ter kratek poskus pogleda na to, zakaj na ruski strani skoraj ni podobnih zgodb
Ko se je 5. januarja 2026 na ukrajinski fronti končalo življenje Vlodymyra »Vove« Vasylyshyna (prej Vladimir Vasilišin 33), je ukrajinska alpinistična skupnost izgubila človeka, ki je gore razumel globlje kot večina. Bil je gorski vodnik, smučarski alpinist, tekač, reševalec in vojaški bolničar — človek, ki je znal stati v mrazu, v izpostavljenosti in v nevarnosti, in ki je to znanje prenesel v vojno, kjer je reševal življenja drugih.
Vova je odraščal v Yaremcheju, v Karpatih. Gore so ga oblikovale že kot otroka; prvi pohod je opravil pri petih letih. Kasneje je postal vodnik v klubu Kuluar, kjer je bil znan po mirnosti, odgovornosti in sposobnosti, da je stranke vedno pripeljal domov varne in nasmejane. Vodil je ture na Everest Base Camp, Lobuche, Kazbek, Mont Blanc in Kilimanjaro. Njegov najljubši vrh je bil Matterhorn, njegova velika neuresničena želja pa Manaslu.
Ko je leta 2022 izbruhnila vojna, je sprejel odločitev, ki jo je prijateljem opisal takole: »Morda je noro iti v vojno. A kaj naj naredim, če je moja prihodnost odvisna od tega?«
V vojski je postal bolničar v 241. brigadi. Njegov pozivni znak je bil »Veselyj« – Veseli. Bil je tisti, ki je vedno prvi stekel po ranjene, tudi ko drugi niso upali. Umrl je na dan, ko se je zjutraj prijavil na državno prvenstvo v turnem smučanju.
Za njim žaluje žena Elina Shcherbakova, s katero sta leta 2025 skupaj stala na vrhu Mont Blanca. Po njegovi smrti je zapisala: »Moj svet, odšel si. Ljubim te.«
Vasylyshyn je eden izmed številnih ukrajinskih alpinistov, ki so padli v vojni — med njimi tudi Oleksandr Zakolodniy, Dmytro Kolomiiets in Andrii Koval. Vsi so bili del generacije, ki je morala zamenjati dereze za uniformo.
Kaj pa na ruski strani? Zakaj skoraj ni podobnih zgodb?
Ko primerjamo ukrajinske in ruske vire, se pokaže zelo jasna razlika:
1. Ruski mediji skoraj nikoli ne poročajo o padlih alpinistih ali gorskih vodnikih.
V nasprotju z Ukrajino, kjer plezalni klubi in zveze javno objavljajo nekrologe, se v Rusiji takšne zgodbe pojavijo le redko — običajno v lokalnih časopisih ali na zasebnih Telegram kanalih družin.
2. Struktura vpoklica je drugačna.
Po javno dostopnih virih večino ruskih enot sestavljajo: pogodbeni vojaki, mobilizirani rezervisti, pripadniki zasebnih vojaških podjetij, kaznjenci, ki so se pridružili vojski v zameno za amnestijo.
Med njimi je zelo malo ljudi iz športnih ali alpinističnih krogov.
3. Ruska alpinistična skupnost se izogiba javnim izjavah o vojni.
Klubi in zveze se držijo stran od politike, zato o padlih športnikih skoraj ni javnih objav.
4. Obstajajo posamezne izjeme, a ne v vrhunskem alpinizmu.
Lokalni mediji so poročali o padlih športnikih iz Dagestana, Burjatije in Altaja, med njimi nekaj gorskih tekačev in turnih smučarjev — vendar ne najdemo kar tako znanega primera, da bi padel kakšen vrhunski ruski alpinist ali gorski vodnik, ki bi bil javno predstavljen kot del plezalne skupnosti.
Ko takole na naših cestah gledamo kar številne avtomobile z ukrajinskimi registrskimi tablicami in se spomnimo na dogodke pred več kot desetletjem (ki so bili znanilci dogajanja), lahko tudi spoznavamo, da je zgodba Vlodymyra Vasylyshyna zgodba človeka, ki je gore razumel kot prostor svobode, a je zaradi časa, v katerem je živel, moral stopiti v prostor, kjer ni svobode je le izbira med oditi ali ostati. Zgodba o ruskih padlih pa je zgodba tišine — ne zato, ker jih ne bi bilo, temveč zato, ker o njih skoraj nihče ne govori.
Vova je rekel, da se iz gora vedno vrneš drugačen.
On se ni vrnil — a njegova zgodba ostaja, kot opomin, da so gore lahko prostor življenja, ne smrti.
