Železar, 2. marec 1973
Najvišji vrh zasneženih razglednih Karavank, Stol, je v soboto in nedeljo 24. in 25. februarja s snežnim metežem sprejemal in pozdravljal udeležence osmega zimskega spominskega pohoda.
Kljub temu, da je pod Stolom in v višinah ter zasneženih strminah Stola še v soboto snežilo, so udeleženci kljubovali snežnemu metežu, ledenemu mrazu in utirali globoko gaz iz Koroške Bele in iz Most proti Valvasorjevem domu, kjer je bila izhodiščna postojanka za nedeljski spominski pohod. Valvasorjev dom in bližnja obmejna karavla sta bila kmalu popoldan mnogo pretesna za tako množičen, rekorden obisk.
Udeleženci pohoda iz Tolmina, Novega mesta, Ljutomera, Maribora, Izole, Kopra in drugih mest, vasi in delavskih središč, so proti svojemu cilju stopali po globoki in varni gazi, ki so jo utrdili, zgazili in označili z rdečimi zastavicami časopisnega podjetja Dela in podjetja Elan iz Begunj, gorniki in reševalci. V Prešernovo kočo so neprestano prihajali novi in novi mladi in starejši obeh spolov. Pesem in vriski, ki so oznanjali praznično razpoloženje, so se mešali s tulečim in vedno bolj besnečim snežnim metežem, ki je vrtinčil snežne zastave po grebenih in vrhovih, da so bili podobni vihravim grivam pobesnelih konjev belcev.
Nedeljsko jutro je udeležence prebudilo s še večjim mrazom in viharjem ter snežnim metežem. Pogumnega nagradi sreča, zato nihče ni niti pomislil na težave in napore, na ledeni mraz, višino in strmino Stola, po katerih je snežni metež pometal novo zapadli sneg. Dolga, neprekinjena kolona mladih in starejših, žensk in moških se je vila iz Koroške Bele in Most mimo Valvasorjevega doma, Žirovniške planine proti vrhu Stola. Veliko pozornost so vzbujali številni slepi s svojimi vodniki, ki so pogumno in neustrašno kljubovali ledenemu mrazu, višinam in strminam, vsi so srečni in zadovoljni dosegli visoko postavljeni in težko dosegljivi cilj.
Preko 800 udeležencev zimskega množičnega pohoda, je v soboto in nedeljo obiskalo najvišji vrh Karavank. To je velik in pomemben dosežek in dokaz, da si ljudje želijo aktivne rekreacije : tudi v snežnem metežu in ledenem mrazu.
Nek kritični predstavnik PZS je ob tem drznem početju organizatorjev dejal: »Zakaj neki prirejate in organizirate takšne tvegane in naporne ter nevarne pohode?« Zato ker ljudje to hočejo in si takih pohodov želijo. Še več takih bolj ali manj zahtevnih pohodov bi bilo potrebno organizirati in izvesti ob zagotovljeni največji meri varnosti.
Letošnji osmi zimski spominski pohod je dokazal kaj je delovnim ljudem iz tovarn, rudnikov in pisarn ter mladini iz učilnic in delavnic potrebno. Aktivna, pa čeprav malo zahtevna rekreacija v gorah na svežem zraku in soncu, pa čeprav v snežnem viharju in ledenem mrazu. Potrebna je samo primerna oprema in previdnost!
Stol 1973, je torej v vsakem pogledu uspel in dosegel svoj namen in pokazal pravo pot in smer kako je treba delovne ljudi in mladino navdušiti za tudi zahtevnejšo aktivno rekreacijo. Lepi spomini in nepozabna doživetja pa čeprav z manjšimi ozeblinami po nosu, ušesih in licih, rokah in nogah, bodo na Stol še in še privabljale ljudi, ki si želijo posebnih doživetij v gorah tudi takrat, ko se po njih ne sprehaja samo bogata sončna luč, ko jih sprejemajo in pozdravljajo vihrajoče snežne zastave.
Nasvidenje drugo leto 24. februarja 1974 na zasneženem in od sonca obsijanem najvišjem vrhu razglednih Karavank.
