Ciril Praček
Namen, da se zgrade Triglavske žičnice, je močno odjeknil med Slovenci. Nekateri so za, drugi proti, kakor vedno, kadar gre za nekaj novega pri nas. Kljub vsemu za in kljub vsemu proti so pri PZS toliko napredni in dalekovidni ljudje, da se razvoju ne upirajo. Res je bolje s pametnimi predlogi in nasveti usmerjati razvoj v pravo smer. Arlberg, ki je podoben našim Julijcem, je ves preprežen z žičnicami, toda zato je še pravtako lep, obiskujejo ga vzgojeni ljudje, ki ne pohodijo, pomendrajo, potrgajo in razbijejo vsega, kar je okoli njih. Za to je potrebna dolgoletna vzgoja, potrebni so zakoni, predpisi, kazni. Tam nekje v najbolj skritem kotu svojega planinskega srca bi tudi prav egoistično želel te lepe gore samo zase, samo za svoj zdravi organizem, ki zmore napore in daljave. Pred prostimi dnevi si že nemiren, v soboto te zgrabi, oprtaš najpotrebnejše, hodiš ure in ure v samoti in piješ lepoto miru in okolja.
Triglav in njegovo okolje pa ni last samo nekaterih izbrancev, ki naj uživajo njegovo bogastvo. Ta izredno prostrani rezervat je obenem tudi mrtev potencial izrednega bogastva, mrtev pač, dokler ga ne bodo in ne bomo izkoristili. Mrtev kakor Donava v Djerdapu, dokler je ne bomo pretvorili v električno energijo. Tega se nekateri pri nas dobro zavedajo. Da bi vskladili do največje možnosti čimboljšo izbiro terenov za izgradnjo Triglavskih žičnic ob čim manjšem iznakaženju terena, je Zavod za izgradnjo TŽ zaprosil PZS, naj mu da na razpolago tri gorske vodnike za opazovanje triglavskega gorskega sveta.
Triglavsko okolje ima tako posrečeno lego, da žičnice ne bi pokvarile najlepšega alpinističnega okolja, to je dolino Vrat in severno triglavsko steno. To bi ostalo tako, kakor stoji že milijone let, tu bo promet ostal, kakor je, bojim se le, da tudi tisti, ki so proti žičnicam, odslej ne bodo zahajali več v Vrata (po izgradnji žičnic, ki pa se lahko zavleče še dolgo).
Ogledi se vrše že tri leta, gorski vodniki so šli vsako zimo najmanj petkrat skozi Krmo do Kredarice, prehodili so ves smučarski svet od Velega polja do Krna. Ves smuški svet od Krme do Krna je celota in TŽ so samo začetek povezovanja tega prostranstva v organizem, ki bo morda zaživel šele čez dolga desetletja, toda nekoč bo gotovo zaživel, ker je tu, ker obstaja, ker sam sili in se ponuja v tako rešitev. Vizija prihodnosti kaže tu gori naselja, hotele, žičnice, promet, življenje, denar. Desettisoči bodo živeli nekoč od neizmernega potenciala belega zlata, kakor žive pod Mont Blancom, v Arlbergu, Courchevelu, Cervinii, Iseri in še kje drugod.
