V Valvarroni, gorski dolini nad zgornjim delom jezera Como, se zaključujejo dela na novem turističnem visečem mostu »Ponte dei Minatori«, ki naj bi bil dokončan oktobra. Po načrtih bo to najvišji viseči most v Evropi, zasnovan kot atrakcija, ki naj bi v dolino privabila obiskovalce iz vse Evrope.
»Rudarski most« je financiran z zasebnimi sredstvi, kar lokalne oblasti predstavljajo kot priložnost za »mednarodno prepoznavnost« in »nov simbol turistične ponudbe«. Ob mostu naj bi uredili še zgodovinske poti, obnovili rudarsko dediščino ter »oživili« vas Lentrée.
Toda v Valvarroni se krepi tudi drugačen glas – glas dvoma.
Zakaj je most (tako) problematičen?
Publicist in poznavalec območja Luca Rota opozarja, da je projekt: popolnoma izven konteksta majhne, težko dostopne gorske doline, potencialno škodljiv za lokalno skupnost, tveganje za kulturno in krajinsko degradacijo, izraz turističnega modela, ki ga imenuje »luna park alpino«.
Valvarrone je ena najbolj odmaknjenih in občutljivih dolin v provinci Lecco. Zanjo je značilna majhna poseljenost, omejena infrastruktura in izjemno krhek gorski prostor. Rota opozarja, da dolina ni primerna za množični turizem, ki ga takšna atrakcija neizogibno prinese.
Atrakcija, ki postane serijska
V Italiji je danes že okoli 50 velikih visečih mostov, poleg številnih manjših. Rota opozarja, da se občine in investitorji med seboj tekmujejo v rekordih – najdaljši, najvišji, najbolj »adrenalinski«.
Ko atrakcije postanejo serijske, postanejo tudi banalne: mostovi se spremenijo v kulise za selfije, obiskovalci prihajajo »da se jim (še bolj) zavrti v glavi«, ne zaradi kraja, kakovost turistične izkušnje pade, lokalna skupnost pa nosi posledice.
Rota primerja pojav s trendom gigantskih klopi, ki so preplavile italijanske pokrajine – vse enake, vse brez prave vsebine, vse namenjene zgolj fotografiji.
Kaj je resnična nevarnost?
Rota, ki na stran potiska nevarnost zrušitve in izredno velik okoljski vpliv gradnje, opozarja na tri ključne točke:
1) Degradacija krajine
Jekleni most bo vizualno dominiral nad dolino in prekinil njeno naravno harmonijo.
2) Pritisk na lokalno skupnost
Valvarrone nima infrastrukture za množične obiske. Promet, parkiranje, hrup, odpadki – vse to bo nosila majhna skupnost.
3) Turizem brez vizije
Če projekt ne bo del celovite, dolgoročne strategije, ki daje prednost lokalnim prebivalcem, bo most postal le še ena atrakcija, ki bo dolini prinesla več težav kot koristi.
Prebivalci bi se morali sami vprašati:
– Kakšno prihodnost želijo za svojo dolino?
– Kakšen turizem je za njih sprejemljiv?
– Kako ohraniti kulturno identiteto, tišino, naravno lepoto?
– Kako preprečiti, da se dolina spremeni v kuliso za enodnevne obiskovalce?
Most bo – kot pravi – »kot da bi ga prebivalci dobili kar na hrbet«. In z njim tudi odgovornost za posledice.
»Ponte dei Minatori« bo nedvomno spektakularen. Vprašanje pa je, ali bo tudi »trajnosten«. Valvarrone je dragocena gorska dolina, ki si zasluži premišljen razvoj, ne pa hitrih atrakcij, ki sledijo logiki tekmovanja in množičnega obiska. Če bo most del resnične strategije, ki spoštuje krajino in ljudi, bo morda našel svoje mesto. Če pa bo ostal le še ena serijska adrenalinska atrakcija, bo cena, ki jo bo plačala dolina, previsoka.
