Tekmovalno turno smučanje na OI: med »Igrami brez meja« in izgubo identitete
Olimpijski debi tekmovalnega turnega smučanja je sprožil prav to, kar je bilo mogoče pričakovati: Samo/hvalo organizacij in na drugi strani razpravo, ki presega športne rezultate in sega v samo bistvo tega, kar naj bi »skialpinizem« sploh bil. Mnogi so ob gledanju sprinta dobili občutek, da spremljajo nekakšno zimsko različico Iger brez meja — hitrost, ovire, menjave opreme, kratki krogi, nič gorništva, nič orientacije, nič tistega, kar je nekoč tvorilo DNK turnega smučanja.
In prav tu se začne problem: format, ki je bil ustvarjen za televizijo, je odrezal korenine discipline, ki je izšla iz alpinizma, iz gibanja po gorah, iz samostojnosti in tveganja. Namesto tega smo dobili sterilno, varno, kratko, hitro različico, ki je prilagojena kameram in časovnicam.
Izrazov za tekmovalno turno smučanje je več. Morda najbolj povezovalen z alpinizmom ostaja sosednji: »Scialpinismo, Ski Mountaineering, Skimo, Skibergsteigen, スキー登山« itd. …
Podobnost s turnim smučanjem je več kot neočitna
Zakaj se je to sploh zgodilo?
Želja po športnem tekmovanju je nekaj, kar tli v interesu mnogih športnikov. Nekaj drugega pa je to, kar se je v zadnjih desetletjih zgodilo, kar si marsikdo ne želi priznati: alpinistične in planinske organizacije so morale najti stabilen vir financiranja. In ta vir je — šport.
Ko je država začela »na polno« financirati tekmovalne (olimpijske) programe, so se discipline, ki so bile nekoč del gorniške kulture, začele preoblikovati v športne panoge: športno plezanje, tekmovalno turno smučanje, ledno plezanje, gorski tek, …
A resnica je, da se ta proces ni zgodil čez noč. Že dolgo je bilo jasno, da se bodo dejavnosti, ki so nekoč spadale v okvir alpinizma, počasi selile v športne programe. Krovne organizacije so potrebovale stabilne vire financiranja, država pa financira šport — ne pa odprave, raziskovanja ali gorskI idealizem. In ko se enkrat odprejo vrata tekmovalnosti, se začnejo stvari spreminjati: pravila, cilji, motivi, nazadnje pa tudi identiteta.
Zato ni presenetljivo, da je olimpijski debi sprožil tako val nostalgije kot tudi kritike. Mnogi so se vprašali, ali je to sploh še »skialpinizem« ali pa le njegova televizijska karikatura. Komentatorji RAI so med prenosom celo pozvali smučišča, naj odprejo posebne koridorje za turne smučarje — kar je pravzaprav priznanje, da se disciplina seli na urejene proge stran od gora, stran od tistega, kar jo je nekoč definiralo.
V ozadju vsega pa se skriva še nekaj: jezik. Besede imajo težo. Tako kot je iz alpinizma nekoč izšla »športna plezarija,« bi moral tudi olimpijski format turnega smučanja dobiti svoje ime. Nekaj, kar bi ohranilo povezavo z izvorom, a hkrati jasno povedalo, da gre za drugačen svet, drugačen pristop, drugačno logiko. Dokler bo nosil ime »skialpinizem« ali pa tekmovalno turno smučanje, bo v ljudeh prebujal pričakovanja, ki jih ta nova disciplina ne more in ne želi izpolniti.
Morda je prav to največja težava: ne to, da je olimpijski format slab, temveč to, da se predstavlja kot nekaj, kar ni. In dokler se bo to dogajalo, bo med gorskim svetom in športnim spektaklom zevala vrzel, ki je ne bo mogoče premostiti z nobeno medaljo.
»Skialpinizem« je bil nekoč način gibanja, način vsestranskega usposabljanja, razmišljanja, način bivanja v gorah. Olimpijski sprint pa je šport. Nič več in nič manj. In morda je čas, da to tudi poimenujemo tako in da se popolnoma izloči iz planinskih organizacij, ker v nasprotnem primeru šport izriva precej širše poslanstvo.
Del mladih se ne šola več, ne dela, ampak športa, šport postaja prevladujoča vrednota. Za postavljanje »tras« pa bo potreben še večji uvoz tuje, poceni delovne sile, …
PN
