Planinski vestnik 2004/07-08
Pismo nekdanjega predsednika PZS
Prekinitev skupščine PZS v Novem mestu sama po sebi ne pomeni kakšne posebne tragedije, saj so podobni dogodki po zaslugi politikov in oblastnih organov postali del našega vsakdanjika. Zato so užaljeni in panični odzivi vpletenih povsem odveč. Bolj od same prekinitve zavoljo nesklepčnosti pa zbuja skrb vsebina, ki se je razkrila na skupščini.
Zgodovina uči, da se nekatere teme ciklično pojavljajo kot odziv na razmere, v katerih se znajde planinska organizacija. Od zadnjega splošnega odpiranja tem o članarini, meddruštvenih odborih, razmerjih in odnosih planinskih društev in Planinske zveze ni preteklo veliko časa. Množica idej, kako naj bi urejali odprta vprašanja, priča o tem, da v planinskih društvih obstaja kritično jedro razmišljujočih. A ker ob tem manjkata soočenje in dialog med idejami, demokratičnost planinske organizacije nekoliko bledi. Množica idej se vedno pojavi takrat, ko v vodilnih organih ni jasne strategije in usmeritve. Zakaj so se v PZS odpovedali vodilom, ki smo jih v organih PZS, planinskih društvih in meddruštvenih odborih (MDO) usklajevali tri leta, najbolj vedo sami. Množica idej, ki je tokrat privrela na dan, bo terjala pripravo novih vodil, če stara zares sodijo v koš, ali pa vrnitev k že sprejetim. To pa bi pomenilo tudi korekcijo nekaterih sedanjih stališč.
Ko smo z alpskimi planinskimi zvezami v okviru CAA izmenjevali informacije o vsebini dela, smo ugotovili, da ne zaostajamo veliko. Naš zaostanek za velikimi planinskimi zvezami je največji pri organizaciji in vplivu v državnih in oblastnih organih.
V Planinski zvezi Slovenije bi morali najprej razčistiti s sumi o potvarjanju statuta. O tem je na zadnji skupščini govorila predstavnica PD Celje. Če povzamem njene obtožbe, naj bi si končni redaktorji vzeli pravico do vsebinskega prikrajanja sprejetih členov. Statut je najvišji akt planinske organizacije, postopek sprejemanja in spreminjanja je dogovorjen in določen. Če si je res kdo vzel pravico prikrajanja po svoji meri in okusu, je to ena najhujših zlorab. Te obtožbe zmanjšujejo kredibilnost vodstva, zato je predvsem v njegovem interesu, da vse razjasni in sume ovrže. Na sejah organov bo to teže dokazovati, zato bi bilo najbolje, da vpleteni čim prej sedejo skupaj in se spopadejo z argumenti in dokazi, upravni odbor PZS in delegati na skupščini pa dobijo v roke poročilo.
V osnovi je ideja o vlogi meddruštvenih odborov kot vmesnega člena med planinskimi društvi in Planinsko zvezo dobra. Odsotnost odgovornosti za posamezne zadeve je temeljni vzrok za sedanji neustrezni položaj v meddruštvenih odborih. Na MDO je preneseno prav malo konkretnih pristojnosti, tako da ostaja današnji MDO bolj debatni klub, v katerem se dogovarjajo o organizaciji skupnih dogodkov in medsebojnem obiskovanju prireditev in občnih zborov. Da namenja PZS za take aktivnosti več kot 7 miljonov na leto, je velika potratnost. Ta denar bi lahko komisije vsekakor koristneje porabile. Z nastajanjem predsedstev oz. kolegijev MDO pa se je oblikovala vmesna predstavniška elita. Njihova vloga je na prvi pogled vse prej kot lahka; v upravnem odboru se nosijo kot predstavniki interesov društev, na terenu naj bi bili podaljšana roka Planinske zveze. V resnici pa dostikrat vodijo povsem nenačelno politiko in na terenu zabavljajo čez Planinsko zvezo, v organih PZS pa čez društva. Tako v slalomskem slogu dokaj uspešno preživljajo mandate. V organih PZS in med planinskimi društvi je zakoreninjeno prepričanje, da so napaka v sistemu. S tem pa se dela škoda tistim redkim meddruštvenim odborom, ki v svojih vrstah ne poznajo planinskega politikantstva. Alternativi za sedanjo ureditev, s katero ni nihče zadovoljen, sta dve: združevanje in preoblikovanje MDO v pokrajinske planinske zveze ali pa razpustitev. Pri prvi varianti bi morale pokrajinske planinske zveze dobiti pristojnosti in odgovornost za izvajanje posameznih zadev, ki jih zdaj vodi in izvaja Planinska zveza.