Mraz je pritiskal, ko smo navezovali smuči v vprego zadaj za Mojstrano. Če moraš nositi tisoč stvari, od kuhalnika do spalne vreče, potem postaneš izumitelj in narediš iz smuči sanke, na katere privežeš teh tisoč stvari in jih vlečeš po ravnini za seboj v zasnežene gore. Pot iz Mojstrane do zadnje hiše v Radovni, do Lojzeta Rekarja, je navadno shojena, ker tu so še ljudje in in tu so še gazi. Lepo počasi smo šli po beli gazi. igraje gre, če ne nosiš. Pri Lojzu smo se ustavili, tu je zadnja straža civilizacije, tu je topla kuhinja, tu je vroč čaj. Še vselej, ko smo šli tu mimo, nam je Rekarjeva mama postregla kakor lastnim otrokom, zato smo se tu obvezno ustavili. Od tu naprej ni bilo več gazi. Konec je s komodno hojo in vleko. Težki oprtniki so se preselili na hrbet in smuči na noge. Ta pot je v snegu dvakrat, trikrat daljša. Dve pedi pršiča na starem snegu. Gazili smo menjaje. Z juga so se trgali oblaki, kazalo je na sneg. V Krmarici smo navezali kože za vzpon in gazili vse težje v naraščajočo debelino svežega snega. Tudi to gazenje ima svoj opoj. Daleč zadaj je že Zasipska planina, uživaš pri pogledu na daljavo, ki si jo premagal v občutku zadržane sile, ki jo zmerno sproščaš v napredovanje. Toda pot je še tako dolga in globoki sneg postaja pod Plešo zahrbtno nevaren zaradi plazov. Iznad Debele bukve smo vzeli razdaljo in navezali lavinske vrvice. Teh par sto metrov je najbolj nevarnih na vsej poti. Držali smo se skrajno desno, tu se ne zopraše tako močni plazovi, kakor preko Proda izpod Draškega roba. Preko sto metrov smo se oddaljili drug od drugega in previdno napredovali skozi bukovje. Na vrhu Pleše se svet zravna in se malo dvigne do Vrtače. Vrtača je značilna ravnina med Plešo in Poljem. Tudi tu je treba hoditi ves čas skrajno desno, kajti v novem snegu je nevarno. Na Pleši nas je ujela tema. Ves dan smo že gazili. Čelne svetilke so zasvetile v noč. Do Pastirske bajte je sicer tu gori poleti komaj uro hoda, v globokem snegu smo gazili na smučeh že štiri ure. Od sedme ure zjutraj do devete ure zvečer.
Občutek zadržane sile, ki jo lepo počasi sproščaš v garanje, je že davno minil, hoja je postala trd boj za obstanek. Niko se je v koči lotil štedilnika, z Maksom sva šla nad bližnji macesen in mu oklestila suhe veje. Le počasi se je ogrevala koča. Da ne bi predolgo čakali na čaj, je Niko vžgal kuhalnik in skuhal čaj. Pozno ponoči smo polegli v spalne vreče na trda ležišča in se predali užitku počitka.
Zjutraj je bilo treba zgodaj vstati. Niko je pričel šariti že ob petih po koči. Ni se mi dalo vstati iz tople vreče, toda topli čaj me je zvabil pokonci.
V temi smo odrinili naprej. Kurica nad Pastirsko kočo je nevarna, vzeli smo zopet razdaljo vse do ravnine pod Apnenico. Ta pobočja so zelo strma in polna plazov. Na Apnenici se je pričela igra svetlobe vzhajajočega sonca. Tega veličastja ne moreš popisati z besedami, to moraš doživeti. Vsakokrat, ko sem v gorah doživljal sončni vzhod, je bilo to rojstvo dneva drugačno, okolje se vedno spreminja, oblaki so vedno različni, le vtis dogodka je vedno isti, silen, nedopovedljiv. Vreme se je nekako popravilo, močan veter je opravil svoje delo ponoči, zapihal je sneg po kotanjah, sneg je od vetra in mraza otrdel in laže smo napredovali.
Pri Kalvariji so nastopile zopet težave. Prehod preko znane plazovite grape je bil na debelo žameten. Nevarna debela plast je pokrivala zmrznjeno, trdo podlago. Odločili smo se za hojo brez smuči naravnost navzgor in za prečkanje nad grapo. Pri pešačenju sneg ni držal, globoko se je prediralo. Visoko nad nevarno grapo sem počasi zavil v levo. Niko in Maks sta čakala. Sneg se je udiral do pasu. Na polovici prečke se je nenadoma plast premaknila za 20 cm. Stisnilo me je v grlu, skočiti nisem mogel, sneg se je udiral pregloboko, lahko sem samo ugibal, ali se bo utrgal ali ne. Pa se ni, kdo ve, zakaj se ni? Gazil sem naprej, ni mi preostalo drugega. Z druge strani je gledal naše početje metereolog Tonček, ki je tudi že neštetokrat imel težave s prehodom preko te grape pod nami, ki smo se je danes izognili, toda tudi višje je prehod v strmini nevaren.
