinu je uspelo ostati v špra­nji. Toda nad gredno je Marjana čakal izrazito krušljiv žleb, kamin. Bilo je tako krušljivo, da si ni upal zabijati klinov, ampak je raje potikal metulje. Druga dva plezalca nista bila v vpadnici kamnitih iz­strelkov, tako da je kanonada mi­nila brez fizičnih poškodb žive sile in materiala.
Naslednja dva raztežaja, se pra­vi osemdeset metrov višje, sta pri­peljala do neizrazite votline, ki bi bila lahko nočno zavetišče, saj se je dan že srečeval z nočjo.

Marjan je že bil v votlini, ko je Bojč šele priplezal do Milana. Po­zanimal se je, kakšna je ta votlina in kako bo mogoče v njej ležati.
»Še kar dobra je,« je odgovoril Marjan. »Mislim, da bo šlo«.
»Če tako pravi, že ne bo kaj prida!«

Prvi bivak na skopani polici pod previsom: prenočevanje v takem domovanju je bilo predvsem mrzlo (Vse foto: Bojan Pollak)

Isti trenutek, ko je Milan priplezal do Marjana in do votline, je ta šel naprej. Hotel je izkoristiti še nekaj minut dnevne svetlobe, ki pa je hitro izginevala. Nič ni po­magalo, prižgati je moral čelno svetilko. Na vsak način so želeli priplezati na rob, kjer bi lahko v rušju prebivakirali. Votlina, v ka­teri je varoval Milan, je bila v res­nici hudo neprimerna, v kar so se lahko vsi trije prepričali. Bojč je sicer poskušal poravnati nagnjeno dno, vendar mu je vse, kar je na­kopal, v hipu požrla globina. Ne­kako bi bilo resda mogoče prežde­ti tudi tam, vendar bi bilo treba zabiti veliko klinov in napeti vrvi, kljub temu pa bi bilo vse skupaj še vedno bolj tako-tako.

Marjan je medtem že plezal v globokem mraku. Čelna svetilka mu je sicer dajala nekaj svetlobe, toda mraz je enako hitro praznil baterije kot žarnica. Luna se je tudi nekaj silila skozi oblake, ven­dar skoraj brezuspešno.
»Pazita, naprej grem! Dobro pazita, zelo čudno je!« je opozoril Marjan. Previdno je premikal no­go in iskal kolikor toliko raven stop. Situacija je postajala še težja, ker je nenadoma začelo snežiti. Ta sneg je spreminjal vse bolj ali manj nagnjene stope v drsalnice. Vsak oprimek in vsak stop posebej je bilo treba preizkusiti, in sicer ne samo tako, ali drži ali ne, ampak tudi, v kateri smeri drži. Zato se je premikal skrajno previdno in pri tem izredno natančno prenašal te­žo z rok na noge in obratno.
To so bili najbolj napeti trenutki. Neizmerno dolgo je bilo treba čakati na Marjana, da se je prema­knil, preden pa je to storil, je dol­go iskal primerne stope, oprimke in špranje za kline – špranje, ki jih ni bilo.

Prečnica v grapo: povsod sneg, leg, mraz in prepadi

Zares je takrat šlo za las. K sreči je zmrznjena trava dobro držala, kljub vsemu pa mu je tudi uspelo zabiti kakšen klin. Vendar so bili to trenutki največjega tveganja, večjega, kot je pri še tako težavnih prostih ponovitvah v kopni skali. Vsak padec bi bil takrat usoden, saj pobočje ni bilo povsod previs­no ali navpično. Zlomljena roka ali noga bi zaradi mraza, vetra, sneženja in moči prav lahko pome­nila smrt. Tako se je fizičnim obre­menitvam, kot so mraz, sneg, ve­ter in težave v skali in temi pridru­žila še močna psihična obremeni­tev. Vendar so bile objektivne te­žave tako velike, da Marjan sploh ni imel časa misliti na to, kaj bi bilo, če …

Razbita glava, zmrznjena noga
Takrat se je nasploh začela cela vrsta neprijetnosti. Stena se je ta­ko zavila, da so se fantje med se­boj težko sporazumevali, zatakni­lo se je tudi pri transportu Marja­novega nahrbtnika.
Milan je priplezal na rob, Mar­jan se je spustil kakšnih petindvaj­set metrov na drugo stran do votli­ne, Bojč je začel svoje običajno delo – izbijati kline. Ko se je tako dvignil kakšnih petnajst metrov, se je zgodilo.

