Pol stoletja Gorske reševalne službe na Gorenjskem
Glas, 2. julij 1962
»Gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor!«
Tako je dejal eden izmed tistih, ki so sedeli za mizo, v gostilni, drugi pa je še dodal: »Res, ne razumem, zakaj ljudje rinejo v hribe, ko vidijo, koliko nesreč se zgodi tam. Zakaj gredo v skale, v nevarnost?« Vsi so mu prikimavali in znova govorili o nesreči, o kateri je tisti dan objavil časnik vest. Niso in niso mogli razumeti, kako da gre mlad fant v smrt — zaradi planike in so menili, da bi moral za to nekdo odgovarjati.
No, če že govorimo, o teh nesrečnih hribih in nevarnostih, povejte, kje največ ljudi umre. Na postelji! In vendar tako radi ležemo. Nihče se je ne boji. Tako je dejal postaven moški na drugem koncu mize — in vse je utihnilo. Ta pa je kar nadaljeval: »Človek je poln strasti, hotenj, teženj, prežet je z ljubeznijo do narave, do ljudi … Koliko vesti ste že brali po časopisih o nesrečah na cesti, o utopljencih v kopališčih, o samomorih zaljubljencev itd. Ali naj bi potem prepovedali prevozna sredstva, kopanje, izlete v naravo, ljubezen, …? Kdo izmed vas se je vsega tega odrekel zaradi varnosti?« Nastal je smeh, komentarji o današnjem razvoju tehnike in senzacionalna novica dneva o smrti mladega človeka v planinah se je postopoma izgubila v pogovorih o filmih, ki so na sporedu, o koncertu, ki je bil prejšnji večer, o zadnjih predpisih in vse se je utopilo v dobri volji. Toda raje pojdimo ven — ven iz zadimljenega prostora in prisluhnimo nekaterim dogodkom v gorah!
Primer, kot jih ni malo
Bilo je lani 14. julija. Natakarica v Eriki v Kranjski gori je pravkar pripravljala mize za kosilo, ko je skozi vrata plani možak, bil je ves zmeden in zasopel. Zgrudil se je na najbližji stol in začel v nemščini nekaj praviti. Priskočili so ljudje, prisluhnili, tolmačili … Bil je Švicar. S prijateljem sta tisto jutro plezala severno steno Razorja. Prišla sta tik pod vrh. Bilo je okrog 10. ure. Takrat pa je njegov prijatelj, ki je bil prvi v navezi, nenadoma omahnil v prepad. Kakih deset metrov globoko je padel in se ustavil na ozki polici. Bil je hudo ranjen. Ta ga je privezal, da ne bi padel, sam pa je pohitel po pomoč. To je bilo nekaj pred poldnevom. Takoj je zazvonil telefon na postaji GRS v Kranjski gori. Kmalu nato je zazvonil še v drugih krajih in reševalci so bili kaj kmalu obveščeni. Četrt ure kasneje je že prihitel prvi, zatem drugi … 35 minut nato, ko so prejeli prvo telefonsko obvestilo iz Erike, so prvi štirje že krenili na pot. Z motorji so prišli do Mihovega doma, zatem peš v Krnico in naprej pod steno Razorja. Od tam je bilo težje. Plezanje, klini, vrv .. . Spretnost je bila glavni pripomoček. Hitro so se vzpenjali od police do police in ob 4. uri popoldne so prišli do ponesrečenca. Tudi njegov prijatelj se je vrnil z reševalci. Ponesrečenec je ležal na polici. V prvem trenutku niso vedeli, ali je mrtev ali spi ali je v nezavesti. Vsem je zastala sapa! Toda brž so se jim obrazi razjasnili — možak je dihal. Zatem je odprl oči. Začeli so ga otipavati, da bi ugotovili, kje je poškodovan. Ko so prijeli desno nogo, je zastokal. Nekje v kolenu je bila zlomljena ali zdrobljena. Pritrdili so jo in obvezali. Potem so ga položili na posebne naprave, pritrdili v steno vrv in ga začeli spuščati skoraj navpično navzdol, čez previs. Ko so prišli pod steno so se oddahnili. Bila je že tema. Ranjenec je večkrat spregovoril kakšno besedo, v glavnem pa je govoril njegov hvaležen pogled. V Krnici so mu ponudili čaj. Celo nekaj juhe je zaužil. Vsem je odleglo. Bilo je že tri zjutraj, ko so ga z »marinarjem« spravili do Mihovega doma. Tam je že čakal rešilni avto. Ponesrečenec se je znova zahvaljeval reševalcem, stiskal je posameznikom roke, gledal s solznim pogledom in v nekaj besedah povedal, da ne bo nikdar pozabil tega. V jeseniški bolnici je bil zatem približno dva meseca zaradi zdrobljenega kolena, polomljenih reber in pretresa možganov. A ko se je vrnil v Švico, res ni pozabil na naše reševalce, ki so mu rešili življenje. Večkrat jim je pisal. Zlasti pa se čudil kako ta služba pri nas brezhibno in dobro posluje na prostovoljni osnovi, brez plačila. V znak hvaležnosti je reševalcem poslal tudi darilo — srebrne krožnike, na katerih so tudi slike njegovega — Berna.
