Boris Režek
Izza zarosenih šip se je motno kazala trata z macesnom, šopi rušja in posivelimi skalami. Dež je ponehaval in se spet zaganjal, ko je potegnil veter. Megle nad planino so se prevlekle čez rob, zakipele kvišku in se znova zgatile po zakotjih. V steni je šumel slap, vmes je rožljalo kamenje in ti oddaljeni mrmravi glasovi so se spajali s klokajočim vrvranjem curkov v strešnem žlebu. Mračno je bilo; v koči se je komaj razločila posoda na mizi in šopek gričevnika v kozarcu. Po kotih se je od časa do časa zganila kakšna senca, zaškripal je stol, ko se je kdo naveličano presedel in momljav pogovor je pritajil šumenje na planem. Pogled se ni imel kje ustavljati. Slike na stenah so bile le nespoznavne pege. Ljudje so se prestopali do oken in spet na prag, toda zunaj je bila le pretezajoča se megla, dež in taista puščoba kakor v hiši.
Ves dan je že tako lilo. Ljudje so bili po malem prihajali in se premočeni ogrinjali v odeje. Zagaten duh sušeče se obleke se je širil iz kuhinje in po tleh so se razlezovale mokre lise. Na noč je kazalo, da se bo vreme le sprevedrilo. Dež je odnehal, v robeh je završalo in zdruznjeni macesen na trati se je jel otresati v pišu. Megle so se raztrgale v pramene, ki so se ovijali okrog skalovjd in stena se je odgrnila. Slap v njej je padal v globino in njegovo utripajoče bučanje se je zgubljalo v vršanju vetra, ki se je gnal čez robove.
Z mrakom je vihar naraščal. Ostrešje je ječalo v njegovih navalih, šipe so žvenketale ob loputanju oknic in v hišo so prišli tudi tisti, ki so prebili dan na ležiščih.
Luč je posvetila v raztegnjeni prostor. Neznani obrazi so se pokazali za mizami in pogovor je zažuborel. Utihnil je za hipe, kadar se je vihar na planem zagnal s trgajočim vršanjem in so se ljudje spogledali v nemirnem pričakovanju. Toda vsakteri piš je bil tedaj že mimo in je tožeče zavijal po ostenjih.
»Vreme bo,« je povedal oskrbnik. »Kadar takole pritisne sever, se vselej zvedri. Saj je bilo dovolj moče in vodnjak je napolnilo, da že teče čez rob,« je veselo nadaljeval. »Ne bo mi več treba nositi vodo od studenca.«
»Nič zato, če me je premočilo do kože in še skoznjo,« se je oglasil zmrdnjen možak. »Samo da bo jutri lepo. Sit sem že te bajte,« je pogledal po stenah in naveznil kozarec. Zategnjeni obraz mu je potem kar zasijal, ko se je ozrl k sosedu. »Kam pa ste namenjeni?« Luč je svetlo sijala pod stropom in iz kuhinje se je širila prijetna toplota. Pogovor se je bil razvnel in oglasil se je smeh.
Takšni so večeri v kočah, ko se potaji misel na potekli dan, na trud med potjo, na razglede z vrhov in se ljudje zbližajo ob zadostitvi v sebi. »Kaj, že spat?« se je oglasil fant podjetno kodrastih las in se obrnil k dekletoma ob sebi. »Nocoj bomo še kakšno rekli,« je potem povzel. »Saj je bilo dovolj pusto ves dan.« Dekle je oklevajoče zmignilo z rameni in pogledalo k sosedi onkraj mize.
»Zgodaj je še, res,« je nato rekla ona, skoraj v zadregi. Videti ji je bilo, da ji je všeč tod za mizo. »Oh, saj se mi še ne da spat,« se je drobno nasmehljala. »Kje neki!«
Zmrdnjenemu možaku se je že razlezel obraz v prijazne gube. Sam s seboj zadovoljen je bil pripovedoval družbici ob sebi, kako ga je dajalo na poti.