Tonček je stal niže pod nami in se prebil previdno do grape. Prijel se je za skalo, stegnil smučarsko palico daleč nad grapo in udaril v sneg. V sekundi se je utrgala plast in zdrvela v globino. Pogled na plaz je veličasten, razbija tišino, ko se silovito zapraši navzdol in uničuje vse, kar mu je napoti.
Tonček je zlata duša, vselej kadarkoli nas je še opazil, da se prebijamo navzgor, nam je prišel s čajem nasproti. Kaj pomeni čaj ob taki priložnosti, to ve samo tisti, ki se je pozimi težko otovorjen bližal Kredarici. Seveda pri tem vedno kakšno pametno razderemo. Tončkov hobby so modeli letal. Sam ima veselje z jadralnim letalstvom, zato ni čudno, če ga poznajo po njegovem konjičku turisti vse Evrope in mu prinašajo raznovrstne modele, ki jih ima doma lepo razstavljene na omari.
Pri Tončku smo prespali in se podali zjutraj na lepo in dolgo smuko preko ledenika, Staničeve koče, pod Ržmi, čez Pungrade, Apnenico, mimo Pastirske bajte v Travno dolino, Polje, Vrtačo, Plešo v Krmarico.
Smuka je bila taka, kakor je možna samo v tem večno tihem gorskem svetu. Prilepiš smučko k smučki tam, kjer to svet in sneg dopušča in se samo na lahko pozibavaš z boki ter jadraš kakor letalo ali ptica mirno navzdol. Užitek je v tem lahkotnem, baletnem gibanju. V slabšem snegu zaplužiš ali celo odskočiš in tudi v tem je užitek. Pri turnem smučanju uživa vsakdo po svoje, gibanje v tem okolju daje pečat razpoloženju. Še celo kilometre dolga ravnina Krme, ki je nagnjena nalahno navzdol, je lepota vseh lepot. Oko počiva na debelo obloženih smrečicah, ob smučini se lesketajo dragulji in le smučina moti prirodo, ki je prav taka kot pred milijoni let. Preko dvajset ogledov v zadnjih treh letih je odkrilo marsikaj pomembnega. Predvsem, da je treba gledati na ca 400 km2 gorskega sveta od Krme do Krna kot na organsko celoto, ki bo nekoč eden največjih smučarskih rezervatov Evrope. Samo najbližje okolje Triglava nudi sledeče izrazito turistične proge, ki se lahko uporabijo tudi za tekmovalne proge: Progo izpod Rži čez Pungrade v Krmo do Krmarice, progo s Kredarice v Krmo, progo z Boh. Vratc v Krmo, progo s Planje (Morbenja), na Velo polje, progo s Kanjavca na Velo polje in progo s Kredarice proti Pragu. To so najbolj značilne bodoče turistične steze, ki imajo sneg od 6 do 10 mesecev. Te proge bi bile v prometu takoj po izgradnji TŽ. Preostanejo potem še smuk s Hribaric proti Sedmerim jezerom, smuk z Bogatinskega sedla proti Krnskemu jezeru, različni smuki izpod Krna, smuki izpod Podrte gore, smuk s Konjskega sedla v smeri proti Spodnjemu Voglu in naprej proti Žagarjevi grapi in vse do Zlatoroga pri Boh. jezeru. Potem še smuki s Hribaric za Mišeljskim vrhom v Velsko dolino, s Hribaric za Debelim in pred Debelim vrhom in s Hribaric za Tičarico proti Ovčariji.
Potem so še pozni pomladanski smuki skozi Kot in za Cmirom. Poleg teh glavnih turističnih smukov je še nešteto krajših lepih smuških steza. Najbolj markanten je ca. osemkilometrski smuk izpod Rži v Krmarico; eden najlepših je smuk s Hribaric v Velsko dolino. Ta dva bosta verjetno najbolj obiskana. Oba sta tipična turistična smuka, kjer se da spuščati naravnost in ovijati v počasnem tempu, kakor pač kdo zna. Ta smuški svet bo vsekakor nekoč zaživel, čeprav se mi egoistični alpinisti na tihem tega bojimo in ne želimo. Razvoj gre svojo pot; ta smuški svet kriči po izkoriščanju.
