Železar, 14. julij 1983
V začetku letošnjega junija smo imeli na bivaku IV. sprejem med alpiniste. Ta bivak je v bližini Stenarja, v katerem je znana smer Rada Kočevarja, smer, ki naju je s prijateljem Evgenom že dalj časa mikala.
Odločila sva se in v petek zvečer šla na štirico. Še prej sva prosila za nekaj napotkov prvopristopnika smeri prof. Rada Kočevarja, ki nama je rad ustregel.
V soboto zjutraj, navsezgodaj, sva vstala v jasno jutro. Pripravila sva vso potrebno opremo in šla pod vstop, ki sva ga zlahka našla. Navezala sva se in nekaj raztežajev je šlo kar v redu. Med plezanjem sva menjavala vodstvo. Prišla sva do raza, kakšnih dvesto metrov pod vrhom, kjer je smer najtežja. Tedaj sva opazila, da se okoli Škrlatice pode črni kopasti oblaki, ki naznanjajo nevihto. Ko sva prišla čez del raza, je pričelo grmeti, zrak je bil tako naelektren, da je kar brnelo, in strele so pokale med debelimi kapljami dežja.
Na srečo sva našla kamin, kamor sva se umaknila pred strelami in padajočim kamenjem, ki ga je spirala voda. Tu sva čepela kako uro, ko pa se je nevihta umirila, sva do kože premočena nadaljevala s plezanjem.
Srečno sva priplezala na vrh Stenarja, pospravila opremo in zdirjala po navedeni poti v bivak, kjer so naju veselo sprejeli kolegi iz plezalne druščine s čestitkami za uspešno plezalno smer.
Zvečer sva bila sprejeta med alpiniste, po stari šegi s krstom, ki ga ne bova nikoli pozabila.
4. junija 1983 sva Evgen Morič in Benjamin Ravnik plezala Kočevarjevo smer v Stenarju; ocena: VI, IV-V, 600 m, 10 ur.
Benjamin Ravnik