»Dolgo me že ni bilo semkaj,« je nato nadaljeval. »Od tistikrat, ko sta se dva ubila zgoraj na Grin-tovcu,« je kazal z roko nekam vstran. »Veste, za njima sem hodil po snežišču. Kar je prvemu spodrsnilo, drugi ga je hotel obdržati, pa … pa .. .,« je lovil besedo. »Oba sta šla po strmali,« je nato zadihal. »Grabila sta po snegu, a vse zaman, neslo ju je po snežišču navzdol in med skalovje. Videl sem še, kako ju je vrglo vsaksebi in čez rob …«
Poslušalci so strmeli vanj z zgrozenimi obrazi. Dekleti sta bili prisluhnili in se vprašujoče spogledali. Kodrolasec pa se je z laktmi oprt na mizo porogljivo smehljal.
»Toliko se jih je že pobilo,« je malomarno spregovoril, a se je precej zresnil, ko je ugledal napeta obraza deklet. »No, nesreča pač; nista dovolj pazila …«
Nehal je, ker je možak znova segel v nastalo tišino. Tudi od drugih miz so se ljudje obrnili k njemu.
»Kar odrevenel sem in se nisem mogel prestopiti. Pod menoj na snežišču so bile le še riže, ki sta jih bila napravila z rokami, da bi se ustavila, in nobene stopinje več. Oklepal sem se svoje palice, ki sem jo zabil v sneg, in mrzel pot me je začel oblivati. Spodaj pa je bilo vse tiho…..
»Na mestu sta bila mrtva,« je povedal oskrbnik, ko je prinesel jed na mizo. »Spraviti smo ga morali dol, tako je bil prestrašen,« je nato šepnil in z glavo mignil proti možaku. »Kaj le govori o tem,« je potem zagodrnjal, ko je začutil težo, ki je legla nad ljudi. »Saj se nima s čim hvaliti.« »Videl sem ju potem, ko so ju prinesli,« je vmes govoril možak.
Nezadovoljno mrmranje ga je ustavilo. Pogledal je okrog sebe in ko je videl, da je segel predaleč, je zmeden mahnil z roko mimo glave in globoko potegnil iz kozarca.
»Takole plaši ljudi,« je mrmral oskrbnik. »Ko se ga bo dodobra nalezel, pa bo začel praviti še o tistem, ki je bil padel pod Kalci. »Ni tako hudo,« je kodrolasec miril dekleti. »Zdaj skoraj že ni več snega, le sem in tja je še kakšno snežišče; ni se kaj bati….. Pogledal je vstran in se nasmehnil. »Tole je pa moj sotrpin,« je nato rekel dekletoma, ko je prisedel razmršen potegon z zaspanim obrazom. »No, kako je?« »Ves sem preležan,« se je malce zvedril oni, ko je naglo ošinil dekleti in se pretezal. »Lahko bi me bil prebudil,« je nato spregovoril. »Prijetno druščino imaš. Tako se mi pa ni zdelo dol, ko sem slišal samo neko godrnjanje.« Možak je že napletal drugo reč, da je spet obrnil poglede nase. Važno je z roko odtehtaval svoje besede in obraz pod rahlo osivelimi lasmi mu je rdel v vnemi, ko je pripovedoval: »Megla je bila in kakor sem gledal podse, da bi ne zgrešil steze, ki se je poznala le po odrsih na skalovju, sem le nakrenil vstran, da sem se znašel na nekem robu. Samo korak še, pa bi se bil pogreznil v prepad . ..«
S težavo se je odsopel in v licih mu je zadrgetalo, kakor bi bil vse to pravkar doživel. »Videti je, da se nisi, ker si zdaj tu živ in zdrav,« je bolj zase zagodrnjal potegon. »Česa vsega ne boš še znesel!«
Vsi so ga slišali in se zasmejali. Možaku se je potegnil obraz, ker so ga tako zmotili. Jezno je segel po kozarcu in zarenčal čez mizo: »Kaj pa veš ti?« je sikal. »Kje vse pa si že bil? Dvajset let že lazim po gorah .. .«
»Kako je bilo potem?«
Vtaknil se je oskrbnik, ki ni hotel, da bi nastal prepir. Možak ga je imel že nekaj kozarcev preveč, toda ni se mu dal speljati. »Vsak zmene se mi bo že vtikal v besedo in mi solil pamet,« je rohnel. »Sakramenski pokovec!« Vstal je izza mize, pa so ga drugi povlekli nazaj in ga mirili. Nejevoljni pogledi so leteli po obeh fantih, toda potegon se ni zmenil za nikogar in je marnjal z dekletoma, ki sta se nemirno presedali.
