zakaj smrtne nesreče v plazovih v Italiji še vedno naraščajo
Ob obilici novozapadlega snega v Alpah je tudi število posnetkov velikih snežnih plazov v tem tednu temu primerno. Posledično so v zadnjih tednih italijanske Alpe znova postale prizorišče tragičnih dogodkov. V dveh tednih je v plazovih umrlo približno dvajset ljudi — številka, ki presega običajne zimske statistike in kaže na trend, ki ga strokovnjaki spremljajo z vse večjo zaskrbljenostjo. Gre za niz nesreč, ki se razteza od Courmayerja do Madesima, od Trentina do Furlanije, od Južne Tirolske do Sondria. In čeprav se zdi, da je vsaka zgodba drugačna, imajo vse nekaj skupnega: nevarnost je bila napovedana, tveganje pa pogosto podcenjeno.
Ko opozorila ne zaležejo več
Lavinski bilteni so bili v zadnjih dneh jasni: svež sneg, veter, napihani zameti, nestabilna snežna odeja. Stopnje nevarnosti so visoke, pogosto »znatne« ali »najvišje«. A kljub temu so se ljudje podajali v teren, ki je bil objektivno nevaren.
Roberto Bolza, podpredsednik italijanskega gorskega reševalnega združenja, opozarja na pojav, ki ga strokovnjaki poznajo že dolgo: pretirano zaupanje.
»Vidimo ‘over confidence’,« pravi. »Ljudje poznajo teren, poznajo gore, imajo izkušnje — in prav zato mislijo, da jih nevarnost ne zadeva. A gora se spremeni v nekaj urah. In znanje samo po sebi ni dovolj.«
To je eden najbolj bolečih paradoksov letošnjih nesreč: med žrtvami ni bilo neizkušenih. Številni so bili dobri smučarji, izkušeni turni smučarji, freeriderji, celo gorski vodniki. A gora ne izbira.
Nevarnost je objektivna. Tveganje pa je človeško.
Strokovnjaki poudarjajo razliko, ki je ključna za razumevanje letošnjih tragedij: nevarnost je stanje snežne odeje, tveganje pa nastane šele, ko se človek znajde v območju te nevarnosti.
Plazovi so se letos sprožali v pogojih, ki so bili dobro napovedani. A ljudje so se kljub temu odločali za izlete, ki so jih izpostavili tveganju. Včasih zaradi želje po pršiču, včasih zaradi lepih vremenskih oken, včasih zaradi pritiska, da izkoristijo dan, ki so ga dolgo načrtovali.
Bolza opozarja: »Razmere so bile idealne za smučanje — sonce, svež sneg, modro nebo. A prav takrat je najtežje reči ‘ne’.«
Ko se gora spremeni v nekaj urah
Ena največjih težav letošnje zime je hitra sprememba razmer.
Veter je v nekaj urah preoblikoval snežno odejo, zameti so nastajali na mestih, ki so bila dan prej stabilna. Teren, ki ga nekdo pozna »na pamet«, ni več isti teren.
»Dovolj je nekaj ur vetra,« pravi Bolza, »in misliš, da si na grebenu, a si tri metre nižje — tam, kjer je snežna plošča pripravljena, da se odpelje.«
Ko izkušnje niso dovolj
Morda najbolj pretresljiva ugotovitev letošnjih nesreč je ta: izkušnje niso bile zaščita.
To ni zima, v kateri bi umirali začetniki.
Umirajo ljudje, ki so gore poznali, ki so znali brati teren, ki so imeli opremo, znanje in rutino.
A prav to je nevarnost pretiranega zaupanja: ko misliš, da razumeš goro, se lahko zgodi, da pozabiš, da se gora ne ravna po tebi.
Tudi led ni izjema
Med žrtvami letošnjih nesreč je bil tudi plezalec na ledu v Dolini Aoste. Tudi tam je veljalo isto pravilo: če razmere niso prave, je treba znati reči »ne«.
Ledne smeri so letos odlične a tudi nestabilne, krhke, preobremenjene. A ko nekdo načrtuje vzpon tedne vnaprej, ko prevozi stotine kilometrov, ko je led končno »v formi«, je odločitev o umiku najtežja.
In vendar je prav ta odločitev tista, ki rešuje življenja.
Kaj se (že) lahko naučimo iz letošnje zime (sezone)?
Da nevarnost ne izgine, če je ne vidimo. Da tveganje ni lastnost gore, ampak lastnost naših odločitev.
Da znanje pomaga, a ne zadostuje. Da je včasih največji pogum v tem, da se obrnemo.
In da je vprašanje, ki si ga moramo zastaviti pred vsakim korakom v snegu, vedno isto: Ali je vredno? Na vzhod ponavadi stvari pridejo z zamikom, ali pa so številna opozorila zalegla za nekaj časa, …