»Izbiti sem hotel klin, ki je bil slabega pol metra desno od mene. Ker ni bilo ničesar, za kar bi se prijel pa tudi stopi so bili slabi, sem se obesil za vrv. Tudi nov položaj mi ni ustrezal, zato sem se še nekaj prekladal. Pogledal sem navzgor in nenadoma opazil, da je vrv sprožila kamen, velik kot pol moje glave. Nagonsko sem poteg­nil glavo med ramena, toda bilo je prepozno. Zabliskalo seje in zaro­potalo in za trenutek nisem vedel, kje sem in kaj se dogaja. Vendar je šlo res samo za trenutek, za en sam blisk. Hip pozneje sem nad desnim očesom začutil bolečino in nekaj toplega mi je začelo polzeti po obrazu. Ko sem nagnil glavo naprej, so se na kolenih hlač poka­zali temni madeži — kri. Tragično pri vsem tem je bilo, da ni nehala teči. Nekajkrat sem se obrisal z rokavico, potem pa potegnil kapo čez rano, da je pila kri. Saj sem vendar moral priti še na rob! K sreči je največji del udarca prestre­gla čelada in le manjši del koža in kost.«

Seveda je odveč pripovedovati, da je Bojč priplezal do Milana, vendar se težave še niso nehale. Vrv se je nekam zataknila in tako močno je snežilo, da sta fanta pu­stila vrv, kjer se je zataknila in se spustila k Marjanu v votlino.
Spet je bilo treba razkopavati zmrznjen grušč in spet je Titanov cepin lahko dokazoval svojo kako­vost. Marjan je Bojču povil rano, ranjenec pa se je obema oddolžil tako, da ju je budil vsake tričetrt ure tja do pol enih ponoči, ko je imel kuhano bodisi juho bodisi enolončnico bodisi kavo, čaj ali kaj podobnega.

Noč je bila precej hladna, če­prav se je poznalo, da so v votlini, saj jih vihar, ki je hrumel in bučal po steni, ni povsem dosegel pa tudi sneg je nosilo samo po nogah. Votlina namreč ni bila velika, dna je bilo zelo malo, tako da si je moral vsak skopati svojo poličko in so torej ležali v etažah. To je bila takrat nasploh posebna jama, ki je imela dva vhoda: zgornjega, skozi katerega se je neprestano vsipal sneg, in spodnjega, ki se je nadaljeval v grapo.
Zjutraj, ko je radio poročal o sedemindvajsetih stopinjah na Kredarici in dvanajstih stopinjah — pod ničlo, seveda — na Jezer­skem, je Milan nekaj tožil, da ga boli palec na nogi, ki je bil pone­kod res temno moder.
»No, pomrznjeno to ne more biti,« sta mu dopovedovala sople­zalca. »Verjetno je črn samo od brcanja v steno, od udarcev.«

Pozneje se je izkazalo, da je bil prst pomrznjen kljub dvojnim Koflachovim čevljem. Ker Milanu ni preostalo nič drugega, je pač samo stisnil zobe. Tudi Bojča proti pri­čakovanju glava ni preveč bolela. Marjan, ki je bil edini čisto zdrav, je malo pofilozofiral: »Če bo moral kdo od nas k zdravniku zaradi prehlada ali česa podobnega, mora iti kdo z njim, da bo doktorju povedal, da je po­gosto tak, sicer ga bo zdravnik še poslal na Studenec — vsaj na opa­zovanje, če mu bo seveda povedal, kje se je prehladil.«
»Pa povejta,« je nadaljeval v tem slogu Bojč, »ali vama je doma tako prijetno kot tukaj?! Tukaj dobita tako večerjo kot zajtrk v posteljo. Kaj pa doma?«

Sreča pod macesnoma
Po obilnem toplem zajtrku je bilo treba iti naprej v snežni metež, v vihar. Še dobrih osemdeset višinskih metrov jih je ločilo od roba stene, kar je zaradi prečnic pomenilo kar pet raztežajev po šti­rideset metrov.
Veter je sproti odnašal besede, tako da je bilo sporazumevanje z glasom nemogoče. Sneg je zasipa­val oči, da so trije alpinisti komaj­da kaj videli. Vendar je šlo kljub vsemu bolje, kot so pričakovali. Pa saj so ta del enkrat prej že plezali, leta 1983, ko so naredili prvo zimsko in hkrati tudi nasploh prvo ponovitev smeri Želja!

Le en del jim je še pošteno po­kazal zobe: navpične plošče v predzadnjem raztežaju, ki so bile vse na novo posnežene.
Roke so ledenele v dvojnih ro­kavicah, ko sta Bojč in Milan prezabala na stojišču in čakala, da bo Marjan premagal zadnje resne te­žave. Želela sta, da bi bil čilmprej čez, in sicer iz dveh razlogov: da bi srečno izplezal in da bi tudi sama začela čimprej lesti navzgor. Giba­nje je namreč pomenilo toploto. Ko si priplezal do stojišča, si bil ogret, ko pa si tam stal in varoval, je mraz hitro pobral vso nakopičeno toploto in se zagrizel še v osnovo.

Tudi plošče so se vdale premi­šljenim, hkrati drznim gibom in seveda klinom. Tisto, kar je še ostalo od roba stene, je bilo v me­jah znosnega.
Tako so trije fantje v soboto, 5. januarja letos ob enih popoldne stali na robu stene pod starima macesnoma. Seveda so bili utruje­ni, vendar hkrati srečni, da je bila stena pod njimi in da se je vse skupaj končalo tako srečno, kot se je.
To je bilo skoraj gotovo najbolj mrzlo in obenem najbolj vroče plezanje to zimo pri nas.

Bojan Pollak
Teleks, 2. maj 1985