Tedenske slike, 1. november 1916
Filozof Jean Jacques Rousseau in drugi moralisti so trdili, da najde človek največjo srečo in popolnost, če se vrne k naravi ter živi kolikor najbolj mogoče preprosto, skromno in adamsko. V 19. veku je bil najvplivnejši klicar k naravi veliki ruski pisatelj in modrijan Lev Nikolajevič Tolstoj.
Pred nekako petindvajsetimi leti je neki Levickij, učenec Tolstega, hitel njega nauke izvršiti v dejanju ter je zbral večjo skupino oseb obeh spolov. Z njo se je naselil na Kavkazu, kjer so si ti idealisti ustanovili svojo občino. Med njimi ni bilo nobenega razločka; vsi so bili enako veljavni, dasi so bili različne izobrazbe in iz raznih stanov. Glavarja so si volili, a dolgo ni smel nihče ostati na čelu občine, da bi se v svoji moči ne prevzel. Imeli so vse skupno, imetje in tudi žene, in če se jim je rodilo dete, so mu bili vsi možje, očetje in vse ženske so skrbele za otrokov blagor. Delali niso mnogo, ker zemlja jim je rada in obilno rodila. Sadov niso zbirali; spravili so le toliko pridelka, da so se preživeli do pomladi. Denarja ni imel nihče in ga ni smel imeti. Le glavar je hranil skupno blagajnico za slučaj izrednega troška. Trgovali so z menjanjem blaga. Obleke in perilo so šivale in tkale ženske. Moški so se večinoma ukvarjali z branjem in pogovarjanjem ter s poljedelstvom. O politiki pa niso govorili. Tudi političnih časopisov niso brali in novih knjig niso naročali. Nikomur niso pisali in niso prejemali nobenih dopisov. Pretrgali so s svetom vse zveze in le premišljali o socialnih reformah, o morali, veri, o Bogu, vzgoji mladine, skratka o vprašanjih o katerih govore Rusi neprestano in najrajši.
Nekaj časa je živela ta občina prav srečno. Toda zgodilo se je, da so se nekateri moški zaljubili in da so želeli imeti otroke, o katerih bi ne bilo nobenega dvoma glede očetovstva. Ta in oni mož je ljubil le to ali ono žensko ter je trpel, ker je bil le — delničar, ne pa absolutni posestnik. Težki duševni boji so se začeli med njimi. Ta je čutil, da ljubi le eno ženo, oni si je domišljal, da vidi v tem ali onem otroku vse znake svojega očetovstva. Drug se je izogibal drugemu, skrivaj so zalezovali ljubljene ženske in otroke, zanemarjali delo ter se kesali. Vsak večer so imeli javno izpoved, ker tajnost niso smeli imeti. Toda izpoved ni bila več odkrita: tajnosti si niso odkrili, zato so duševno trpeli ter si očitali izdajstvo. Kmalu so se zbirali parčki ter se skrivali pred drugimi. Končno pa je pobegnil prvi zaljubljeni par, ki je odpeljal s seboj tudi otroke. Niso ga zasledovali, ker vsakdo je bil popolnoma svoboden. Nato je pobegnil drugi, tretji, četrti par, — ni trajalo dolgo, in Levickij je ostal sam. Komunistična, silno pobožna občina se je razbila.
Leta 1905 je bilo še slišati o Levickem, ki je v poltavski guberniji širil komunistične ideje med kmeti in grajščaki. Potem je izginil. Ali je umrl ali poginil v Sibiriji. Kdo ve! Z njim pa je izginil sen o komunistični družini. Razbil ga ni ruski policaj niti ruski kozak, ruska vlada se je temu snu le smejala in pustila, da se uniči sam. In res se je pogubil sam, ker rajske razmere se ne morejo vrniti več in povrnitev v naravo je nemogoča. Ljubezen do žene in otrok je ubila protinaravno misel fantasta Levickega.