Dvestokrat v pomoč
V kroniki reševalne službe v Mojstrani je zelo malo takih akcij, ki se končajo srečno. O tem nam je ondan pripovedoval JANEZ BROJAN starejši, ki prav letos slavi 30-letnico, odkar, sodeluje v GORSKI REŠEVALNI SLUŽBI. Preko 200-krat je v teh letih odšel v pečine tamkajšnjih gora in sodeloval pri reševanju. Malo se je zamislil in povedal nekaj zanimivih številk. Oseminsedemdesetkrat, kot se spominja, so imeli vaje in improvizirane nesreče, ki jih je on vodil. Tako so usposabljali mladi kader, trenirali in se seznanjali z novo tehniko, ki vsako leto napreduje ter utrjevali enotnost in tovarištvo. Več kot tridesetkrat pa so šli zaman v pomoč. T o so bili primeri netočnega obvestila, največkrat pa nediscipliniranosti posameznikov. Ni malo primerov, ko razni zaljubljenci spreminjajo smer, se zaustavljajo v hribih preko dome njenega časa in povzročajo v dolini skrb in veliko, veliko nepotrebnih akcij reševalcev. Zanosno je Janez pravil o nekaterih akcijah, ki so, kot on pravi, uspele. Takih je bilo 44. kar pomeni, da so v 44 primerih ugotovili, da so s svojo pomočjo rešili življenje posameznikom. Koliko je bilo med temi očetov nepreskrbljenih otrok, študentov polnih življenjskega poleta — ljudi, ki so bili zapisani smrti in so danes zdravi in srečni. Res, v večini se ti ljudje niso več spomnili reševalcev, vendar to Janezu ne greni zadoščenja, ker je svojo reševalno skupino rešil toliko človeških življenj. Potem je Janez utihnil. Šele čez nekaj časa je pretrgal nastali molk in dejal: »Štiriintridesetkrat pa sem šel zaman.« Potem je bilo spet vse tiho. Tudi jaz nisem razumel, kaj hoče povedati. Vedel je, zato je še dodal: »Ker smo šli prepozno, ker so se ljudje smrtno ponesrečili in smo porabili našo sposobnost in tehnično opremo samo zato, da smo spravili trupla v dolino.«
Včasih je bilo drugače
ČOPOV JOŽA na Jesenicah je znan kot »oče« reševalne službe in je znan ne le na Jesenicah in Gornjesavskem, marveč tudi med alpinisti in reševalci po vsej Sloveniji in celo onstran Karavank in še dlje. Polnih 41 let je že pri tej službi. »Toda včasih je bilo drugače,« je dejal, ko smo se pogovarjali o gorski reševalni. Peš smo hodili v Vrata in že utrujeni smo začeli plezati po skalah do ponesrečencev. Danes imajo reševalci veliko pripomočkov, ki dopolnjujejo humanost in voljo članov te organizacije. Potem pa je povedal zgodbo o svojem prvem povojnem vzponu. Ko se je 1945. leta vrnil iz zaporov izmučen in izčrpan, si je najprej želel naužiti svobode v svojem ljubljenem svetu. S Pavlo, ki je bila istih želja, sta šla v SEVERNO TRIGLAVSKO STENO. Ni ju motilo, ker nista imela s seboj primerne hrane in opreme. Toda zgolj ljubezen do narave ni bila dovolj. Nastalo je slabo vreme: dež, megla, hladno in sledila je izčrpanost. Ni in ni šlo. Pavla je omagala. Niti nazaj je ni mogel spraviti. Oblekel in pokril jo je s svojo obleko, z vrvjo ji je zagotovil varno ležišče, sam pa je golih rok in brez pripomočkov v megli plezal previse in visoko steno, da je prišel do Aljaževega doma, obvestil o stanju, dobil pomoč in rešil njo, ki je bila že štiri dni v steni.
Ob letošnjem jubileju
Obiskali smo tudi reševalce v Tržiču, kjer nas je NADISLAV SALBERGER povedal mnogo pretresljivih zgodb. FRANC GAŠPERLIN iz Kranja je bil razočaran nad podatki, da se toliko ljudi smrtno ponesreči in da jim pri vsej požrtvovalnosti gorski reševalci ne morejo pomagati. ROMAN HERLEC iz okrajne GRS je pravil o dogodkih in uspehih reševalcev v Bohinju, v Planici in drugod in govoril o letošnjih prireditvah. Gibanje v naravi je bilo včasih šport »boljših« slojev, danes postaja vse bolj potreba delovnih množic. Lani je bilo zabeleženo v naših gorah že pol milijona obiskovalcev. Hkrati ob tem pa se veča tudi število nesreč. Ob tej potrebi je že pred 50. leti nastala pri nas prva GORSKA REŠEVALN A SLUŽBA. Uspeh te službe bi bilo napačno iskati pri nas zgolj v številu rešenih življenj, marveč je treba upoštevati preprečevanje nesreč sploh, vzgajanje in opozarjanje na nevarnosti itd. In vse to delo opravljajo posamezniki brez vsakega denarnega nadomestila, zgolj iz ljubezni do človeka.
Naši reševalci proslavljajo letos pomemben jubilej. V sredo, 4. julija, bo v Vratih posebno slavje GRS ob 50-letnici ustanovitve. Septembra meseca pa bodo na Vršiču mednarodne vaje v gorskem reševanju, ki se jih bodo udeležili voditelji in instruktorji podobnih služb iz Švice, Italije, Nemčije, Avstrije itd. Naša GORSKA REVALNA SLUŽBA si zasluži vse priznanje, saj je s svojim delom pokazala neizčrpne vire humanosti, požrtvovalnosti in ljubezni do naših gora in do vseh tistih ljudi, ki v gorskem svetu iščejo svoj počitek in uteho ter izvir in duševnih sil za odpravljanje vsakdanjih težav in izpolnjevanje dolžnosti pri krepitvi skromnih materialnih sil in družbeni zavesti.
K. Makuc