»Vreme je že takšno . . .« je zlobno trznil z glavo proti možaku. »Ves teden se je napravljala k nevihti in četudi so se navlekli oblaki, je le malo pogrmelo in spet ni bilo nič; danes se je pa začelo zares.«
»Zato si pa še ves nataknjen,« ga je zbodel kodrolasec. »Pusti ga pri miru.«
Možaku so bili odnesli besedo, da je ves teman obsedel pred svojo mero, ko so govorili mimo njega.
»Ni prvič,« je povedal potegon. »Kadarkoli sem naletel nanj, vselej je hotel imeti besedo. Samo naceja se in se postavlja, kje povsod je že bil in kaj vse je doživel.«
»Kaj že gresta?« se je zavzel kodrolasec, ko sta dekleti vstali. »Malo bi lahko še pokramljali . . .« »Jutri morda, če bomo še utegnili,« je dobil za odgovor. Poslednja se je še posmehnila od vrat na skupno ležišče. »Srečno!«
»Zdaj pa imaš,« je jezno revsnil kodrolasec na potegona. »Kaj te je le prinesel zlodej, da si mi pokvaril druščino s svojim opletanjem.« »Meni se za jutri,« ga je ta zavrnil. »Menda nisva prišla zato, da bi se smukala okrog njih.« »Če bo vreme,« se je oni začemeril. »V slabem vremenu me ne spraviš nikamor.« Med glasovi v koči se je čulo le še enakomerno vršanje vetra na planem in sem pa tja so še zažvenketale šipe v oknih.
Zunaj se je jasnilo. Sever je potegnil megle nad globeli in vrhovi so se dvigali v zamolkli svod z redkimi zvezdami. Potihujoče je šumel slap v steni; s trat so se otresale lesketajoče se kaplje in macesen je tožil v raztepenih sapah. Ljudje so se odpravljali na ležišča. Topotanje korakov je donelo po stopnicah in nad stropom. Škripaje so se odpahnila vrata, oglasil se je še kratek smeh in nerazločni glasovi so se počasi utapljali v tišino.
Možak je obsedel sam pred novo mero. Škrtaje je tiktakala ura na steni. Oskrbnik je pospravljal z miz in vmes nejevoljno odgovarjal možaku, ko sta fanta šla pogledat po vremenu.
»Navlekla sta vrvi in železja in bosta jutri najbrž rinila tjale v rob,« je trznil z glavo. »Saj se kar menjavajo. Čim dva odlezeta, sta že druga dva za njima. Nikakor ne morejo čez neke previse. Po ves dan se čuje samo nabijanje.«
»Tako…« se je zarežal možak. »Potem pa se postavljajo nad vse druge, ki imajo res kaj za sabo.«
Fanta sta se vrnila spred koče in možak ju je zaničljivo pogledal, ko sta spet sedla za mizo.
»Luč je videti spodaj,« je povedal kodrolasec.
»Že visoko nad gozdom. Še nekaj ljudi bo.« Oskrbnik je naveličano vzdihnil. Spravil se je v kuhinjo in ropotal s posodo.
»Še malo posediva,« je dejal potegon. »Do jutra se bova še lahko naspala. Tudi ni treba, da bi bila prav zgodnja, dokler sonce ne bo osušilo skalovja.«
»Kaj le imata od tega,« je začel možak. »Pobijate se za prazen nič.« Svetlo je pogledal predse in počasi dajal besede. »Prav tako smo sedeli neki večer; polna hiša je bila. Nihče se ni menil za mladega fanta, pa sem si ga le malo ogledal. Nekako čuden se mi je zdel. Dejal bi, da ga je nekaj trlo.« Prenehal je z besedo in počasi odpil. »Neko slutnjo sem imel, in res…«
»Imel sem prav,« je potem zasopel in zaznojeni obraz se mu je posvetil v luči, ko se je nagnil čez mizo. »Zjutraj so ga videli, da je lezel s poti v skalovje in…« S potihnjenim glasom je sikal, pogledovaje od enega do drugega. »Znenada ga je spodneslo, opletel je z rokami po zraku, se odbil od skal, zavrtelo ga je z glavo navzdol in obležal je v dnu. Ubit!« je končal in se odsopel. »Mrtev!«
Fanta sta se morala nasmehniti njegovi grozljivi resnosti, ko je tako pripovedoval in krilil z rokami.