Da so se v zadnjih letih okrepile težnje, da bi Planinska zveza postala predvsem servis planinskih društev, je tudi očitno. Zato ne presenečajo predlogi, da bi se taka obrnjena piramida, v kateri so na vrhu planinska društva, spodaj pa Planinska zveza, tudi formalizirala. To je sicer tudi ena izmed večnih tem v 110-letnem življenju planinske organizacije. Pri tem pa tisti, ki prinašajo te ideje, ne zmorejo toliko poguma, da bi soočili svoje argumente z evropsko prakso ali zgodovino PZS. Treba je jasno povedati, da je stanje v Evropi povsem drugačno kot aktualne težnje v Sloveniji. Tam imajo močne osrednje zveze s podružnicami na terenu, ki po materialni in kadrovski moči prekašajo naša največja društva. Medtem ko smo se pri nas razcepljali in drobili ter ograjevali svoje vrtičke, so se okoli nas združevali in krepili. Planinska zveza je danes na državni ravni manj vplivna, prepoznavna in močna kot pred desetletjem. Tudi to je posledica drobljenja. Pogled v zgodovino kaže, da je bil nekdaj osrednji odbor, na terenu pa podružnice z ne povsem prostimi rokami. Tako je tudi danes v Evropi. Drobljenje in ograjevanje je povzročilo, da se različni po interesu vse teže spoštujemo med seboj. Da je sobivanje za nekatere postalo nevzdržno in da nas je denar dokončno razdružil, priča primer Gorske reševalne službe, ki se je odločila, da bo zapustila siromašno planinsko mater. Novi delodajalci so ji pač naročili, da mora poleg gora obvladovati tudi druge predele, v katere vozila običajnih reševalcev ne pridejo. Zato se usposablja za reševanje iz sotesk, pa tudi kakšen župan jo pokliče, ko onemogla mačka občepi v žlebu visoko nad tlemi. Gorska reševalna služba je v zadnjem desetletju dokončno stopila na pot specializacije, t. j. opravljanja zgolj reševalnega dela. Da se je s tem močno zmanjšalo preventivno in vzgojno delo v planinski organizaciji, pač nista njena odgovornost in skrb. Nekdaj so bili gorski reševalci med nosilci vzgojno-izobraževalnega dela v planinski organizaciji, danes je to redko. V planinskem učnem središču Bavšica v zadnjih letih pri vzgojno-izobraževalnih akcijah mladih planincev kljub vabilom ni sodeloval niti en inštruktor Gorske reševalne službe.
Z vstopom v državni sistem zaščite in reševanja se je gorskim reševalcem uredil finančni položaj kot nobeni drugi dejavnosti v okviru planinske organizacije. So edini v planinski organizaciji, ki se jim ni treba vsak dan ubadati s finančnimi težavami, pač pa se lahko povsem posvetijo svojemu delu. Nekdaj povsem amaterski status so privedli do polprofesionalizma. Tudi to je eden izmed razlogov za beg na svoje, ki se sicer skriva za argumenti o prepoznavnosti, težavah pri dokazovanju njihove humanitarnosti. Pregovor pravi: »Z denarjem si zmaj, brez denarja črv. Bolje je, da ti zavidajo, kot da te pomilujejo.« Organizacijsko shemo, ki jo zdaj predlagajo, pa jim je že pred leti risal njihov kolega, sicer visok predstavnik ene izmed političnih strank.
Zagovorniki in borci za tak model bi se morali zavedati, da je rešitev, ki jo predlagajo, predvsem politična, šele potem organizacijska. Reorganizacija danes napol profesionalne Gorske reševalne službe s tem še ne bo končana. Naslednji korak bo pisanje računov za reševanje. Medijsko žigosanje, ki sledi reševalnim akcijam, ki so posledica malomarnosti in podcenjevanja razmer v gorah, je pravzaprav priprava javnega mnenja, da so nesreče v gorah nepotrebne in posledica izzivanja narave. GRS se ne zaveda, da z javnim bičanjem tistih, ki so storili napako, pravzaprav zgublja tudi del svoje humanitarnosti. Z osamosvojitvijo se bo začelo krčiti tudi število reševalcev. Vedeti je namreč treba, da tako velikega števila reševalcev v postajah GRS ne opravičujejo potrebe reševalnega dela, pač pa so ga v preteklosti terjale potrebe po vzgojnih in preventivnih aktivnostih v planinskih društvih. Dobrih 250 reševalnih intervencij na leto pač ne upravičuje 750-članskega moštva. Z zaračunavanjem storitev in krčenjem moštva pa bodo dani temelji za formiranje povsem profesionalne GRS, v kateri bodo našli mesto le mlajši in najbolj sposobni reševalci. Ta ekipa bo po številu dosegala komaj nekaj odstotkov današnjega moštva. Projekti za take rešitve so že izdelani in ležijo v predalih zavarovalnic in nekaterih gorskih reševalcev ter čakajo na primerne razmere. To so pravi razlogi za napovedano osamosvajanje.
Na koncu pa je treba poudariti, da omenjena odprta vprašanja, ki so bila med drugim postavljena na prekinjeni skupščini, sodijo v krog notranjih odnosov. O temah, pri katerih bi se planinska organizacija potrjevala in utrjevala svoje mesto v družbi ter imela aktivnejšo vlogo v družbenem življenju, pa je bolj malo ali nič govora. Poznavalci bodo pripomnili, da so za notranjo utrditev organizacije potrebne tudi take teme. Če pa se bo planinska organizacija z njimi predolgo ukvarjala, bo stopicanje na mestu neizogibno.
Andrej Brvar
