TOVARI, 1947, št.31
Slovenija ima menda preko 300 planin, a od teh je Velika planina v Kamniških Alpah pač največja, saj obsega blizu 18 km2 gorskih pašnikov, ki prerede v poletnih mesecih na stotine glav goveje živine, konj in prašičev. Pod pojem Velike planine spadajo planinske naselbine ali planšarije, ki se v stopinjah in v strnjenih skupinah vrste od Gojške preko Male in Velike planine, ter Konjščice do Dola v dolžini 6 do 7 km in v višini od 1300 pa skoraj do 1700 m.
Za naše gospodarstvo, zlasti mlekarstvo in živinorejo prevažna visoka ravnica Velike planine je poleti kakor pozimi močno privlačna tudi za planinca in smučarja. Konec maja in v začetku junija te pokrijejo širni pašniki teh mičnih gorskih predelov s tako gostimi in tolikanj barvitimi cvetličnimi preprogami, da prijatelj prirode lahko ure in ure preživi v pisani dražbi in pase svoje oči nad vedno novimi lepotami tega prirodnega vrta. Sprehod z Njivice, ki je najvišja vzpetina na Veliki planini (1666 m) te vodi vzdolž ograje, varujoče živino pred opaznimi pečinami in prepadi na južni strani visoke planote, tja do Poljanskega roba, ki je za kakšnih 100 m nižji od Njivice. V planinski pomladi (sredi junija) hodiš med vonjajočimi zadrugami svetlordečih murk, ki te opajajo s svojim, na vanilijo in čokolado spominjajočim duhom. Z živorumeno barvo te razveseljujejo tisočeri cveti sončeca, ranjaka in nokote. Vmes pozvanjajo modre zvončice in svedrci; najlepši med lepotci je pač velecvetni svišč, ki se zapre ob oblačnem vremenu, a v soncu radodarno razkazuje svoje nebeškomodre cvete. Bele blazine osmerolistnih alpskih veles se vrste z dehtečimi šopi materine dušice, na robovih in med rušjem po se kažejo žareči rdeči cveti in vedno zeleno listje sleča ali burje. Kdo bi jih naštel vse te žarke planinske rože, ki nas osrečujejo s svojo lepoto, ko se sprehajamo med njimi?
Pred vojno je bilo na treh glavnih planinah, na Veliki, Mali in Gojški planini nad 100 stanov, zgrajenih v posebnem, za te kraje značilnem slogu. V sredi »bajta«, ki je bila krog in krog obdana s streho, segajočo prav do tal in oklepajočo prostorno »lopo«. Dočim je v bajti stanoval planšar, je bila lopa namenjena za živino, ki se je tja zatekala ponoči in ob slabem vremenu. Med zadnjo vojno so Nemci, ki so izvedeli, da se v teh planinah skrivajo partizani, s koncentričnim naskokom pridrli od vseh strani, iz Stahovice, iz Črne, z Dola in Kopišča ter zajeli nekaj borcev, ki se niso mogli pravočasno umakniti. Med boji in hajkami so bile na Veliki planini požgane prav vse koče, medtem ko so na Mali in Gajški planini ostali le nekateri redki stanovi. Toda domačini iz Stranj, Bistrice, Stahovice, Županjih Njiv in Gojzda, ki v pašniških zajednicah izkoriščajo te planine, so v dveh letih po osvoboditvi že skoraj docela obnovili svoje planšarske naselbine. Na Veliki planini je bilo v juniju letos že 50 novih koč, dve ali tri so bile v delu; Mala planina jih je postavila že tudi nad 20 in Gojška ne zaostaja v obnovi. Živahna in žilava delavnost tamkajšnjih kmetov lahko služi za zgled marsikaterim drugim planinskim predelom Slovenije, kjer požgane planine še danes samujejo neobnovljene in zalo le delno izkoriščane, škoda je le, da novih koč ne grade v prejšnjem slikovitem slogu; romantika se mora umakniti praktičnim vidikom in gospodarski smotrnosti.
Dostopi na Veliko planino so znani: Najnavadnejši iz Stranj vas pripelje mimo Sv. Primoža, kjer v gotski cerkvi nikar ne pozabite pogledali znamenite Wolfove freske, in preko Pasjih peči v štirih urah do planšarskih koč. S Kopišča, prikupne zelene trate blizu Kamniške Bistrice, se po strmi poti skoraj v istem času vzpneš čez Dol na Planino. Prijeten dostop je iz Črne, kamor te avtobus iz Ljubljane pripelje v pičli poldrugi uri; ta pot je priporočljiva zategadelj, ker nas v poltretji uri pripelje mimo Gajške in Male planine do cilja in nam med potom nudi popoln pregled prostranih pašnikov in obnovljenih planinskih naselij. Kdor pa ljubi strme in kratke poti, zapusti na Konjskem v Bistriški dolini vozilo in se ob suhem potoku in pozneje po gozdni strmali zažene proti višini: v dveh urah bo, če je kaj trden v nogah, dosegel rob planote in zagledal pod seboj vabljivo naselje Velike planine.
Kdor ni videl in doživel Velike planine pozimi, še ne pozna vseh njenih čarov. Ob ugodnem snegu drsiš križem kražem po širnih smučiščih in z užitkom krmariš po prostranih planjavah. Dočim je sneg na vrhovih, na Njivici in Poljanskem robu dostikrat spihan in skorjast, so zavetne vesine na Mali in Gojški planini, v vrtači Ločici in še marsikje dolge mesece nepopisno lepo in vabljivo torišče belega športa.
Velika planina je važna gospodarska postojanka Slovenije, hkrati pa nič manj pomembna planinsko – športna, telesno – vzgojna, turistična točka, ki jo je treba na vsak način usposobiti za množični razmah turizma. Tja gor spada veliko planinsko gostišče, ki bo lahko sprejemalo poleti in pozimi stotine naših, oddiha in okrepčila potrebnih delavcev. Ena največjih ovir za razvoj turizma na Planini, pomanjkanje žive vode, je odpravljena: Velika planina ima danes vodovod z dobro pitno vodo. Tako že sedaj lahko v senčnih gozdičih taborijo poleti številne skupine naše počitka željne in vredne delavne mladine. Pozimi pa si smučarji iščejo in najdejo zavetja v pastirskih stanovih in se na snežnih poljanah predajajo užitkom belega športa.
A. B.
