Primorski dnevnik, 22. julij 1989
Dušan Jelinčič: Z Vikijem Grošljem sem se za ta intervju dvakrat daljše pogovarjal. Prvič predno se je odpravil v Himalajo v začetku letošnjega aprila, drugič pa že nekaj tednov po njegovem povratku iz Nepala z neverjetnim uspehom v žepu, ki še odmeva po domačih in tujih sredstvih množičnega obveščanja.
Obakrat se je na dolgo in široko razgovoril o svojih načrtih, življenjski filozofiji, svojem plezanju in gledanju na svet, pred kratkim pa seveda predvsem o podrobnostih svojega podviga.
Pogovora sem iz praktičnosti strnil v en sam intervju, ki ga na tem mestu objavljamo.
Viki, ko si si zastavil kot življenjski alpinistični cilj osvojitev vseh štirinajst osemtisočakov na svetu, te je Planinska zveza Slovenije, pa tudi vsa slovenska in tudi širša javnost v namenih podprla. Kako in v kolikem času nameravaš ta načrt uresničiti, sicer pa, saj si že na polovici poti…
»Pred letošnjim letom sem stal že na petih osemtisočakih, za to sezono pa sem dobil celo vrsto dovoljenj, tako da sem menil, da je vredno vsaj poskusiti. Sedaj jim imam za sabo že sedem, jeseni nameravam osvojiti osmega, pa tudi za naslednjo sezono imam še mnogo realnih načrtov, tako da menim, da bom, če bo šlo seveda vse v redu, v nekaj letih kronal svoj življenjski sen.«
V svoji zadnji himalajski odpravi si opravil skoraj alpinistični čudež, med eno samo odpravo si osvojil najvišjo goro na svetu Everest in najvišji vrh Lhotse, to pa storil v dveh tednih. Nimam še uradnih podatkov, vendar menim, tudi s pomočjo arhiva nekaterih najprestižnejših evropskih planinskih revij, da si prvi, ki je v minimalnem časovnem razmahu osvojil ta dva himalajska očaka. Sicer pa imaš letos še načrte…
»Ko sem se odpravljal v Nepal Everestu in Lhotseju naproti nisem razmišljal o morebitnem rekordu v Himalaji. Sedaj pa ste prav časnikarji tisti, ki me na to opozarjate. Ne vem, če sem postavil rekord, ki bi bil, pošteno povedano, izreden, morda, no, ne vem, skušaj se pozanimati… Načrtov trenutno nimam. Moral bi se odpraviti na Nanga Parbat v Karakorumu, pa nisem šel zaradi izredne psihične in fizične izčrpanosti. Verjetno ne bi zmogel še ta vrh. Poleg tega sem si na Everestu malo pomrznil noge, sedaj pa je že dobro. Sicer pa se je prav pred kratkim vrnila doma četverica, ki si je želela na Nanga Parbat, pa žal ni uspela. Jeseni se bom še podal na Šišo Pangmo na Kitajskem, potem pa imam več možnosti, ki jih moram še premisliti.«
Javnost je tvojim letošnjim podvigom stalno, vztrajno in z naklonjenostjo sledilo, saj so celo med osrednjimi večernimi poročili govorili o Grošljevem napredovanju na Everestu. Nekaj se je torej v zadnjih letih le spremenilo…
»Res se je spremenilo. Končno! Pred petnajstimi leti naši novinarji niso imeli pojma, kaj je alpinizem, sedaj pa se je ta dejavnost prebila na sam vrh zanimanja skupno z nogometom in smučanjem. Poleg tega so časnikarji in navadni ljudje dokazali, da so pri tem že zelo pripravljeni, kar je vsekakor prijetno presenečenje. Tako je seveda vse lažje delovati v javnosti. Sicer pa smo ta pozitivni premik povzročili z našo vztrajnostjo prav mi, alpinisti…«
V grobih obrisih mi obrazloži, kako je potekala odprava na Lhotse in Everest, med katero je umrl eden vodilnih makedonskih alpinistov Ilievski…
»Res na kratko ti opišem, ko pa so se časopisi o tem že na dolgo .in široko razpisali. Na pot sem se podal s svojim že stalnim soplezalcem Stipetom Božićem iz Splita ter se najprej lotil Lhotseja. Na pot sva se podala po normalni poti in brez kisika, zato sva izgubila nekaj dni le za aklimatizacijo. Stipe je žal na višini 8200 metrov obrnil, jaz pa sem v zelo slabem vremenu dne 30. aprila dosegel vrh. Vračal sem se vseeno s Stipetom, ki me je počakal v zadnjem višinskem taboru, nato pa sva sestopila v dolino. Na vrsti je bil še Everest. Tam je že delovala močna makedonska odprava, kar nam je vsekakor olajšalo pot. Vendar sva dokaj hitro dosegla njihovo vršno navezo, katero sta sestavljala tudi dve Šerpi ter se skupno lotili odločilnega naskoka. Makedonec Jovčevski je odnehal na južnem sedlu na višini 8000 m, pet pa nas je nadaljevalo. Najprej sta na vrh prišli obe Šerpi, takoj za njima še Božič, ki je potem počakal še llievskega. Sam se priplezal na vrh desetega maja ob osmi uri in pol zvečer in sem seveda takoj obrnil, saj ne bi nikakor bivakiral na vrhu, ker bi bilo to seveda smrtno nevarno. Na sestopu sta bila Božič in Ilievski najprej skupaj, nato pa je Makedonec pohitel, saj je imel kisik in je seveda bolje napredoval. Sam sem nato Božiča ujel, ko pa sva prišla do tabora štiri ni bilo Hlevskega od nikoder. Nihče ne bo mogel pojasniti njegove izginitve. Možno je, da je zašel na kitajsko stran in padel, možno, da je s kakim lednim odlomom zgrmel v dolino, ali pa celo da se je usedel in mirno zaspal. Tega ne bo mogel vedeti več ninče. Z Božičem sva ‘streho sveta’ dosegla 10. maja, torej točno deset dni po Lhotseju. Bila sva res v formi…«
To pomeni tudi, da si v pol leta osvojil tri osemtisočake, saj si na Čo Oju stal lani novembra. In če boš osvojil še Šišo Pangmo bomo lahko spet pisali o kakem rekordu… Ti si tudi ploden planinski pisec. Slišal sem, da spet nekaj kuhaš…
»Če bo šlo vse po načrtih bi morala septembra iziti moja tretja oz. četrta knjiga, če pač imamo moj objavljeni dnevnik v Manasluja, ko se je smrtno ponesrečil Nejc Zaplotnik, za knjigo. Naslov ji bo »Prehodil bi svet za en sam nasmeh«, v njej pa sem opisal svojo plezarijo z vseh najvišjih vrhov vseh celin na svetu. Celo Avstralija je prisotna… V pisanju se namreč tudi resnično realiziram, zato se z veseljem prepuščam tej strasti, ki me, če jo povezujem z alpinizmom, osrečuje in mi polni življenje. To pa je pravzaprav edino, kar je vredno…«
