Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 23. julij 1989
Po Jugovi smrti so ostali “skalaši”, se pravi člani kluba Skala, nadaljevali Jugovo delo. Med temi plezalci so po svoji dejavnosti izstopali Joža Čop, Miha Potočnik, Stane Tominšek ter predstavnici nežnega spola Mira Marko Debelakova in Pavla Jesih. Slednji sta sodili že v sam vrh takratnega evropskega ženskega alpinizma in njun najlepši spomenik je severna stena Špika, kjer imata vsaka svojo smer, še danes ocenjeno s V+. Pavla Jesih je leta 1927 zmogla tudi zahodni triglavski steber, kjer se je smrtno ponesrečil Klement Jug, in ga njemu v spomin imenovala Jugov steber. Mira Marko Debelakova pa se je v navezi z Deržajem večkrat odpravila v Zahodne Julijce, kjer je preplezala vrsto zahtevnih smeri.
Kaj pa ostali predstavniki slovenske alpinistične elite? Joža Čop, Stane Tominšek in Miha Potočnik so imena, znana slehernemu Slovencu, ki se je kdaj v življenju ozrl na domače gore. Predvsem Čop, jeseniški kovinar, je zaradi svoje požrtvovalnosti in dobrosrčnosti zaslovel tudi v tujih alpinističnih krogih. Med številnimi vzponi ‘zlate naveze” naj omenimo gorenjsko in Skalaško smer v triglavski steni ter poznejši dramatični vzpon Joža Čopa in Pavle Jesih preko osrednjega stebra v Steni, ki ga imenujemo po prvopristopniku Čopov steber. Ta podvig iz leta 1945, ki se je končal brez tragedije samo zaradi Čopovega izrednega poguma, je tudi prvi, ki spada v ozek okrog smeri šeste stopnje.
Kljub bogati dejavnosti slovenski alpinisti niso rešili vseh problemov, ki so jih nudile domače gore. Tako je leta 1934 sloviti avstrijski alpinist Paul Achenbrenner speljal čudovito in zelo zahtevno smer v severni steni Travnika.
Tržačan Emilio Comici je v navezi z Anno Eschner preplezal direktno smer na severnem razu Jalovca in vrsto zanimivih sten v Zahodnih Julijcih. Prehodil je tudi znamenito Polico bogov, ki se z neverjetno natančnostjo vije preko cele skupine Viša. Za ta podvig ga je že starejši Kugy uradno pohvalil. Medtem so tudi ostali nemško in italijansko govoreči plezalci aktivno delovali v Julijskih Alpah.
Med Nemci gre omeniti navezo Deye-Peters; isti Peters, o katerem smo že govorili v poglavju o Dolomitih in ki ga bomo še srečali med opisovanjem gorniške medvojne zgodovine v Zahodnih Alpah. Ta naveza je zmogla čudovito smer na severnem razu stolpa Gamsove matere (Torre delle Madri dei Camosci), ki jo danes poznamo kot raz Deye. Med Tržačani so izstopali Vladimir Dougan, ki je raziskoval najbolj odročne predele skupin Montaža in Strme peči (Monte Cimone), Brunner, Desimon, Premuda, Kulterrer in Zuani.
Severna stena Mangarta je dolgo izzivala najboljše alpiniste. Previsne, gladke stene so predstavljale maksimum takratne zmogljivosti, zato je razumljivo, da so se v njih preizkušali vsi vrhunski plezalci. Toda sreča se je nasmehnila Furlanu Celsu Gilbertiju, ki je leta 1931 s Castiglionijem in Granzottom speljal krasno smer prek Mangartove stene. Tudi bližnja Vevnica in Mali Koritniški Mangart označujeta pogum mladega in žal rano preminulega Videmčana.
V skopih obrisih smo posredovali medvojno planinsko zgodovino v Julijskih Alpah, toda ne moremo mimo te zgodovine, ne da bi še enkrat poudarili njen izredni pomen za slovenski narod. Alpinizem je bil v Jugovih časih, ko sta v vojni poraženi Nemčija in Avstrija še vedno silili na slovensko ozemlje, eden izmed sredstev za upor proti potujčevanju. Klement Jug je namreč takrat zapisal:
»Na naših tleh imamo Julijske Alpe z njihovimi znamenitimi stenami, in sramota je, da so vse že prej tujci preplazili. Mi se moremo dvigniti nadnje. Človek zmore veliko, če hoče. In moramo hoteti, če naj postanejo vse naše planine v vsakem oziru naše. Kdor izmed narodov se zadovolji z majhnim, izgine. Za velike pa ni veličine nikoli dovolj. Mi Jugoslovani smo po številu majhni, zato pa moramo po svojem bistvu postati veliki.«
