Odličen vzpon v Zahodnih Alpah – Kdo drug kot francoski alpinisti premikajo meje
V Franciji lahko že leta spremljamo izjemno živahno in drzno alpinistično sceno. Mladi alpinisti, pogosto povezani z GEAN, GMHM ali ekipami kot Avant-Garde Simond, redno postavljajo nove standarde v Zahodnih Alpah. V zadnjih letih so se v ospredje prerinili vzponi, ki združujejo hitrost, tehnično mojstrstvo in izrazito osebno noto – od novih smeri v Écrinsih do hitrih solo prečenj in zimskih ponovitev smeri, ki so bile še nedavno rezervirane za poletje.
V tem kontekstu je najnovejši podvig Victorja Garcina eden tistih, ki bodo ostali zapisani v zgodovino.
Directissime des Potes – ena najtežjih smeri severne stene Meije
Severna stena Meije je svet zase: 900 metrov gnajsa in granita, prepletenega s strmimi ploščami, previsi in ledenimi odstavki. Smer Directissime des Potes (ED+, 7c, A2, 900 m) je med najbolj zahtevnimi linijami v tej steni – »ena najtežjih, najdaljših in najbolj celovitih smeri severne stene«, kot pravi njen prvoplezalec Cyril Copier. Splezana med letoma 1997 in 2005, v treh etapah, v duhu prijateljstva in brezkompromisne odločnosti: »Ko se lotiš te smeri, greš do vrha.«
Do zdaj so jo ponavljali le poleti in vedno v navezi. Med najbolj znanimi ponovitvami: Mathieu Detrie & Max Bonniot (2012) – v dveh dneh Camille Marot, Benjamin Védrines & Léo Billon (2019) – v enem dnevu, v sklopu trojnega severnega podviga (Râteau–Meije–Pic Gaspard)
Njihov opis ključnega raztežaja 7c je postal skoraj legendarni: »Stena onkraj vertikale – vrhunec predstave.«
Victor Garcin – prva solo zimska ponovitev
2. marca 2026 se je 25-letni francoski vodnik in član ekipe Avant-Garde Simond Victor Garcin podal pod in v steno z jasnim ciljem: prva solo zimska ponovitev Directissime des Potes.
Garcin ni neznan priimek. Že prej je opozoril nase z: vzponom na Gasherbrum I brez kisika, novimi smermi v Écrinsih, rekordnim časom na Pilier du Freney, vzponom Divine Providence na Grand Pilier d’Angle. Goro Meije pa ima za svoj »osebni simbol«: »Ta gora je zame emblem Écrinsov. Smer ima vse: višino, tehnično zahtevnost in redkost ponovitev.«
Tri dni in tri noči samote
Stena je bila suha – idealno za tehnično zimsko plezanje. Garcin je napredoval hitro, a ne brez zapletov: v ključnem raztežaju 7c mu je vrv obtičala, zato se je moral spustiti na star klin in jo sprostiti – manever, ki bi marsikoga stal živcev.
Najlažji del smeri je bil le navidezno lahek: 60-stopinjska črna ledna pobočja v osrednjem delu »Z« smeri so mu pošteno preizkusila meča.
Prvi dve noči v steni sta minili presenetljivo udobno.
Tretja, na vrhu, pri skoraj 4000 metrih, v vetru 30 km/h, sneženju in z mokrim spalnim vrečo, pa je bila tista, ki se vtisne v spomin.
4. marca ob 17:30 je stal na vrhu.
Po petnajstih spustih se je vrnil v dolino in se na smučeh pripeljal v La Grave – izmučen, a izpolnjen. »To je bila introspekcija. Samo jaz in Meije.«
Garcin je vzpon opisal tudi kot osebno potovanje: »To je bila oblika introspekcije, trenutek izven časa. Hotel sem si dokazati, da sem sposoben takšne solo ture. Tukaj ni bilo prostora za blef – bil sem samo jaz in Meije.«
Zanimivo je, da sam vzpona ne želi pretirano označevati kot »zimsko prvenstvo«: »Dnevi so že daljši, temperature niso tako ekstremne kot sredi zime. A to ni pomembno. Najbolj šteje zadovoljstvo… in veselje.«
Vrhunski alpinizem koraka svojo pot. Nekateri, kot je Victor in njegovi vrstniki, gredo višje, drugi stagnirajo, tretji pa krepko nazadujejo, a jim to uspeva (razmeroma) dobro prikrivati. Morda ima pa alpinist, ki je bil prejšnji teden na obisku, povsem prav, ko je vprašal, kdaj je bil nazadnje … opravljen kvaliteten solo vzpon?!
