Železar, 14. julij 1983
V soboto, 18. junija, smo se mladi planinci z Javornika in Koroške Bele odzvali vabilu tržiških planincev, da se na Kofcah srečamo gorenjski mladinski odseki. Na avtobusni postaji se nas je zbralo kar lepo število, okoli trideset. Komaj smo se podrenjali v avtobus, v katerem so bili tudi že Jeseničani. V Naklem smo zamenjali avtobus, da nas je zapeljal do Tržiča, kjer so nas pričakali blejski in bohinjski planinci ter predsednik PD Tržič.
Z nekaterimi planinci smo se že poznali, zato smo malo podebatirali, katere vrhove smo že obhodili, kam bomo šli med počitnicami in podobno. Nato je kolona krenila proti graščini in ob trimski planinski stezi navzgor. Že takoj na začetku smo se začeli kar strmo vzpenjati, da smo si kmalu s precejšnje višine ogledovali stari in novi del Tržiča. Hodili smo po grebenu Pirmance in čez Jamni vrh, od koder je bil lep razgled na desni strani proti Kriški gori, Tolstem vrhu, Storžiču, Javorniku, v ozadju Grintovec; pod nami Dovžanova soteska, znana po fosilih; pred nami Karavanke s Košutnikovim turnom, kjer je speljana markirana Titova pot; na levi strani pa Dobrča, Breška gora in dolina Podljubelja s potokom Mošenik. Vso pot so nas spremljale cvetoče travniške rastline.
Ker smo hodili precej po senčnati strani, nam niti ni bilo preveč vroče. Od tod smo se vzpenjali in spuščali bolj polagoma, dokler nismo zagledali kočo z gradbenim materialom in delavci, ki dom obnavljajo. Koča je na višini 1505 m. Žejo smo si potešili s čajem, malo pomalicali, nato pa so blejski planinci pripravili kratek kulturni program z recitacijami. Sledil je kratek opis alpinista Zaplotnika, ki ga je zasul plaz v Himalaji in podelitev znakov akcije »pionir planinec« in »planinske šole«.
Ker nas je čakala spet dolga pot, smo se morali odpovedati diapozitivom in kosilu. Tudi vreme se je poslabšalo, da smo oblekli vetrovke, pa tudi rokavice in kape so prišle prav. Pripravili smo se za povratek, se poslovili od planincev, ki so še ostali. Navzdol je šlo hitreje, tudi nahrbtniki so bili lažji. Vračali smo se po poti čez Završnik, kjer je bila pot širša in nas je hodilo po več vštric, da je bilo bolj zabavno. Že po dveh urah hoje smo zagledali v ospredju Tržič, ki nas je podžgal, da smo bili kaj kmalu v njegovem središču in na avtobusni postaji.
Mateja Rupar