»Menda nisva tudi midva tako čudna,« se je oglasil kodrolasec, ki ga je imelo, da bi možaka malo vlekel. »Kaj?«
»Le norčujta se …« je ta povzel. »Slutnjo imam, da se bo nekaj zgodilo. Vselej je bilo tako,« si je položil roko na prsi. »Čutim v sebi, ne mogel bi povedati, kaj,« je zatresel z glavo. »Nekaj me tišči; raje ne hodita nikamor.«
»Pravite, da se mora nekaj zgoditi,« je začel kodrolasec. »Ni pa rečeno, da bi moralo zateti prav naju.«
»Nehajte že s tem krakanjem; kakor bi res klicali nesrečo nase,« se je nejevoljno vtaknil oskrbnik, toda pogovor se je že razvnel. Potegon se je spogledal s kodrolascem in pričel naštevati na prste:
»Vzemimo, da nas je v koči deset; ne. .. le osem,« se je popravil po kratkem premisleku. »Oskrbnika ne štejem,« se je nasmehnil proti njemu. »Za štedilnikom se mu ne more kaj pripetiti. Potem so oni trije, ki so namenjeni v dolino; tudi ti torej odpadejo. Tako ostaneta samo še onidve dekleti, midva in vi .. .« je spet svetlo pogledal k možaku. »Torej!« Možak se je prizadet zravnal za mizo in zbegan pogledal okrog sebe.
»No, pa vadljajmo,« je resno nadaljeval potegon in stresel škatlico vžigalic po mizi. »Vlekli bomo za nas tri in dekleti,« je začel polagati šibice predse. »Kdo bo začel?«
»Zdaj pa je dovolj tega,« je zarohnel oskrbnik in snel luč s kavlja. »Takole se ne boste norčevali iz svetih reči,« je jezno hropel. »Spat se spravite.«
»Vzemimo, da je žreb zadel naju,« je še govoril potegon in tipal za vžigalicami po mizi. »Torej lahko mirno spite,« se je obrnil k možaku, ki ni več zmogel besede. »Jutri bomo že videli. Ampak povem ti,« je nato rekel oskrbniku, ki je z lučjo v roki splašeno strmel vanj, »prvo noč, ko naju vzame zlodej, te prideva strašit.« »Samo tega ne; bodita no pametna,« je šepetal, ko je posvetil po stopnicah. »Ne kličita nesreče nase.«
Možak ni več spregovoril. V temi se je še dolgo obračal na ležišču, dokler niso vsi skupaj usnuli. Veter je šepetaje pohajal okrog koče. Petelin na dimniku je od časa do časa zaškrtal in vmes je loputnila priprta oknica. Megla se je valila iz globeli navzgor, pod jasnim nebom v višavah pa se je cefrala v štrenaste pramene, ki so silili v stene, toda sever jim ni dal do vrhov.
Jutro je bilo tiho. Sonce je medlo posijalo izza meglenega jezu, ko so se ljudje odpravljali vsak v svojo stran.
»Do poldne bo držalo,« je povedal nosač, ko je z onimi tremi odhajal v dolino. »Potem pa kar pod streho; spet bo lilo.«
»Vsaj upanje mi pustite, da se bomo še kdaj videli,« je ogovarjal kodrolasec eno izmed deklet, ki ju je šele zdaj za dne lahko dodobra ogledal. »Ne bodite taki.«
»Nič se ne ve,« mu je spogledljivo vračala. »Sicer pa bi lahko šli kar z nama, da bi bil krajši čas in pot bolj varna.«
»Oh!« je zamencal. »Moram s to pokoro,« je pokazal na potegona, ki je z vrvjo čez ramo že
odhajal proti steni. »No, pa drugič…,« je žalobno dodal. »Nasvidenje!«
Možak je nemara še bolj čemeren, kakor je bil zvečer, le počasi jemal slovo.
»Res gresta v steno,« je dejal oskrbniku, ko ju je ugledal na melišču. »Da bi se jima le kaj ne pripetilo,« je godel. »Veste, tu notri mi nekaj pravi,« se je trepljal z dlanjo po prsih. »Nikoli se še nisem zmotil.«
Oskrbniku se ni ljubilo odgovarjati. Ropotal je po kuhinji in hodil pogledovat na prag, kako je z vremenom, dokler se možak naposled le ni odpravil.
»Pod Škrbino pojdite raje po grušču okrog, ne po snežišču,« mu je še svetoval. »Sneg je trd.« »Menda bom že sam vedel, kako mi bo kazalo,« mu je odgovarjal možak. »Saj nisem kakšen zelenec.«
Deževati je pričelo že ob enajstih. Zatemneli svod se je bil znižal in megle so se znova razvlekle med grebene.
Fanta sta bila že visoko v steni. Pod previsi, kjer sta doslej vedno morala obrniti, pa sta spet obtičala.
Kodrolasec je zabijal klin, da bi se na njem potegnil više, ko mu je na obraz padla težka kaplja. V robeh je završalo, čez vrh je puhnila megla in ulilo se je v gostih curkih. Nekje visoko zgoraj je zarožljalo kamenje in sikaje padalo čez previse v dno.
»Spusti se!« je klical potegon izpod previsa. »Hiti, hiti….. ga je priganjal, ko je v meglenem čadu razpršenega dežja hlastal navzdol. »Drži se!«
V silnem pišu je vrv opletala po steni in kodrolasca je zanašalo, da je nihal sem in tja. Komaj se je potegnil pod previs, že je šel čezenj s silovitim treskanjem kamniti podor. Po steni se je kar kadilo in dno se je zgubilo v lijočih curkih. »Samo še hip in stari bi imel prav,« se je potem na varnem pod previsom oddihoval kodrolasec. »Res se ni bilo treba norčevati in potem še riniti semkaj,« je dodal. »Samo zaradi tvoje trme sva takole nadrsala.«
Potegon se je okrutno režal in se tiščal pod previs, čez katerega je še visela vrv in drgetala v vetru.
»Je že mimo,« je kričal v šumenju curkov in udarjanju kamenja. »Zlodej ne bo prišel na svoje.«
Nevihta se dolgo ni mogla unesti. Mogočno grmenje se je valilo med zamegljenimi vrhovi in
treski so se kor vrstili. Nazadnje so se oblaki le raztegnili in sonce je posijalo po omočenem skalovju. Curki so še žuboreli po steni in v grapah so lili slapovi.
»Za danes sva opravila,« je povzel potegon, ko se je kodrolasec ves premočen otresal. »Toliko še počakajva, da povsem mine,« ga je pogovarjal, ker se je nekaj začmeril. »Kaj te zebe?« Fant se je res tresel in ni zinil nobene, še poslej ne, ko sta se po vrvi spuščala nazaj pod steno. V prežavi napetosti, ko sta vlačila vrv za seboj in je vmes še vedno sikalo kamenje spod vrha, tudi nista imela kaj govoriti.
»Midva sva torej odvadljala,« se je potem smejal potegon, ko je v dnu zvijal vrv. »Zdaj sta v igri samo še dekleti in stari zloveščnež. Vendar menim, da so jo vsi skupaj prav tako lepo odnesli.«
»Molči!« ga je nadrl kodrolasec. »Dekleti nista vajeni gora in tam na Podih se v megli gotovo nista mogli znajti. Stari pa, kaj se ve.«
V koči sta potem zvedela, da je možak odšel proti Škrbini. Dekleti pa sta se vrnili in se zdaj premočeni sušili na soncu za kočo. »Vendar!« se je zveselil kodrolasec, ko ju je ugledal na trati. »Pa smo se le spet sešli,« ju je pozdravljal in sedel mednju. »Srečni dež!« Vse je bilo na mah pozabljeno. Še potegon se je počasi pritisnil bliže in začela se je druga zgodba, v kateri ni nihče več pomislil na zloveščega oznanjevalca nesreče.
Šele čez dolgo so ga našli med skalovjem pod snežiščem v Škrbini. Oskrbnik je bil zraven, ko so ga spravljali v dolino, in je zaman ugibal, kako se je nesreča sploh mogla pripetiti. Pot okrog je bila kopna; samo za lučaj ovinka vsega skupaj, da sploh ni bilo treba stopiti na sneg. Kaj neki je potem iskal možak na snežišču, na onem ozkem s kamenjem posutem jeziku, ki je segal v prepadno skalovje?
